Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: So to problemi (mojega) sveta?

Na vprašanje ankete na instagramu, na čigavi strani si: ‘Team Amber’ ali ‘Team Johnny’ (slediš ?), v nabiralnik prejmem čist in suveren odgovor: »Ne. Svet ima druge in konkretnejše probleme.« Ja, res je, si mislim. 

11.5.2022 ob 8:02 | Foto: Črt Piksi

Slika avtorja - Ula  Furlan Piše:

Ula Furlan

Poljub, Ula: So to problemi (mojega) sveta?

Čeprav se med tem voajerskim spremljanjem spletnega prenosa pričevanj in sojenj sprehajam med sobanami Deppove hiše in preostalih njunih stanovanj (ena kopalnica ima zlata ogledala in bele brisače), se z njima vozim v avtomobilu in tulim v luno in nebo, preštevam imena in količine drog, ki jih ne poznam (a ni ‘quaalude' (metakvalon) samo v Volku z Wall Streeta?), kimam ob učinkih tistih, ki jih, čoham te njune jorkširske minipse, žalujem, da ne znamo drug z drugim delati drugače (res kdaj nehaš lahko ljubiti le takrat, ko začneš sovražiti?), se spominjam svojih bivših dnevnih ali nočnih eskapad za pozabljenje preteklih razmerij (kolikokrat si šla kar nekje kar na enkrat ven iz avta in zakaj se v avtu zna najostreje zakuhati?).

Razumem, da gre lahko tudi za mejne osebnosti in drugačne notranje težave (kam se izgubljamo, ljudje in od kdaj se nas vse tiče?), razumem, da so te v kombinaciji z usodnimi ljubeznimi in narkotičnimi priboljški še usodnejše (ampak do kod in do kdaj si pustiš in opravičiš, zakaj ne spakiraš in greš, ampak ostaneš in se poročiš?), zadržujem dih in tenko stisnjenih ustnic ne dojemam pripovedi o nasilnih brskanjih po najintimnejših delih telesa (si res uporabil vrat steklenice in kako to, da je ona prva ,ob kateri si postal pošast?) in se ponoči skupaj z njima sesedam v zamolkle tišine razkroja privatnega otoka na Bahamih.

Pa saj smo imeli kdaj podobne probleme? Ne. Svet ima druge. 

Srečam fotke Johhnya, ki sam s sabo binglja tam na kavču čez svoje škornje v kozarec, vidim, kaj je zanj v tistem obdobju pomenil zdrav zajtrk (in kakšne linije kokaina si zares nariše Johnny Depp), srečam »Amber s počeno ustnico« in z »tu nekje naj bi bile modrice« fotografijami, gledam prenos v živo (zakaj in kako lahko to sploh kar tako prenašamo?), berem korespondenco njune e-pošte in esemesov (fak, vsi smo isto, ko smo v k**cu in slabše, ampak ne), razblinja se blišč ljubezni, holivuda, lepe Deppove čeljusti, obljub in namere ‘za forever’. 

Svet ima druge in konkretnejše probleme. 

Ja, res je, si mislim, medtem, ko takoj zatem spet na sveže omedlevam nad novico, da se je Kim K. šla stisnit v obleko Marilyn Monroe. Zakaj? 

Nič ni več sveto. Svet ima druge probleme. 

Ne razumem. Zakaj? 

Zakaj bi iz muzeja izvlekel to prekrasno silhueto zlatega časa rdečih preprog in filmskozvezdnih fascinacij (za denar gre, Ula), zakaj čez noč tako uspešno seveda ves ta ‘Met Gala šunder' sploh postane glavna novica (hej, saj tudi ti gledaš in bereš, ista si, spet), zakaj je treba za uspeh priznati, da nehaš jesti ogljikove hidrate (ne, no), shujšati osem kilogramov (ne, no), zakaj ni treba biti v ničemer več dober, odličen, vrhunski, zakaj izvrstne in neponovljive osebnosti in talente zdaj pohojajo tiste/-i brez njih (ali z manj njimi, drugačnimi njimi, so to talenti, vrhunskosti?), njim, uspeva, ki jim je uspelo biti tu (just because), zakaj sploh dovoliti, da se v to ikonično ‘the one and only’ obleko Marilyn Monroe tako z lahkoto zdaj odtisne druga koža, tuj, drug znoj, drug parfum, drug losjon za telo (in naolji, spoca, zbriše še tisto nekaj tja v tkanino shranjenega), zakaj za teh nekaj fototrenutkov (ker je PR vse), zakaj je to sploh pomembno (ker je) in zakaj je potem za sklenjen krog treba linčati še Lili Reinhart, ki vse to in več pove na glas (Kim pa za nič od vsega ne)?

Ma, nehaj no ... Svet ima druge in konkretnejše probleme. 

Ja, res je, si mislim. 

Čeprav to je – (tudi) moj svet, naš svet, razmišljam, medtem ko pospravljam mizo v službi in gledam, ali je še kaj ostalo po predalih. 

»Ker je ta svet?« – K'r en. 

To je on, svet, v katerem delaš pet služb v eni za plačo ene (no ali pa vsaj tri, službe mislim), se pravih kakšnih sedem za dve, svet, v katerem tudi ob vseh njih nimaš najbolj suvereno za najemnino, stroške, kaj šele lagoden trenutek zase. 

To je ta svet, v katerem prenašanje v živo utrinkov življenj premagajo gledališče in kino, to je ta svet, kjer je na prodaj vse, še ti si. 

To je ta svet, ki zaradi denarja in z njim zmore vse, brez njega pa moraš ti velikokrat malo prezrt, malo preplašen, malo samo priden, hvaležno bivati za priložnosti in izzive, ki to sicer velikokrat tudi so (najlepša hvala za izkazano zaupanje, za vse). 

 

To je ta svet, v katerem je dobro imeti mnenje in 'statement' (čeprav ni nikdar prav, kaj šele pametno iskreno povedati česa, kaj šele vsega – nikoli ne veš, kdo jutri plača in danes posluša – ali obratno). 

To je ta svet, kjer obleke Marilyn pač več ne bo, ampak je zdaj to ta neka njuna obleka, skupaj s Kim. Pa privatnega otoka na Bahamih tudi ne bo (ampak itak, kdo ga potrebuje, jaz bi kdaj samo ljubezen in prostrani nič). 

To je ta svet, na silo iztisnjenih noči, ki vsaj malo dajo spet občutek smisla, to je svet ekstremov in norij in pripadnosti in hočem in nočem več in zmorem in razsuvam se po tleh (znam sploh v miru ustvarjati, ljubiti, prijateljevati, obljubiti ali me poganja kaos?). 

To je ta svet, v katerem so me spet od vsega (korona, nekorona, družbena kondicija, nedružbena nekondicija, službena kondicija, neslužbena nekondicija, znam, zmorem, hočem, ne gre, jokam se, ni me) za nekaj tednov in več utišale lastne misli in drugim in drugam namenjene energije in besede (zakaj zase več ne zmorem pisati?). 

To je ta svet, v katerem sem se ustrašila prihodnosti (saj ne veš, kakšna bo sploh), svet, kjer sem se izgubila med nenapisanimi vrsticami, neizpolnjenimi obljubami (ker bom zdaj drugačna, a zares ista in potem manj in čudno in slabše), to je ta svet, ki ne nameni nič drugega kot zrcalo k sebi in vase. Evo te. 

Saj veš, svet ima druge in konkretnejše probleme.

Mhm, res je, si mislim, ko sedim za mizo lokala, do katerega mesece nisem prišla v centru (ker sem padla na kavč in z lečami v očeh v noč in že se je zgodilo novo jutro) in jem svojo eno in isto najljubšo dostavljeno solato iz plastične posode za enkratno uporabo (in si mislim, kolikokrat na mesec sem zadnje čase jedla isto in ja, še vse te dostavljene smeti, no). 

So to problemi (mojega) sveta?

Mhm, res je, srkam naprej najboljši ledeni čaj iz fige in brez načrta (ker končno takoj zdaj in jutri nič ni treba) jemljem trenutek, štrlim med pavzami, ki jih ponuja popoldne, snujem z drugimi zanje, zase malo, opazujem, ker je kdaj v sliki več kot v besedi, poslušam, ker je kdaj že v tonu več kot v podobi sami. 

Zaznam gospoda, ki sam, z modro pomladansko jakno, ogrnjeno čez rame, ob sosednji mizi tuhta, kateri sok bi, brez ledu, seveda, saj veste, led je ‘bohnedaj’. 

Ribez? Nimamo. Borovnica mogoče? 

Vštulim se, ker ne vem, ne vem, zakaj. Zato, da mu povem vsaj za domači ledeni čaj in figo, in ker se to pije tudi brez ledu (ker led pa ‘bohnedaj’, saj veste). 

Ponujene ideje s figo sicer ne sprejme, sprejme pa pozornost, toplino, trenutek med pavzami. Jože mu je ime. In hitro postane vse zares in na mizi nista le pivo in sok, ampak žalost. Frančiške že pet let ni več. 

Še vedno nosi poročni prstan in ko se spomni nanjo, se zdi, da mi pokloni del ljubezni (poglej, tudi tako se imaš lahko rad). Govori o spoštovanju, o naklonjenostih brez dvoma, o pogumu, da sta se, pri skorajda petdesetih odločila zapustiti Slovenijo, se preselila v Prago, zamenjala ali pustila službi (kaj bom pa jaz, je vprašala Frančiška), si ustvarila novo življenje na Češkem (z mano boš, skupaj sva), imela otroke, seštela vnuke. Se ljubila. 

Potem pa je šla. Morala je iti. Njen krog je sklenjen. 

Čeprav si z Jožetom, preden gre naprej v Slamič na predavanje o tem, kako in koliko se velja gibati na stara leta, dava vedeti, da verjameva, da so naši, ljubljeni, dobri vedno z nama, zmeraj tu ali pa nekje tam navpično zgoraj. 

Jože zdaj hodi po svetu sam. Pogumno in se ne vda. Nosi temo modre kavbojke in moderne superge. Hodi jadrat (in zahteva svojo kabino, ker ne moreš kar tako spati kar z nekom – ja, vem, ja), srečuje se z valovi, poje v zboru, nastopa, druži se, gre na Staro goro (in ve, kje je, in to je prav ta mojim tam navpično gor zapisana Primorska), na pamet se po leto in več uči kantato, ki je dolga 45 minut in mi da v enem nekaj minut dolgem pogovoru in popitem soku, brez ledu, seveda, vedeti, da je to ta. 

To je ta svet. Ki ga plačati ne moreš. Svet, zaradi katerega ne usahne strast do življenja, zaradi katerega velja čez nelagodja in stoje, obrate, ideje na glavo. 

To je ta svet, v katerega verjamem, da nas stakne z ljudmi, ko najmanj pričakuješ, ker kar na enkrat govoriš isti jezik in prepletaš asociacije. 

To je ta svet za čutiti. Čeprav vem, da ima druge in konkretnejše probleme. A jih v tistem trenutku ni bilo. Ali pa so bili. Vsi, jasni. 

G. Kavtičnik, hvala za pivo, hvala za zgodbe, za Frančiško, pet vnukov, za razprta jadra, za pesmi, hvala za tisto popoldne in hvala za en hip ta svet – najin. 

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.


oddajte komentar

preberite tudi

Lasersko sem si pomladila vagino in takšen je rezultat (izpoved mame petih otrok)

Te besede si želijo slišati vse ženske

Jasni znaki, da ima ljubico

ne spreglejte