Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: Si ne smemo reči, da smo lepe?

Opisuj sliko..

15.3.2018 ob 7:40

ula_nas_marec.jpg

.. je bilo najpogostejše navodilo nadrejenih v mojem bivšem televizijskem uredništvu. Prispevek bo vsebinsko bolj polnopomenski, če boš to, kar že vidimo, opisala še z besedami. Mhm? Ok.

Dvorana je bila polna, v prvih vrstah pa samo ženske. Edini moški med njimi se je precej dobro zlil z okolico. Žarometi so obsijali prizorišče, prireditev se je začela, zvočniki so zarohneli.

Malo poglobljenosti, malo izziva za razmislek.

Zato sem s toliko večjo strastjo in zanimanjem delala in pod drobnogled vzela tudi čisto odpičene teme. Našla Azijca z bionično roko, raziskala pripovedi o Bermudskem trikotniku in Ocenaskih misterijih, poiskala zgodovinsko najbolj nenavadne lepotilne prijeme, ki so se kdaj celo tragično končali.

Na primer barvanje krinolin na živo zeleno - z arzenikom. Ena izmed bolj bizarnih modnih smrti 19. stoletja.

Zdi se mi namreč, da je vloga (televizijskega) novinarja zahtevnejša, celo lepša, odgovornejša in bogatejša od te, da nekaj misli in iskalnih nizov vrže v Google, sestavi deset veznih stavkov in izjavo sogovornika krajša na tistih “še gledljivih in še poslušljivih maksimalnih 30 sekund”. Ker je več kot to nesprejemljivo, dolgčas in ne dovolj dinamično.

Ker gledalec več kot toliko ni zmožen razumeti, ker dlje kot to ne bo ohranil pozornosti in ker ga globlje od tega po navadi ne zanima.

Zato s tem hitrim tempom govora, montaže, slike in prispevki tipa; tudi če v videu ohraniš le izjave, moram vedeti, kaj gledam, ohranjamo gledalčevo zanimanje. In lastni rejting. In nivo družbe. Ena dva - ena dva. Instant, simpl, težavnostna stopnja 2.

Novinar pa že dolgo ni več raziskovalec, nima več časa za razmislek, za refleksijo, kaj šele za vsebine, ki bi družbo lahko nagradile in ne le “napitale”.

Novinar je novodobni PR-ovec, je podaljšek marketinga in težko lastna blagovna znamka. No, razen, če te drajva biti žleht. Sikanje, žaljenje in razkrinkanje osebnih podrobnosti - to, to bo zmeraj ''kul''.

Za kaj več pa, žal, ni več potrebe. Ker si, če si vsaj približno smart, kakovosten in povrhu še ženska - tako kot pravi Tanja Kocman, na naši medijski sceni pač kot jogurt. Slej ko prej ti preteče rok uporabe.

Še posebej hitro se skisaš takrat, ko veš, znaš, vidiš in razumeš preveč. Prepametna in premalo vodljiva.

In že na ''moji'' poziciji, pred istim wallom v istih flancah stoji in flanca dalje ena druga.

Opisujem zgolj sliko.

Da ne bo osebnih zamer in nesporazumov, ki jih kdo še mesece kasneje spet ne bo znal in zmogel preboleti.

Kot blondolasa ali sem moški ali ženska ''senzacija'', ki – kot pravi zase – se je uspela dvigniti iz revščine s ''kupi mi fejk dizajnersko majico'' projektom in kozarcem vina, ki še danes z veseljem renta po Instagramu in pod svoje objave lepi moj hashtag aka ključnik.

Nisem kazala s prstom nate osebno, gurl, je pa, vsaj mislim si, moja naloga, da osvetljujem to, kar vidim in čutim kot narobe. Da kot medijski ustvarjalec vendarle reflektiram tudi o vsesplošnem medijskem stanju.

Da si vzamem več časa, kot za en Insta photoshoot in zberem svoje misli, da lahko zapišem feedback predvsem o slabostih našega medijskega prostora, o posledicah poneumljanja, o slabostih sistema, takojšnjih zadovoljitev in pofla, ki ni in ne bo nikdar zmogel biti vsebinsko več, kot le ''opisana slika''.

Mislim, da je prav in pomembno, da imamo ob vsej hiperprodukciji tudi voljo, željo in znanje za vsaj nekaj (lastne) refleksije.

Ko bi se le imeli ljudje in svet več časa in volje ukvarjati z lastnim napredkom, samospoznavanjem, morda celo literaturo, besediščem in osebno rastjo. Takrat bi hitro zmanjkalo časa za topless photoshoote v žabicah in obračunavanja preko družbenih omrežij. Just because.

Vsaj tako jaz vidim ''to sliko''.

Vseeno pa njena podoba in utrip, tudi v bolj ''visokih družbah'', nikakor nista nujno bolj prefinjeni ali kakovostni.

Danes je tako ali tako narobe lahko vse, kar izrečeš. Vsaka misel, komentar ali mini hec, opa – tole je pa že seksizem, tole pa diši po feminizmu - neprimeren pogled, neprimeren dotik, neprimeren smeh, neprimeren človek.

V Cankarjevem domu sem imela izjemno priložnost zaključiti literarni festival Fabula in se – kot novinarka, ki ne ljubi le mainstreama, ampak tudi drugi breg preko pop kulture – pogovarjati s pisateljico, ki je mojstrica pripovedi, življenjsko bogata, odprta, iskriva ... pa še temne polti in mednarodno zmešanih genov, ki jih je vsaj ščepec ''prinesla iz Afrike''.

Taiye Selasi. Krasna ženska, krasna energija, krasen večer.

A obenem tudi tought crowd.

Na začetku sem falila takoj, ko sem dekletu iz organizacijske ekipe rekla, da je lepa.

Ups, tole pa ne bo šlo.

Čeprav so v ekipi vsaj petih organizatork in soustvarjalk res same fine ženske in njihova notranja lepota, intelekt, prefinjenost duha in zbranost energije in misli, žarčita tudi na ven, na njihov sijaj kože in skrivnostni Mona Lizin nasmeh, kar je meni lepo in seksi, opazka, da si zgolj lepa ne bo ne prava, ne dovolj, nikakor pa ne primerna.

Čeprav sem v kontekstu izrečenega komplimenta želela izreči vse zgoraj našteto.

Lepa si - fail. Si ali lepa. Ali pametna.

Vem, da imate ''višje kriterije'', kot le fizis, in ja, razumem, da gre ob vsem skupaj še za izjemno brihtnost, načitanost, izobraženost in nikakor ne insta trik na prvo žogo.

Me pa žalosti, da je lepa tako hitro postala ''slaba in grda''. Tega še zdaleč nisem želela. In tega overall nočem. Komplimenti so ja fina stvar. Sploh pa je lepo, ko/če druga ženska v ženski prepozna šarm in čarobnost, zakaj je to poceni in brez veze?

No, stisnem zobe, naredim požirek vode, se zaženem v večer in pogovor. In se z avtorico - na njeno pobudo - hecam, če si lahko dovolim ta izraz, ''o njih'', vsesplošno po etiketiranih, brez imen, brez lastnih usod, a z večno skupno afriško tragično zgodovino zaznamovanih tistih drugih, ta črnih, in nas, ki nam je včasih prav tako ''težko'', mi nerazumljeni in neuslišani belci.

It is hard for us. - No, it is hard for you. Se zasliši iz občinstva.

Kjer najverjetneje ženska, ki jih šteje več kot jaz, na prizorišču literarnega in ''akademskega pogovora'', kjer so obiskovalce na vhodu obveščali, da se bo predavanje kmalu začelo – pozabi.

Pozabi, da ni v Hali Tivoli na špilu, pozabi da ni na javnem protestu sredi Kongresca.

Tako ji gre na živce moja lahkotnost, naklonjenost, ki jo prejemam od sogovornice. Na živce ji gre, da Taiye pohvali moje svetleče škorenjce, ker za to na tem mestu najverjetneje ni prostora, iritira jo, da si dopolnjujeva šale, se med smehom skoraj primeva za roke in si dopolnjujeva misli, ko Taiye razlaga o tem, zakaj morajo kakšne zgodbe živeti le v knjigah in nikakor ne bodo uspele na platnu. Ker filmu zmanjka prostora za podmisli, podstavke, oris notranjega sveta, namig na še nevzniklo čustvo, ker knjiga zmore v tem primeru več kot slika.

Gospa pa sikne, tako ji gre na živce, da se pač ne spotaknem in da mi gre dobro, da si ne more pomagati in pozabi, da je na kulturni prireditvi in zgrize vsa svoja lastna načela in krikne tja med nas.

Ne, to si ti, kaj sem pa jaz varianta.

Samo opisujem sliko. In upam, da ji je lažje.

Me pa presenečajo ti kriki, ki predvsem pričajo o tem, da nismo najbolj zrela sodobna družba. Da smo v resnici morda vedno bolj zastrašujoči skupek malih kompleksov, lastnih frustracij, osebnih neuresničenosti, ljubosumij, predsodkov.

Da nismo več družba, ki daje prostor in priložnost, ampak zna vedno bolj le prekleto dobro soditi.

Vse po vrsti. Espejevci naj bodo srečni, če imajo konec leta kakšnih 100 evrov dobička, učitelji si ne zaslužijo plače, ker imajo poleti dva meseca prosto. Belka se ne sme pohecati iz belcev, ženske pa overall bolje, da nismo lepe in pametne ob enem.

Straši me, da bomo tako sterilizirali družbo, da nihče več ne bo smel biti inteligentno piker, nagajiv, hudomušen, laskav, flirty, prijazen, topel in mehak.

Straši me, da se bodo na primer, kot v poceni ameriških serijah, na temo black historya le temnopolti lahko hecali med sabo.

Kaj pa imaš na urniku danes? - Ah, zaspal sem, Maclom X bi bil in afroameriška zgodovina. – Haha, sam sebe si prešprical.

Pred časom sem že napisala, da se bomo v prvi vrsti bejbe pojedle med sabo. Hvala bogu zdaj živim že precej in vedno bolj drugače.

A me vseeno skrbi. Leto 2018, demokratična nacija, svetovi in države, kjer v ustavah piše, da jim vlada ljudstvo. Ljudstvo pa bi najraje obglavilo samo sebe.

Kolumno je napisala Ula Furlan

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Črt Piksi


oddajte komentar

preberite tudi

To so leta, pri katerih ženske najbolj uživajo v seksu

To so skrivnosti, ki jih ne upajo povedati svojim izbrancem (resnične izpovedi)

Trije glavni krivci, da moški v postelji odpove

ne spreglejte