Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: Poletje prebolevanja

A sem se res petkrat zapored, ko sem štartala ljubezen povsem zares in resno – zmotila? Se res tako intenzivno drugačimo skozi mesece in leta, da se neizogibno prerastemo, če ne rastemo skupaj?

29.7.2021 ob 5:20 | Foto: Črt Piksi

Slika avtorja - Ula  Furlan Piše:

Ula Furlan

Poljub, Ula: Poletje prebolevanja

Poletje se mi vedno zdi en tak kos leta, v katerem se da odložiti bolečino. Ali pa si jo malo po najstniško in na »all in« zadati in spisati, na novo. Zakaj pa ne. Yolo, Uli. Yolo, lajf.

Letošnje leto je s svojim turbuletnim in nekonsistentnim sistemom že tako pošpikalo in prepihalo na vse strani, da se zdi, da se je v pol leta zgodilo vse, kar se je namenilo zgoditi v letu – in da bi se od zdaj naprej tja do decembra, ko bomo - kaj pa veš, morda v lockdownih spet odštevali do 00.00, lahko samo crkljali, se tolažili, hranili, kaj vrgli v smeti, kaj novega ustvarili (ampak brez pričakovanj, brez pričakovanj, brez pričakovanj) se objemali in odboleli.

Dru'zga smo imeli že dovolj. Hvala.

In ravno zaradi takih nestanovitnih dni in mesecev, ki jih je ponudilo '21 (ki bo ful boljše leto, I promise & my ass), ko ni strukture in oprijemljivosti, ko ni gotovosti, ko ni mogočih čvrstih načrtov za prihodnost, za jutri, za naju, zase, za nas - ko je vse in ni zares ničesar, še bolj hrepenim(o) po nekem utečenem ritmu, zanesljivosti, odzivnosti, sigurnosti – strukturi.

Vsaj nekje. Vsaj nekako. Vsaj z nekom. Vsaj jaz.

Brez strukture na ven se tudi moja lastna na noter, zna prekucniti in rine drugam in drugače, da bi se sestavila na novo. Rine. Dobesedno. Da bi našla svoj cilj in namen.

Rine v odnosih, pričakuje (ja, vem, ja), stiska refresh, zavija z očmi, hrepeni, bi rada – takoj – vsaj razumela, če ne imela. In tuhta - preveč in se preizprašuje.

In kdo »ta normalni« smo? Po vseh izračunih – zna biti, da jaz to po vsej verjetnosti -  nisem.

Znajde se sama pred sabo, pred lastim namišljenim ogledalom, stara 37 in samska.

Opa, in gremo. Živjo, jaz sem Ula. Ti si pa..?

Spet. In še enkrat, od začetka. #yawn #sigh

Gleda se v oči, nekaj čez drugo zjutraj, in hoče videti – skozi zenico notri v dušo, a to gre? - pleše sama, pred ogledalom, na repeat posluša ene 4 komade za si zliti srce in se dela, da zna na pol italijansko, se druži, se ne, si očita, si ne, ima zdrav življenjski ritem, ga nima in ga z ritjo sesuva, se ima rada, uživa, ustvarja, se zabava.. in se .. se ne.

Vmes spet nima pojma, kaj bi, s kom bi, kako bi. Kje se zdaj »ta normalni in solo« sploh srečujemo in spoznavamo? Koliko nas je? In kdo »ta normalni« smo? Po vseh izračunih – zna biti, da jaz to po vsej verjetnosti -  nisem.

In zakaj je sploh tako? Kako je to mogoče? Kaj se zgodi z živjenjem, zakaj se izgubimo in kdaj se prerastemo? Bi morala vsaj v odnosih vztrajati, stisniti, zdržati, tudi če za zdržati ni? Pa bi bilo potem to poletje.. boljše? Drugače?

 

Bi bila zdaj malo bolj tradicinalno odkljukana in osmišljena? In bi mi to sploh kaj pomenilo? Bi potem pakirala rokavčke, nektarine in brisače na plažo, gradila piratske kampe s svojimi in ne tujimi otroci in bi – bi ostala - brez usodnih vprašanj o lastni usodi, ki se največkrat oglašajo takrat, ko bi lahko dali mir?

Ej, alo. Spim.

A sem se res petkrat zapored, ko sem štartala ljubezen povsem zares in resno – zmotila? Se res tako intenzivno drugačimo skozi mesece in leta, da se neizogibno prerastemo, če ne rastemo skupaj?

In, kako to, da se zdi, da najmočnejši, viharnejši, strastni, ljubezni željni, nice (se mi zdi), zvesti in občutljivi ... lovimo konce v vetru, se izgubljamo in ostajamo. Sami.

Je narobe, če si v življenju naravnan tako, da hočeš čutiti, polno-silno? In da, ko polno-silno več ni, greš. Se objameš, jokaš, ostajaš v tišinah, ne znaš, ne veš, ne zmoreš, pošljes sms (ker si najprej kdaj lulika in šele potem sposoben za pogovor), razlagaš, tuguješ, dvomiš, ampak si prepričan, vrneš ključe in greš.. v nov casino življenja, spet stavit nase in zavrtet ruleto.

In, kako to, da se zdi, da najmočnejši, viharnejši, strastni, ljubezni željni, nice (se mi zdi), zvesti in občutljivi ... lovimo konce v vetru, se izgubljamo in ostajamo. Sami. 

V časih, ko še Cockta svoj slogan »pijača vaše in naše mladosti« obrne v »Cockta, moja stvar« (hvala za reminder Dondi in Gigia) – se nad lastnim individualizmom ali pa ultra individualnim hrepenenjem po samouresničitvi niti ne gre kaj preveč zgražati.

Jebiga, sam' seb' si. Sami sebi smo. Edino, kar smo lahko.

Službe na remote, ljubezni na remote, sanje na remote in naša življenja. Moj lajf, moje telo, moje ambicije, moje želje, moje srce, moja čustva - moja stvar.

Hvala in nasvidenje.

In potem zadnjič sanjam, da hodim z neko novo italijansko trap senzacijo iz Milana. Da se po nekih kotih lupčkava jaz in Mahmood (mhm, that's the name), ki je ves svet malo spravil na noge ali pa vsaj v tik - tok dance moove challenge različice, jih pocukal za rokav, sestavil ekipo, podčrtal estetiko in nas malo zavezal v ekrane, slušalke in telo – s komadom Klan.

Ki ni nič, ampak je vse. Neka poletno video soparjena Italija, nič pretencioznega v sliki, nič pretencioznega v zgodbi, nekaj nenaličenih teles, prijateljstev in ljubezni, nekaj uličarsko peščene Italije, ena koreografija, en powerful establishing shot, en fajt, ena ekipa, en klan – in si noter tudi ti.

Trenutek časa dovoljuje, da si prav »svašta« že lahko pod dežnikom »lastne svobode« dovolimo biti in živeti. Neštete različice odnosov (open ralationshipov, bi, straight, resnih, ne resnih, to je sam tko mal, nikol nisva rekla, da hod'va, friendshipov, ki za tvojim hrbtom nepričakovano prerastejo v relatopnshipe, pa tega še sam ne veš..), pa karier, lastnih potencialov, oblik, življenjskih stilov in čustvovanj.

Mhm, the options are overwhelaming.

Se pa bitke za boljši danes, jutri pa tudi osebni jaz – bijejo predvsem skupaj. Ekipno. V klanu.

Kdo drug bo s prstom pokazal na šibkosti ali požokal po modrici kot nekdo iz tvoje reprezentance? Kdo drug bo s sarkazmom lajšal dušo, nagajal in ob enem zmogel plemenititi? Kdo drug bo z enim emojijem rešil cel večer, s tabo video klepetal v ranjena jutra in okrog melone navijal pršut?

Z zavedanjem pod prsti tipkovnice sedim torej, da ne bi bila raje sama, da ne bi imela svojega življenja samo v lastnem naročju, kot da je edinole in samo moja stvar, ampak bi bila raje del enega skupnega duha in bi imela svoj »klan«.

To mora, da je ekipa. Samo z njo lahko kakovostno sciljaš življenje. Hvala, reprezentanca Šiška. Ko pomislim na vas, mi gredo solze.

Kot ob velikih malih referendumskih zmagah, ko nas je 45% šlo na volišča, kot ob pripadnostim idejam, projektom ali ekipam, na primer, hja, čestitam Italija, zgazili ste tako na Evroviziji, kot v nogometu.

In čestitam Roglič, Pogačar, Tratnik, čestitam OI velike zmage, in basketi in zgodnje jutranje budilke in mi.

Plodno leto, leto za ekipe, ni kaj.

Z zavedanjem pod prsti tipkovnice sedim torej, da ne bi bila raje sama, da ne bi imela svojega življenja samo v lastnem naročju, kot da je edinole in samo moja stvar, ampak bi bila raje del enega skupnega duha in bi imela svoj »klan«. Družinski, prijateljski, partnerski, životni. Itak so ti in to vse iz iste množice ljubavi – množice, ki osmišlja.

Ker je ljubezni še več, ko se ta množi, ker je več objemov, izmenjav, mehkobe in pozornosti, ker je več vsega, tudi tega, kar boli, ampak, saj to pa že vemo, raje čutiti vse, tudi teme, da se lahko orosi oko in koža ježi, ko nebo spet preplavijo svetlobe.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.


oddajte komentar

preberite tudi

Dimenzije vagine: Kaj je malo, kaj veliko in kaj povprečno

Vse prednosti in slabosti seksa pod prho

Kaj pomeni, če vas v sanjah vara ali zapušča partner

ne spreglejte