Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: Nikoli ne bom ta prijazna Bernarda Žarn

Znašla sem se na točki, ko ta način »samoumevnega« potovanja čez tisto nekaj časa, kolikor ga imam – nekako ni dovolj.

24.8.2017 ob 7:30

ula_IMG_7146.jpg

Ko si želiš sprememb, jih kar kličeš nase. Tudi tiste, za katere nisi najbolj prepričan, kako naj ti oziroma bi ti lahko koristile. Ker v nenadnem džumbusu vsega, kar si želiš pospraviti na ven in noter, seveda tudi kaj, kar samo od sebe, dobesedno umre. Na pol brez razloga. Roža na stopnišču. Umetno ustvarjen ekipni duh v službi. Desni zvočnik glasbenega stolpa doma. Kaj je z vami? 

Spremembe, tiste na notri, v glavi, pa se sicer ne zgodijo, kar same od sebe.

Vedno sem bila prepričana, da je čisto uredu, če se pustim peljati toku svojega življenja, da on že ve, koga, kaj in kje mi pljuskne ali splakne na pot, da je vse veliko bolj že v rokah neke nerazložljive usode in da se zame večinoma, če ne vedno, dogajajo stvari točno tako, kot se morajo. Zgodijo se mi na moč želene poslovne ponudbe in profesionalni izzivi, sveža prijateljstva, podaljšane spontane noči brez sodnikov in rdečih kartonov, srečam in prepoznam celo ljubezni. Gladko in vse nekako »brez plana«.

Pa vendar sem se znašla na točki, ko ta način »samoumevnega« potovanja čez tisto nekaj časa, kolikor ga imam(o) – nekako ni dovolj.

Včasih sploh težko verjamem, da sem se v razmerju ena proti ne vem koliko tisoč petsto milijard zgodila na Zemlji, da se je sploh uspela zgoditi Ona in da plujem obdana z Mlečno cesto v prostoru, času in tem planetarnem ustroju, da bivam v konceptu Vesolja, ki ga v resnici nikdar ne bom do konca razumela, se mu pa čisto vsak dan res globoko klanjam.

A ni to dobesedno enkratna priložnost? Za to življenje, ki ga imamo? Za to, da sem in postanem več kot to, da le plujem z neoprijemljivim tokom »nenapisane usode«?

Rada bi postala drugačna. In premaknil me ne bo in me ni še tisti tisoči pogovor sredi noči, na klopci, še tisti kratki mali prepir z najljubšo roditeljico po telefonu, še tisto poslovno razočaranje ali praznina, še tista izdaja, tisti brake-up, tisti jok, tisti cmok v grlu. Zgodili so se intenzivno, pomagali so, niso pa prestavili utripa na čisto sveže tirnice.

Premaknila se bom samo sama. Fak. Druge ni.

Od nekdaj sem bila tudi človek, ki je raje počakal, šel »s skupinico«, našel skupne interese, team, ekipo. Nikdar nisem bila pretiran solo player, ker so se mi takšni ljudje zdeli obrnjeni samo nase in vase. Mini egiči. Njih (kao) ne maram.

In - poglej me zdej.

Postajam mini egič, pišem mično kolumno za kolumno in se sprašujem v prvi vrsti - o sebi.

Obračam stanovanje na glavo, praznim omare, poklanjam oblačila, sestavljam novo hrbtenico za posteljo in zase. Dvigujem slušalko, se zavestno »trudim« negovati odnose, ki so moji, moji in opuščam vse tisto, kar mi štofa voljo celo do jutranje budilke.

Kdaj se mi zdi tudi, da se ciklam, da naredim krog in spet pristanem na začetku. Da že dobro štartam, da gre, da čutim, da diham drugače in da nimam slabe vesti, ko se levim v to neko »kao novo Ulo«. Potem pa se ujamem – v strahu, da bi se do konca poslovila od prevečih odtenkov sebe, ujamem se v istem vedenjskem vzorcu, ki se ga že leta želim znebiti, v hlastanju za tem, da notri cepetam neeee, kam grem? Bom zdaj postala en navaden razsvetljeni objemalec dreves? Iskala višje cilje in izzive v življenju, pa intenzivno začela delati še jogo in se v končni fazi priključila še kakšni ektremni »solim ti pamet« veganski skupini na FB? Kdo bom?!

In potem slišim še vas, ko si mislite v prvi vrsti who cares, in potem še dej no, c'mon – Just do it. Naredi že to. Klik in se spomnim še kolumne Aljoše Bagole, v kateri je razložil, da je tale športni slogan v resnici nastal navdahnjen z zadnjimi besedami – mislim, da celo serijskega – morilca pred usmrtitvijo. V tem kontekstu se je njegov »Just do it« - iz naredi že to - zame spremeni v »sam' dej že«.

Sam dej že, Ula – preglej omare, predale in police s čevlji in se – vsaj po principu TV kraljice Oprah – poslovi od vsega tistega, česar v rokah nisi držala vsaj dve leti. You don't need it, see? Sam dej že, plačaj vse položnice in opomine, da te ne bo ponoči kdaj glodala misel, ali je mami v nabiralnik mogoče spet dobila ta modro kuverto. Mhm, to se še dogaja. Jaiks. Sam dej že ohranjaj stike in ljubezni s tistimi, ki ti polnijo misli in srce in ne bodi več na voljo povsod za vse in vsakogar. Mmm. In sam dej že si priznaj, da v resnici ne veš, kam in kako bi najbolje s svojim poklicem. Fak!?

Obvladam televizijski nastop, oblikovanje prispevkov, znam na surovo zmontirati, znam napisati misli in povezati vanje še izjave in to zakapirati tja nekam v minuto trideset. Lahko si še celo življenje umivam lase, hodim po slovenskih rdečih preprogah, ljubim le modo, gledališče, glasbo in kulturo in stiskam tistih nekaj »pop Slovencev«, ki jih obožujem in spoštujem in intrevjujvam tudi tistih nekaj včasih še bolj pop', od katerih »nimam nič«. Nič več, kot le ta medijski utrinek, ki bo verjetno že naslednji dan odložen tja na kup ostalih »to bom enkrat še pogledala, če rabim« spominov.

Rada bi začela (tudi) delati zase in iz sebe. Tako, kot se mi je na Planetu zgodilo »Poletje z Ulo«, format, ki smo si ga v resnici izmislili trije, jaz, moj snemalec Blaž in kraljica montaže Jasenka. Kjer sva z Blažem vsak teden šla po nov izziv, novo zgodbo, spoznati ljudi, raziskati zgodovino, se »vršt« na zipline v Bovec, padati in piti Dravo ter zvoziti wakeboard na Ptuj, prečesati Ljubljano, kot da sva turista.

Spoznala sem ljudi, ustvarila nove, pristne človeške odnose in celo s svojimi čisto nenarejenimi TV trenutki uspela prepričat »občinstvo«. Vas na drugi strani, ki ste mi namenili največ ogledov in feedbacka, kot kadarkoli prej. Tako pristno, odzivno in dobro sprejeto ni bilo niti takrat, ko sem se pogovarjala ob nedeljah na RTV, vodila EMO, ko sem se navduševala nad modo na Planetu, potem postala urednica, krmarila Zvezde in kopala po naši in tuji estradi.

V resnici ste mi jasno dali vedet, da vas briga za vse to in da nikdar ne bom ta prijazna Bernarda Žarn, ki jo imam neskončno rada in je kraaasen človek in mega ženska, ampak jaz na TV neka različica nje – ne morem biti. In čeprav so si tega želeli uredniki, se v tisto podobo težko zlijem.

Nikdar ne bom čisto ta prava za liderko»klišejskega« reality show-a, težko se bom umirjeno in poglobljeno pogovarjala le o knjigah in citatih in še težje z narejenim zanimanjem z Vilijem Resnikom (ki mi tudi sicer ni nič naredil, Vili <3) govorila o njegovi zadnji glasbeni plošči. Ampak, actually me vse to res ne zanima.

Če počasi skušam zvezati vse misli v en pušeljc četrtkovega jutra: Skoraj nobene medijske prireditve iz leta 2016 se iskreno sploh ne spomnim več, mogoče le po kakšnem res finem žuru. No teh lastnih poletnih zgodb, ki so imele še televizično priložnost, teh se pa bom – do konca življenja. Ker mi je urednik dal priložnost, ker so me srečale teme in ljudje, ki jih bom za zmerej imela v srcu, ker to niso bile naučene floskule s ful fasade. To niso bili Viktorji 2015, ampak Življenje 2017. Upam, da bo taka ali pa še boljša tudi jesen.

Kolumno je napisala Ula Molk Furlan


oddajte komentar

preberite tudi

Kako biti še boljša ljubimka (v spalnici in izven nje)

Raziskava je pokazala: To so ljudje, ki imajo v ljubezni največkrat smolo

Seksualna pozitivnost: Kaj to je in kdo je seksualno pozitiven

ne spreglejte