Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: Ni nujno petarda tisto, kar nas že nekaj časa gloda od znotraj

Veste, kaj se mi zdi brez veze? Brez veze se mi zdi, kako so se letos vsi kot ognjemet vrgli v zrak zaradi pokanja, ognjemetov, prestrašenih živali in petard.

7.1.2019 ob 9:10

!SSL
Ula_furlan_crt_piksi.jpg


Seveda nisem za nerazumsko porabo mestnih in državnih sredstev za to, da nekaj (ne)pozabnih trenutkov ob polnoči »streljamo« v zrak.
 
Od nekdaj pa, priznam, vendarle rada vidim čarobno razžarjeno nebo.

Ognjemeti so morda zame edini trenutek, ko se mi v realnosti zgodi intro špica Disneyjeve pravljice.
 
Ognjemet je slava življenju, slava neizrečenim hrepenenjem, je poklon še eni prelomnici, morda izkaz zemeljske ljubezni zvezdnatemu vesolju.

Ognjemet običajno gledam odprtih ust, brez besed, zato je zame lahko tudi šepet, upanje, poljub in stisk pesti, da bo prihodnje leto šlo. Boljše, uresničeno, uslišano.
 
In seveda, vsekakor, ja – obenem lahko racionaliziram, sem razumska, družbeno in okoljsko odgovorna in prav tako nisem za.
 


Nisem za prestrašene štirinožce, ki jih pokanje poskrije pod postelje in mize. Nisem za ptice, ki izgubljajo starše in gnezda, živalce, ki izgubljajo orientacijo in pogum, nisem za, da se jim na še en način in z vso invazivnostjo odreka ali krati prostor za bivanje.
 


A na tem mestu tudi razlikujem med mestnim ognjemetom in »pokanjem« po soseskah.
 
Razlikujem med nekje na pol tradicionalnim mestnim, državnim, družbenim »običajnim«, neko novoletno gesto – in med nekontroliranjem, večdnevnim bombardiranjem s pokalicami, petardami, spuščanjem mini ognjemetnih rafal paketov v zrak od jutra do večera, po balkonih, parkih in soseskah.
 


Ta celotni drugi del se mi zdi nepotreben, neumen, velikokrat nasilen, tako do živali kot do soljudi. Priznam pa, da sem pri 18 letih tudi sama poleg novoletnih prskalic kupila neko ognjemetno baterijo.
 


Se mi je pa letos zdel posebno zanimiv ta skupinski moment spletnega zaničevanja vseh raketo-/petardometalcev. Kot da družbeno samo čakamo in potrebujemo neki triger, sprožilec, da spustimo iz sebe vso kislico, zaničevalke, kletvice in gnev. Čeprav ni nujno petarda tisto, kar nas že nekaj časa gloda od znotraj.
 


Letos so na internetih na to temo kar lepo popuščali ventili. Nad slovensko gamad, neintelektualce, seljake, primitivce in petardokretene se je usul plaz.
 


A čutiti je bilo, kot da to ni ta, ta družbeno-konstruktivno zrcalo držajoči pozitivni plaz, temveč da je ta tema postala le tako fina in pripravna za statusni pljuvalnik in izkaz lastnega mojstrstva jebanja nekomu vsega po spisku.

Kot da je bilo v resnici mega kul biti proti, pa ne le proti. S tem in z ozaveščanjem se strinjam. Pa je kul biti tako zašiljenega, žaljivega opisovanja, zaničevanja in prstokazočega mnenja? Videti je bilo, kot da je to ne le kul, temveč nujno. Nujno. In, vau, uf, ja, zelo kul.
 


Delile so se celo fotografije mačk, psov in ne vem koliko mrtvih ptičic, za katere se je kasneje celo izkazalo, da v resnici niso slovenske ptičice, ampak iz ne vem katere sosedske države, in da so tuje zgodbe za svoje začeli jemati naši internetni aktivneži.
 


Ker evo. Jaz sem tudi ful kul. Lajk?



Rada imam, ko se zgodi konkreten družbeni premik, movement, če hočete. Srečna in ponosna sem na nas kot družbo, če znamo prepoznati zgodbo, iniciativo, če se povežemo, stopimo skupaj in kažemo s prstom na rešitve. Delujemo skupaj za boljše, za lepše, za napredek.
 


Nisem pa tega v vsej tej antipokališki spletni gonji prepoznala. Pa v marsikateri drugi prej tudi ne.
 
Prepoznala sem bolj sindrom hrepenenja po všečkih, po nabrušenih jezikih, po deljenju negative in osornosti. Prepoznala sem ubogega človeka, ki ne želi le opozoriti, izobraziti, prihraniti – denar, poškodbe, razočaranja, bolečine in nesmisel. Temveč sem ne glede na dober »cause« v zapisih prepoznala bolj »sovraštvo« kot »ljubezen«.
 


Zdelo se mi je, kakor da je to nova tema tudi za tiste, ki so sicer spregledani in nevideni, da postanejo vidni, prepoznani zaradi drže, sprejeti, povšečkani, slišani.
 


Zato nam želim, da bi bili vsak dan prepoznani od tistih in na takšne načine, kakor je dobro, lepo in prav. Da bi bilo magari ognjemeta vredno.
 


Da bi našli nekaj smisla tudi v odmiku od spletišč in internetov, da bi ustvarjali mnenja in beležili trenutke ločeno od njihovega »spletnega potenciala«.
 


Želim nam tudi, da bi zmogli in znali ohranjati fokus. Da nam ne bi več bežal in bi se ponevedoma spet in spet našli med štirimi opravki, ki jih počenjamo, naenkrat.
 


Želim nam vztrajnosti, izpeljati tisto, kar je pred nami, do konca, preden se, vsaj v mislih, začnemo spraševati sedmo vprašanje in reševati včerajšnji problem.
 


Želim nam kakovostno preurejanje osebnega interierja. Da bomo nehali nelagodno hitro skrolati tudi po lastnih možganih.
 
Zato nam želim tudi, da se nam uspe (s)trenirat na novo.
 


Da bomo znali uživati sami s seboj, izkoristiti priložnosti, se ne bali porazov, ampak na vsakega znali gledati tudi kot na mini zmago.

Še sem tu, nekaj več vem, znam in lahko poskusim. Spet in znova. Želim nam zaupanja, vase, in poguma, da bi vsakodnevno v prvi vrsti navduševali sebe, ne drugih.


Kolumno je napisala Ula Furlan.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Črt Piksi


oddajte komentar

preberite tudi

Deset začimb, ki dober seks spremenijo v nepozabnega

Trije razlogi, zakaj nekateri pari ne seksajo

Spolni terapevti pravijo: Obstaja 11 seksualnih tipov osebnosti, preverite, v katerega sodite

ne spreglejte

Nikoli ne zamudite vaših najljubših vsebin! Prijavite se na mične e-novice!