Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: Ne maram se. Ne maram ljudi.

Sedim pred praznim listom. Pred svojo čisto svobodno kolumnistično priložnostjo. Nad mano ni pričakovanj in ni naročnika, tu je le priložnost. Položim prste na tipkovnico, se odrinem. Nič.

29.6.2017 ob 7:30

ula_druga_kolumna.jpg

Tuhtam, katero različico, kateri odtenek sebe, sploh spustiti na plano. Da lahko na hitro obarvam vsaj trenutek vašega dne in da sfiltriram tja na splet ali v nebo tiste misli, ki si tega zaslužijo ... Ali pa tiste, ki najbolj žulijo.

Želim si pristnih zapisov, iskrenih, stilsko surovih, pisanja tako, kot je. Pa ne le pri sebi, take overall najraje berem – poljubi, pljuni – sonce, dež, luža, moker štumf, šit in sranje ...

»Resničnostni šov«.

A spet vidim, da bom jaz težko take vrste piska, kdaj take vrste kolumnist ali bloger. Ki bo zvečer ob zadnjem špricerju še glasno razmišljala, kaj vse me žgečka in spotika in se v žargonu pogovarjala, kaj je »konc hudo al' pa čist bolano«. Ker ob srečanju s prenosnikom, kamor potem želim prenesti to svoje isto sporočilo. Ne morem, ne znam. Kar naenkrat me spet sreča moj spleten besedni način, objamejo me moji ljubi glagoli in pridevniki, zatakne me ščepec filozofiranja – in čao, brutalni pljusk surovosti razmisleka, živjo, »žmohtovanje«.

Kdaj se ne maram. Pa ne zato, ker jih ena na ena, v živo, drugače streljam, kot v wordu. Kako pišem, to mi je v resnici kar zelo fino, ker je moje in malo posebno. Ker sta mi že pred leti tako župan Janković, kot televizijski urednik Radović na primer rekla, da me rada bereta (kolumne v Žurnalu) – ampak me včasih bolj malo razumeta. To se mi je zdelo fejst, sploh zaradi primer in miselnih preskokov, ki jih ne zmore vsak ali pa se zgubijo nekje, s prevodom.

Se pa ne maram, ker recimo zdajle malo pogledujem na uro. In ker se neštetokrat spravim v situacije z naslovom »zadnji trenutek«. Takrat tresem z nogico pod mizo, besno tipkam, polglasno komentiram tisto, kar počnem, vzdihujem in mrmram, zaključujem tri ideje v glavi in eno na papirju, zadržujem dih, stiskam pesti, da bo šlo čez. Tako, na tesno gre tudi ob »velikih« stvareh in je šlo, čez vsa ta leta - recimo tudi z diplomo.

Kot kaže sem človek, ki izjemno dobro dela pod pritiskom, ker takrat celoten mehanizem pojača na super sonične obrate in pač takrat najbolje in najbolj sočno ustvarjam. Yes, to bo mega, se veselim, obenem pa si grem brutalno na živce in po vseh teh letih vedenja o sebi, še vedno lahko predvsem nad sabo iskreno zavijem z očmi.

In če bi vprašali moje najbližje – lahko to naredim predvsem v odnosu do svojega telefona. Z njim se redno zatikam v zono somraka, potem pa obljubljam, kaj bom, kdaj bom, kje se vidimo in kakšni so plani. In opa, se spet vse zgrmadi name, običajno zaradi prej omenjenega sindroma zadnji trenutek in stvari propadejo, kdaj jih leti ven celo več naenkrat, ena za drugo. Ne gre kosilo, ne gre kava, ne gre kino. Celo ne javim se. Ne morem.

Ker imam slabo vest. In ker imam seveda prepolno glavo dneva, ker tipkam še zadnji off v montaži, kjer mi ura nad glavo dnevno odšteva sekunde do predvajanja v živo (in kdaj se počutim celo – minute življenja). In ko oddam, odvodim, posnamem - grem. Domov, na kavč, v objem ali solo izolacijo. In prekinem. Sebe in svet. Ni fer.

Nikdar se verjetno nisem naučila govoriti čiste resnice ali pa, če sem bolj natančna, iskreno reči ne - »Ne, ne hvala. Ne, ne bo šlo.«. Narediti to za lasten in tuji notranji mir in biti ob tem brez slabe vesti.

Starša sta se razšla, ko sem jih imela tam nekje 5 in zdi se mi, da od takrat nočem razočarati. Ker me je takrat prizadelo, čeprav sem vedela, da bomo lažje dihali. Ker sem postala zaščitniška, do sebe, njiju in sveta, ker nočem, da je ljudem težko, da bi jih kje kaj po nepotrebnem pikalo in še danes branim – celo Jožeta Robežnika in njegov svetleč brezrokavnik. In zato zahakljam z mami. Ker se mi zdi, da ni treba vsega vsakemu servirati in da bi svet lahko bil nežnejši in polj previden / pozoren. In potem vsemu rečem ja, zajebem in serviram minuse še sama.

Živi in pusti živeti. Saj »me že poznajo«, a še vedno slišim, tako doma kot med svojimi najljubšimi, dej no, dvigni ta telefon pa samo povej, da si ok in da te danes ne bo. Ker za vse ostale vedno vse uredim, zase in svoj srčni krog pa ... Ne vem, imam premalo jajc ali se bojim strtih src in črepinjic.

Ne maram se tudi, ker mi pobezlja urnik in dan, ker se prehitro prepustim spontanostim in podaljšam večer v noč, ker so potem jutra v turbulenci, pa ker sem še vedno kdaj preveč naivna, iskrena in prijazna in je treba nosit »ščit«, da te kdo prehitro ne izda, spotakne, zmakne ... Ker niso vsi, ki se smehljajo dobri, ker niso vsi objemi pristni, ker je nešteto obljub – tako poslovnih, kot privat – praznih in neresničnih.

PREBERITE še Ulino prvo kolumno za Mično, Hipsterska princesa

Zato tudi kdaj, res iskreno ne maram ljudi.

Nič nisem pisala ob smrti Gašperja Tiča, so o njej povedali vse, sploh pa preveč - že vsi drugi. Celo nekaj takšnih, ki je svoje razmisleke tako fantastično zlepilo na njegovo ime in tragične dogodke, da so si s tem pumpali lastni ego in persono, pridobivali share in like na družbenih omrežjih in se s smrtjo nekoga, ki ga niso niti dobro poznali in navideznim pametovanjem o javnem interesu ter pisanjem hommagev potrepljali po rami. Ja hud sem, dobro pišem. Ej, bravo!

A dej, no.

Mene je ta smrt potisnila predvsem v razmišljanje o tem, da me je še bolj fakin strah umret. Predvsem zaradi dotičnega javnega interesa in naših pobezljanih medijev. Moram zdaj res vsako jutro in večer posesat dnevno sobo, obleči sveže spodnje perilo, plačati vse račune in položnice, da bom lahko brez klevetanja, zgodbic o lastnem nočnem življenju, dvojnih merilih in slavni mami, lahko vsaj na »drugi svet« samo šla?

Obljubim, da začnem vestno vsakič dvigovati telefon, če lahko, prosim, samo umrem v miru?

Kolumno je napisala Ula Molk Furlan

Foto: Črt Piksi


oddajte komentar

preberite tudi

Odgovori na šest najbolj neprijetnih seksi dilem: Priznati ali zamolčati afero, spolno bolezen …

Zakaj se včasih spremeni velikost vagine in kako to vpliva na seks

12 stvari, ki jih sanjski moški ne počnejo

ne spreglejte