Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: Lepo je biti veliko. Nekoliko nevzdržno postane, ko postaneš preveč

In meni je vredno, da sva bila in se našla. V pravi obliki. Za ravno pravi čas. Vsaj tako se zdi, da je bilo namenjeno. 

3.5.2021 ob 5:50 | Foto: Črt Piksi

Slika avtorja - Ula  Furlan Piše:

Ula Furlan

Poljub, Ula: Lepo je biti veliko. Nekoliko nevzdržno postane, ko postaneš preveč

Večno sonce brezmadežnega uma

... je bil film, zaradi katerega sva z mojim gimnazijskim najboljšim prijateljem na prehodu v odraslo življenje vsaj trikrat nabrušeno izmenjala mnenja.

On - anti. Proti spominom in dogodkom, ki bolijo. Proti poskusiti in biti razočaran, proti bolečini, če ni nujna. Proti trpljenju, solzam, proti biti ranljiv - kar tako, samo da bi videl, kaj bo, če bo, če ne bo. Raje si pobrišem pomnilnik, ne, hvala.

Jaz - pro. Za spomine, dogodke, izkušnje in ljudi. Z vsemi razočaranji in bolečino. Jaz. Za ranljivost in solze. Za poskusiti, za dati, za se izpostaviti. Kolikor pač prenese telo. Tudi če mi zlomiš srce.

Srce se je zlomilo. Prvič zares. In prijateljstvo se je pred skoraj dvajsetimi leti skrhalo v drobne razpoke nenagovorjene ljubezni. Največkrat se zatakne. Direktno tukaj in tako. Preintenzivna sem. Smo. Je. Ne vem.

A pomnilnik je vendarle poln. In meni je vseeno vredno, da sva bila in se našla. V pravi obliki. Za ravno pravi čas. Vsaj tako se zdi, da je bilo namenjeno. 

Da sva preharala en kos prvega bolj zaresnega življenja, ki je na horizont pisal odrasle preizkušnje in v neizrečeno med dvema non stop vrival prazne črte, ki jih je bilo s časom treba izpolniti.

Meni je bilo vredno, da sva prekucnila.

Prve K4 in dve veliki slabosti, tri barve las, prve fakultete, najemniške sobe in dve stanovanji, jogurt, burek in ta zeleno smotko za zajtrk - drugo bomo jutri, kaj hočeš - lenobe in izpovedi, bližine in tišine ... In skupne body piercinge. Samo ne povedati mami.

Prvi Amsterdam z novo luknjo v jeziku, zatečeno mišico, oteženim govorom (»bal be boli jezik, gah«) in vaniljevim milkshakeom za večkratni glavni obrok dneva. »Uf, ne, ne morem še žvečiti.«

 

Piercieng v jeziku? Mhm, ni najbolj pametna poteza za start enomesečnega interraila po Evropi.

Preluknjala sem se dvakrat. Najprej pod ustnico in drugič direktivca v jezik, ki so ga raztegnile in na mestu držale neke tatoo studio nizozemske klešče. Še danes ti lahko pokažem, kje na trgu Dam stoji njihov shop. In še danes mi mami reče, ali je bila nujna ta vidna in očitna luknja v bradi. Je, tudi ta je bila nujna.

Tako kot spomin na najbolj brezvezno noč v Barceloni, ker klubi niso več delali na polno, ker sva šla na pot septembra (ker takrat prvič v življenju ni bilo šole – do oktobra), ker je bila španska poletna sezona v polnem fade out zamahu, ker sva štrlela torej tam nekaj na pol brezveze in prvič ever pila neumne shote z imenom »Slippery nipple« in ugibala, kam naju bo nesla pot in kako naju še zna prepihati življenje.

Za dan ali dva sva verjela, da je Pariz obvladljiv z nogami, da se vsak center mesta vedno širi od železniške postaje navzdol, da je to, da živiva ob Gare du Nord prime location.

Nisva imela pojma.

Medtem sva se za čoškom barcelonske glavne ulice La Rambla prepirala, kdo ima prav, kam morava, kje je sever, od kod sva prišla, kdo so tisti trije, ki buljijo v naju in čigava orientacija je boljša.

- Saj sem rekel, nimaš pojma.

Nadaljevala sva v Pariz. Kjer sva s popolnoma mikro slovenskim možganom in dojemanjem površin, velemestnih izzivov in kapacitet, za dan ali dva verjela, da je Pariz obvladljiv z nogami, da se vsak center mesta vedno širi od železniške postaje navzdol, da je to, da živiva ob Gare du Nord (severnih železniških pariških vratih) prime location in da naju v klubu na reki čaka najboljši drum 'n' bass party (not).

In potem sva se čez Amsterdam, tri angleške zajtrke in nevemkoliko urno vožnjo z vlakom – vrnila domov.

Nekaj časa je še šlo. Potem pa je po gasu stopilo življenje.

In faks in študentske službe, smrti, druge zaljubljenosti in odpadle pozornosti, odpadla so sedenja v naročju (ker je bilo vse skupaj preveč in obenem premalo) in odcvetelo in odpadlo je, kar je vzklilo. Tam pod večnim soncem ničhudega hotečega uma.

Boli pa. Tako iluzija, ki se razblini, kot srce, ki se zlomi. Na obeh straneh.

Baje je v življenju lažje, če si pač ta, ki mu kar gre, in se stvari sestavljajo in redko trpiš. Vsaj videti je tako.

Pa ni res. Tudi iluzije in pričakovanja tistih, za katere se zdi, da jim / nam gladko teče, se ne uresničujejo in se zaletavajo same vase. Dnevno, trust me. Še vedno nimam pojma.

Tudi mi pišemo sporočila v prazno in se dajemo na nenagovorjene izvoli. Tudi nam se zlomi srce, ko se v drugih zaradi nas samih naseljuje bolečina. In je kar nekaj in smotano za znoret, če ne trpko in pekoče, ko se med življenja vrivajo razdalja, odmiki in tišine.

Lepo je biti veliko. Nekoliko nevzdržno postane, ko postaneš preveč.

Morda se je tudi zaradi priložnosti, da se spet začutimo in slišimo, moralo povsod na okrog za več kot leto dni očitno stišati življenje. Morda je moralo iti vse utečeno življenje »na mute«, da smo se lahko spet zbližali s sabo in svojimi.

Če ne bi bilo lanskega leta, bi verjetno še vedno malo brezglavo tekla v vsak dan, živela za maile, klice in priložnosti, hitela bi vase.

Morda je moralo potihniti. Da sem si upala spet in še enkrat na vso silo startati življenje – od začetka, zakleniti, zapahniti za nazaj, se sesesti, odpreti, sprostiti, si dovoliti, se z ultra decibeli naseljevati v ušesa in drugod, čeprav je jasno, da ne glede na vse, še vedno prav za prav vem malo, če ne skoraj ničesar.

Če ne bi bilo lanskega leta, bi verjetno še vedno malo brezglavo tekla v vsak dan, živela za maile, klice in priložnosti, hitela bi vase, skozi vrata, v avto, čez mejo, po ljubav. Kamorkoli. Samo daj.

Pa sem se lahko ustavila, dneve prespala, se skrivala v kavč pod blazine v lastno temo in nesigurnosti, jih predelala, odložila, skomunicirala stiske, prečrtala zadušljivosti, pozabila na brezglavi tek, srečala nič in dolgčas in spet pravo ljubav do ljudi … In postala pristnejša, produktivnejša, pogumna, delovna, nepokrita čez glavo, bolj samouresničena in predvsem zares.

Samo daj. Gremo spet. In še enkrat.

Srečala sem salte v trebuhu, rdečico na licih, srečala sem najstnico, ki bulji v telefon, čekira storije za nazaj, ki izumlja vse mogoče scenarije, da bi kaj bilo lažje in imelo večji smisel.

Sredi ulice sem vžigala avto na dvojne kleme, ker se tudi vozila nisem kar nekam in daleč.

Potem pa šivala jakno, pisala na listke telefonske številke, v žepe in roke stiskala čokolade, se opravičevala, imela rada in se povsem zares udomačila še globlje, vsaj s svojo sosesko.

Ponavljala sem si neposrečen dotik, prepodaljšana jutra, Alyin »A veš«, se solzila nad priložnostmi za druge in malo v kuhinjsko brisačko brisala svoje. Solze, sreče in ponosa.

Samo daj. Pač gremo. Spet in še enkrat.

Za vse tiste, ki so nas pustili za sabo. Za vse tiste, ki smo jih za sabo pustili mi.

Za vse trenutke, ki so kot iz John Wilson mini HBO dokumentranih pripovedi (res priporočam), pa sekunde, ko zastaneš, loviš sonce med krošnjami in centru, loviš mezinčke po zraku in miriš lasten srčni utrip.

Za vse neposlane sms-e, kje so, za vse stike, tudi mimobežne, s sosedi bioenergetičarji in čistilcem stopnišča, ki ga res moram povprašati po imenu. Živijo nama bo kmalu premalo.

Samo daj. Daj, da čutim.

Četudi ne bo najlažje. Samo daj, da spet posije večno sonce. Tudi če ne vzide direktno izza povsem brezmadežnega uma.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.


oddajte komentar

preberite tudi

To so leta, pri katerih ženske najbolj uživajo v seksu

To so skrivnosti, ki jih ne upajo povedati svojim izbrancem (resnične izpovedi)

Trije glavni krivci, da moški v postelji odpove

ne spreglejte