Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: Jaz. Številka ena. Jaz. Zadnja smet.

Zdrznem se. Včasih. No, velikokrat. Kdaj celo preveč.

3.9.2018 ob 9:22

Ula_furlan_mizica_crt_piksi_bela.jpg

Težko mi je, ker sem pussy ass emotivec. Ker znam mojstrsko podaljševati lastne melanholične trenutke. In ker nase z lahkoto navlečem tudi tuje žalosti. 

Težko mi je, že ko nekomu ne gre dobro v neki glupi nikoli več je ne bom gledala seriji po televiziji. Še težje takrat, ko se pikrost, privoščljivost, žlehtnoba, razočaranje ali nesreča prikradejo ali storpedirajo v mojo »center, center« pa tudi »čezobvoznično« realnost.

Saj ni treba, da z nekom dihaš vsak dan, da bi lahko vedel ali pa vsaj približno razumel, kaj so dvom, skrb, žalost, bolečina.

Ne razumem pa, zakaj se zdi, da je vedno težje biti prijazen.

Nad tabo sem pa povsem razočarana, kakšna si v resnici. Se mi je sestrelila v inbox pred meseci. Šla sem od ultrafascinacije in skorajšnje bestičke v prvem sporočilu do pretenciozne pras*ce v naslednjem.

S strani dekleta, ženske, ki je v meni sicer videla vse možne izpolnitve za lastne nesigurnosti in ki sem ji obenem kar naenkrat uspela priti pod kožo in ji skočiti totalno na živce. Nekomu, ki ga v življenju nisem srečala.

Jaz. Številka ena.
Jaz. Zadnja smet.

Ma nemoj. Huh. In hvala. Še nekdo, ki sem ga lahko pospravila iz svojega življenja, čeprav je/ga vanj pravzaprav nikdar nisem spustila zares. Delete. Block. Remove.

Kao prednost sodobne tehnologije. Kako blizu si lahko pridemo. Še preveč. In kako smo – v instant hipu vesolja – narazen. Galaksije, ki se nikdar niso zgodile.

Hvaležna sem za takšne trenutke. Pomagajo osvobajati moj bivalni svet in eliminirajo nepotrebne dražljaje, (ne)pozornosti in energije.

Bi si pa želela, da bi ljudje z enako lahkostjo in zagonom raje ustvarjali plodnejša okolja. Za boljši, globlji, nežnejši, pozornejši, močnejši team. Brihtnejšo ekipo in prijaznejše življenje.

Ko je v mojem finalnem poletnem kadru trajekt še zadnjič odprl svoja usta in kot kit pogoltnil in izpljunil svojo avtomobilsko jato, mi je postalo dokončno jasno, da se vračam tja, kjer velikokrat bivam zunaj svojega ravnovesja.

Vrnitev tja, kjer se zahteva okreten um, jezik in misli, v čas in prostor, ki ima rad, da se kakšne stvari predvidi, in med posameznike, ki znajo biti preračunljive in pikre lisice, je utrujajoča.

Igra. In ta lahkotni svet težkega negativizma.

Shield ON. Vklapljam ščit.

Daj, Mesec, ko si si ti še prste tlačil v nos in praskal po peskovniku, sem jaz že ... Daj, ti, mislim, da je bil Matjaž Nevemtočnokakosepiše, ne bodi pameten, ko si še pred leti prižigal smotke na Metelkovi. Propalica. Daj, Boscarol, vrni denar in preseli že svoje podjetje, umiri se. Daj, Repovž, ne nabijaj. Saj se ja ve, kdo vas je plačal. In še bolj se ja ve, kdo ma koga »na čez«.

Mah, ok. Razumem. Politika, gospodarstvo, država, ekonomija, žive stvari, teme za razpravo.
Štekam, velja.

A ves ta ne bit' pameten, bodi pameten in pametuj se hitro seli tudi v prijateljstva, v povsem intimne odnose.

Zadnjič mi je kolega napisal, hej, daj ti malo pazi, kaj daješ na instagram, ko sem objavila fotografijo iz leta 1996, ko sem za revijo Gloss prvič fotkala tak bolj zaresen editorialno obarvan fashion.

Bila sem stara 13 let. Na fotki ja ok, nekoliko usločeno s hrbtom slonim na zidu, a na sebi čisto vse obleke in le kanček razgaljena ramena. Morda nekaj erotike, seksa pa, prisežem, totalno nič.

Daj malo pazi, kaj daješ na instagram, saj veš, da te spremljajo 13-letnice.

Da ne bo kaj? Da se ne bo katera začela ukvarjati z modo pri 13, ko se tako ali tako za njih zares že začne? Da ne bo nosila oblekice z naramnicami? Da ne bo dobila napačnega vtisa, da … ne vem.

Bolj kot vsa razprava o tem, da je ta fotografija od vsega razgaljenega booty ass instagrama še najmanjše zlo, me je morda zadelo to, kako ljudje predvidevajo, kako si.

Da si v redu, da si čvrst, da je vse fab, obvladaš, zmoreš, hendlaš, živiš, in ti za nameček navržejo še svojih 50 cents, samo tako, ker se jim je zdelo vredno, smotrno omeniti.

Hm. Niti vprašamo se več ne, kako je ta človek, ki ga zdajle mislim z vsem, kar vem, znam in sem, naflosati. Kako je? Kako živi, kako se počuti, kakšen dan ima, kakšnega zadnjega pol leta?

Pakiranje v lasten okvir dojemanja in nekaj avtorskega korigiranja.

Pogrešam nekaj več pozornosti, spoštljivosti, prijaznosti. Da bi se znali vprašati in slišati. In si ne pasti v objem, telefonske klice in druženja takrat, ko zagusti. Takrat, ko morda kolega zares konča v bolnici, ko je ljubezni konec in srce razlomljeno. Ko ugasne življenje.

Dajmo prej biti ljubeznivi in previdni. Ne prestrašeni, ampak pogumni. Ja, na vse ali nič, ok. Ampak na vse ali nič, ker se da. Biti boljši in živeti boljše. Nenehna obremenjevanja s tem, kako so drugi in kako smo mi.

Kaj se o nas ve, sliši, razmišlja? Kakšen imamo public image? Kako smo videti?

Piljenje svoje družbene podobe, bildanje navideznih prijateljstev, vsemogočna dogodkovna vseprisotnost, vsevednost, vseznalstvo. Da bomo ja »najjači«. Za druge.

Že za zajtrk, pred sveže stisnjenim pomarančnim sokom in kavo, sprehod po lastnih všečkih in več sto tujih profilih, ki v resnici bore malo lahko spremenijo v našem stvarnem svetu.

Širina dometa, količina všečkov. Bo kvota izpolnjena?

Brezpredmetne skrbi, zaradi katerih tonemo v meglico zavedanja svojega cilja in rdeče niti lastnega življenja. Izgubljamo se in se izgubimo.

Izgubljeni kompas, blurry smisel življenja. Kaj smisel življenja sploh je, je seveda veliko širše in kompleksnejše vprašanje.

Morda pa ravno v izogib soočenju s prav to nevednostjo iščemo vse te navidezne izgovore, krinke in prakticiramo ta relativno slaboumna pametovanja, da se nam ne bi bilo treba soočiti samim s sabo.

Da ne bi bilo treba sprejeti odločitve: Ali biti resnično življenjsko pogumen, iskren, spoštljiv, ljubeč in toleranten? Ali prestrašen, nasikan, pametujoči vseznalac?

Če je v čemerkoli smisel tega edinstvenega življenja, se morda za hip skriva tudi v tem, da s tem, kakšni in kdo smo, puščamo sled za življenja, ki se bodo zgodila za nami.

Dober posel težko izpelješ sam, dobro predstavo, razstavo, dogodek, podjetje, idejo težko realiziraš brez vsaj katerega second opiniona, če ne že strastne in zaupanja vredne, profesionalne ekipe.

In ja, kot je rekel prav včeraj eden mojih fejvi ljudi po face time z druge strani luže: Ula, kot vse je tudi življenje team work.

Zato, ekipa, bodimo manj prestrašeni pametnjakoviči in bolj empatični pogumneži. Če že ne le zase, vsaj in predvsem za svet, ki ga soustvarjamo in puščamo za seboj.

Kolumno je napisala Ula Furlan.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Črt Piksi


oddajte komentar

preberite tudi

Lovijo nedolžne mladeniče in druge zmote o pumah (po izkušnjah ene od njih)

Starost, pri kateri ženske najlažje doživijo orgazem

To vsak moški na skrivaj občuduje pri svoji izbranki

ne spreglejte