Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: HIPSTERSKA PRINCESA

... mi je enkrat rekel Miha Šalehar, po mojem v Latrini - na Val 202.

15.6.2017 ob 1:00

slika_prva.jpg

Hipsterska princesa, v zaznamek moje službe, »javne podobe« in tistega, kar živim, ko se iz maske, prireditev, snemanja, montaže, režije in »tiste bere ljudi« - končno skotalim nazaj v »svoje življenje«. Princesa na rdečih preprogah, v rumenih revijah, pred kamero in mikrofonom – čez dan, hipsterka zares, ponoči, v trenerki, doma.

Kakšen čuden splet in kakšna štorasta razdelitev. V svetu princes, kjer kraljujejo vip vstopnice, podaljšane trepalnice, followerji na družbenih omrežjih in družabni dogodki z malo vsebine, a veliko fotografiranja, hipsterji, ali pa recimo kar tisti, ki niso le prijazna, lična, smehljajoča »naflosana« fasada, niso najbolj dobrodošli. Morda se ravno zato marsikje v našem medijskem svetu, še vedno počutim kot daljni sorodnik, na obisku. In morda ravno zato ne bom nikdar postala dovolj poljudna in vseslovenska, ne bom Princesa ljudskih src, ker v meni preveč naglas odzvanja ta, »hipsterski« cepet. Pa saj si to v resnici niti ne želim biti.

A prav zaradi vseh teh bleščic, sojev žarometov in dogodkovnega paradiranja, ne bom nikdar niti čisti »underground«, alternativa, del tiste »ta druge scene«. Ker alter ne mara kraljičen in na dvoru ne trpijo svojeglavosti.

No, ta prava hipsterka res nisem, predvsem zato, ker sem najverjetneje vseeno že prestara vsaj za te trendi družbene etikete, predvsem pa nimam časa, energije in prostora za življenjski stil, ambicije in nazore »brezskrbne« 20 letnice.

Saj se čisto zares tam nekje v najstniških letih in žmohtu mlade odraslosti najbolj intenzivno začne lov za lastno identifikacijo in svojim prostorom pod milim nebom, kajne? Takrat je verjetno edini čas, ko se malo zavestno potrudiš, da bi pripadal »eni struji«, da je že na daleč videti, katero plato trenutno poslušaš, kam hodiš na bazen in katere stripe bereš.

Zato zdaj pri svojih Jezusovih 30ih težko vzamem takole image etiketo za svojo, predvsem pa težko rečem, da šele iščem svojo pravo resnico, ki se kot kaže začenja v videzu. Sem pa jo, itak, leta nazaj, iskala in nekaj našla – v srednješolskih Dr. Martens bulerjih in grunge-u, potem pa celo debelih Buffalo podplatih in fluorescentnih krilih čez hlače.

Mi je pa simpatičen in dober ta val »hipsterijade«, tudi zaradi recikliranih podob, ki so že bile in imajo zdaj ponovno spet svojo priložnost. Ker vse skupaj ni nekaj, kar bi bilo treba izumit čisto na sveže in na silo, ker ni nujno velika modna znamka, ni finančni statusni simbol, ampak v resnici veliko bolj preprosto, celo nerodno kul, in spet živi - tisti od dedka pulover, kavbojke iz časa nanizanke Beverly Hills, Startas superge in smešno preveliki babični okvirji za očala. Ker je v resnici simpl. Brez botoksa, umetnih jošk, kreme za samoporjavitev.

Tudi trenutno kul interieri so mi kul, ja, prav, kdaj so narejeni celo iz retro znucanih palet, zraven pa nekaj »novoletnih« lučk za atmosfero, in ponudba - domači ledeni čaj v kozarcu za marmelado in brunch na navadni leseni dilci. Maram to vsebino, da se lahko dobro, kvalitetno hranim in hidriram, da imajo stvari okus po več kot treh barvilih in E-jih, da sta v solatki leča in mariniran losos, da srkam z ledom osvežene nabrane gozdne sadeže. Hipstersko? Ne, samo dobro.

Predvsem pa mi je kul vsebina teh »mojih« ljudi, ki jim gre vsesplošna etiketa hipsterstva itak samo na živce. Rada imam svojo družbo, svoje prijatelje. Rada imam njihov intelekt, ta vzporedni mindset, ljudi, ki jih bolj, kot »contouring« in všečki na Instagramu, zanimajo kultura, umetnost, kritična misel in brihten smisel za humor. Z njimi dan začaram v noč, hodim na razstave, festivale in koncerte, crkljam svojo dušo in srce, njim šepetam svoje skrivnosti in celo na ves glas razlagam svoje tegobe. Z njimi prenasičeno telo in um od vseh »medijskih dražljajev« ravno prav splaknem.

Če sem zaradi tega hipsterka, prav, ok, so be it. Čeprav, če bi našli čisto prave Brooklyn hipsterje in jim pokazali mojo sliko, bi rekli, da sem daleč od tega.

Verjetno tudi nihče ne bi rekel, da sem princesa.

Bi pa bila samo Ula. Ki bi si končno dovolila govoriti in zadihati – na vsa pljuča. Ki bi iskreno lahko rekla, hej, naš medijski prostor je kdaj tako brez veze. Res. Tako brez veze, da »največje zvezde« na dogodkih, kjer vedo, da so nominirani za nagrado ali celo njeni prejemniki, sploh ne sedijo več v dvorani. Ne spremljajo prireditve, z vso ostalo srenjo, ki je pet ur porabila za pedenanje pričeske in dekolteja, ampak pljuckajo tam nekje, v kotu, sami zase in čakajo na iztočnico. Da gredo na oder, rečejo hvala vsem v dvorani in po televiziji še vsej »Sloveniji« in skliznejo, nazaj, še na en požirek, dva dima, v avto in domov.

Želim si, da bi tudi baba, lahko bila tak kerlc.

Želim si tudi, da bi se lahko izognila poplavi insta blogerk, v nulo speglanih srajčk, poškrobljeno zavihanih rokavčkov, ki se ravno prav končajo, tam pri komolčku, mega dragih čevljev, portretiranja ekskluzivnega življenjskega stila in super #trending objav na socialcih.

Želim si rečt, grrr, katastrofa, zdaj jaz s svojim delom, trudom, podobo in štirikrat na teden opranimi lasmi delam biznis za druge in heštegam, tegam, všečkam in repostam – zanje, ne zase.

Želim si, da bi lahko krilila z rokami, med tem, ko vodim oddajo in ne bi po tem dobila vsaj treh inbox sporočil, če mislim s tem kdaj nehat – ne, ne mislim, to sem jaz, rada sem taka.

Želim si, da ne bi ob čisto vsaki priložnosti ob mojem imenu pomislili še na Mišo, ampak da bi končno brez zavor dali priložnost meni, ne mojim predalčkom in etiketam.

Želim si, da bi se še velikokrat zgodil vsaj tak trenutek, kot včeraj, ko sem ob predstavitvi knjige v Konzorciju spoznala starejšega gospoda Boruta, ki je bil iskreno navdušen, kako fejst sem v živo, za pogledat in poslušat. Ne, nisem svoja mama, ne nisem članek iz Nove.

Želim si, da fotograf na tem istem dogodku ne bi imel občutka, da mi more reči: »Sej boš prišla na vrsto.« Dol mi visi za objavo fotografije, moja naloga je bila predstaviti knjigo in avtorico.

Želim si, da se ne bi morala truditi biti mična, ampak, da bi bilo vse to kar sem, brez predsodkov in predalčkov, dovolj mično že samo po sebi.

Malo verjamem, da si se mi zato zgodila prav ti – micna.si, me posedla nazaj za računalnik in začela vrtati misli. Da se zbrusim, spilim in osvobodim. In da skupaj začnemo dihati vse to, kar smo.

Poljub, Ula

Kolumno je napisala Ula Molk Furlan

Foto: Črt Piksi


oddajte komentar

preberite tudi

Tantrični seks za začetnike (vse, kar morate vedeti)

Prepovedana ljubezen: Poročila sem se z moškim, ki je prijateljici zlomil srce (resnična izpoved)

5 malenkosti, zaradi katerih propadajo zveze

ne spreglejte