Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poljub, Ula: Da bi le imela jajca in prisluhnila cingljanju v telesu

Modra jutra.

13.7.2017 ob 7:35

ula_tretja_jun 12 2017 _ula_f_MG_1886 1.jpg

Kdo bi si mislil, da bom kdaj pristašica najzgodnješe budilke. Poletnih juter, ko je dan še hrustljav in svež, ko sonce le poboža, ko je koža ravno prav pomečkana, korak še mehak in dan avtomobila še ne spreminja v ponorelo kombinacijo turško finske savne. Da mi bodo ob urah, ko so babice že na tržnici ali z viklerji pri frizerju, misli in dan lažje stekli, ko pa sem svoje spominske utrinke tako rada lovila ponoči ali pa vsaj bolj v večer.

Kdo bi si misli, da se bom, na primer po celodnevnem snemanju, najbolj veselila vožnje domov, na kavč, in iz avtomobila, z glavo in z eno nogo pa že skoraj v pižamci, opazovala kar nekaj tistih, ki z nasmehom na obrazu, čakajoč na semaforju pod roko ponosno stiskajo belo vino in radensko ali pa vsaj čisto hladen 6-pack piva. Poletje je, ja, čin čin!

Kdo bi si mislil, da se bom pri svojih 33 kdaj tako počutila v svojem telesu?

17 letni muli Uli si tako ali tako težko karkoli dopovedal. Kaj šele, če bi ji skušal kdo obrazložiti, da tega občutka, ki ga ima v srcu in telesu, ne bo mogoče ohraniti – za zmeraj. Da bo treba šteti ure spanca in pametno skoordinirati dan, da bo večkrat zaporedoma zmanjkalo časa in energije za druženja, da mi bo kdaj celo, ko se mi bo dalo in se bom potrudila »it ven« - dolgčas in brez veze? Pa da se ne da kdaj vseh želja in idej zares stlačit v en vikend, in da jih bom več prespala, kot v njih beležila posebne spomine, sploh pa, da občutek nepremagljivosti v lastnem telesu ne bo trajal večno?

Ja, valda! Ni šans.

Tega super herojska wonder woman najstniška različica mene nikakor ne bi želela slišati, kaj šele, da bi to sprejela?

Da me bo kdaj strah it k zobozdravniku, če pa v življenju nisem imela ene plombe? Da kdaj ne bom mogla zaspati, ker ne vem ali sem plačala tisto položnico za elektriko ali ne, in ker potihoma, na noter že pišem tri tekste za naprej in ne znam odklopiti »službe« od počitka, ker se mi zdaj čudežno ponoči odpira kreativa ... Da bom v odsevu res našla tisto nežno gubico, opazila bom te prve pošmuglane sive lase in vedno bolj razumela, da, joj ja, tvoje telo – je tvoj tempelj – new age gor ali dol.

Vau.

Kako hitro bo vsega konec. In kako absurdna je ta ločnica.

Ko te zmanjka »prehitro« pravijo, oh, kako mlad je umrl, čeprav jih je imel čez 50. In kako si kar naenkrat že pri 25ih prestar za marsikaj, predvsem pa nove začetke.

Veš, nisi več tako mlada.

Prestara, da ... ? Da bi se vpisala na še en faks ali pa vrgla v kot vse svoje dosedanje življenjske dosežke in službene kljukice, prodala, kar imam, spakirala in si rekla, da končno grem in začnem po svoje. Ker si tega na noter v resnici malo želim. Da bi imela ta »jajca« in prisluhnila temu cingljanju. Mi bo življenje res pobegnilo v službah, montažah, na snemanjih in dogodkih? Ga bom pustila tam nekje v veliki industrijski coni, v tovarni zabave in novic, kjer je vsak dan treba nekaj dati od sebe, ker televizije pač nikdar ne zmanjka. Bom en dan pogledala skozi okno v Stegnah in ugotovila, da jih imam 43?

A mogoče res ni čas, da vsaj za trenutek, obdobje ali morda za zmeraj - zamenjam poklic, lahko državo, mogoče celo kulturo? Si upam razmišljati, da bi postala mami? In to verjetno po 35?

Fak, pa te številke.

PREBERITE še // Ulina kolumna "Ne maram se. Ne maram ljudi"

Je res tako prepozno, da šele zdaj postavljam na noge svoj »biznis«, svojo platformo, blog in spletno stran, predvsem pa srečujem, poslušam in pilim svoj lastni glas in jaz?

- Ej, pismo, nisi več tako mlada!

Mudi se.

Vedno bolj se mudi živeti! Sploh, ko se zaveš, kako izmuzljivo je v resnici življenje, kako hitro postane bolno, prenasičeno, preizkušeno z vsemi packarijami (od cheesburgerjev do piva in cigaretke) – od neizživetega življenja - preutrujeno telo.

Koliko je dušnih in telesnih bolezni, ki nas grizejo in razkrajajo od noter in kako zajebano jim je pobegnit, ko te enkrat zahakljajo.

Mudi se.

Občudovati, imeti rad, razumeti, videti, potovati, poslušati, se crkljati, brati, iskati svojo glasbo, najti svoje avtorje, filme, ležati v parku, gledati na oder, kuhati, jesti, misliti, spoznavati druge in sebe.

Mudi se, ker je daleč od rutine vsakodnevnih opravkov in službovanj, položnic in davkov – življenje tam zunaj izjemno - in čaka.

Zato razumem vse ohlajene 6-packe piv, ki hitijo v mesto ali v Tivoli, ker smo že na polovici poletja, ker grem še dvakrat spat pa ga bo že skoraj konec. Zato razumem, da se komaj pretikam po Prešernovem trgu, ker tam zdaj tako lepo škropi hladen prš, ker se obenem peče čevapčič, igra na harmoniko in gostuje še s tremi drugimi inštrumenti in klobučki na tleh. Ker je tam pač zdaj kot eno veliko festivalsko križišče, kjer se uporabniki premikamo iz enega floora na drug. Ker je treba razložiti skupini turistov, kdo je France in kje je bila doma Julija, ker je treba zabeležek ulovit še s selfie stickom.

Štekam, ja, seveda. Izvoli. Mudi se. Živeti.

Kolumno je napisala Ula Molk Furlan

Foto: Črt Piksi


oddajte komentar

preberite tudi

To vsak moški na skrivaj občuduje pri svoji izbranki

Kaj povprečen seks spremeni v odličnega

Sporočilo prevarane: Šest brutalnih dejstev za ljubico mojega soproga

ne spreglejte