Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poletno branje: Vas j**e ego? 2. del

Ta vikend vam na Mični ponujamo v branje knjigo Ingrid Divković, Vas j**e ego?

2.7.2017 ob 5:25

ego_17448X0002.jpg

Mesec nazaj je v slovenskem jeziku izšla knjiga hrvaške avtorice Ingrid Divković s provokativnim naslovom Vas j**e ego? Očitno je bila izbira naslova odlična, saj je knjiga na Hrvaškem doživela že svoj tretji ponatis, Ingrid Divković pa je ena najbolje prodajanih in branih hrvaških avtoric. Pogovor z njo, si lahko preberete tukaj.

Prvi del knjige najdete tukaj. Danes pa vam v branje ponujamo nadaljevanje. 

(Ne) zavedanje sebe

Sanja me je tisti petek zvlekla iz hiše. Razumem jo. To je potrebovala. Po obdobju žalovanja in bolehanja je prišlo na vrsto obdobje norenja.

Norost. Kaj je to? In kaj ni? To je vedenje, ki preseneča še najbolj svobodomiselne med nami. A na naše največje začudenje najdemo, takega norca, pravzaprav v sebi. Norost. Najprej jo zbudiš. Ozavestiš, oblikuješ, neguješ, naposled ne odstopiš od nje. Ko si prepričan, da je tvoja norost dovolj nora, jo vsem pokažeš z radostjo in drznostjo kot najboljši del sebe. In norost to tudi je.

Po preteklem koncu tedna sem ves preostanek tedna blodila. Bila sem v nezavesti. Od slabega vina in od ljudi. Pričakovala sem, da mi bo pisanje pomagalo, da se streznim. Hudiča. Ljudje pišejo, ko so polni nečesa, česar koli, jaz pa sem bila prazna. Smrdela sem po črnem vinu, moji lasje so bili razmršeni, in če bi vprašali njih, bi se pilo še naprej.
Nikdar nisem razumela človeške nenasitnosti. Svinj ne moreš nikdar nasititi, ker hraniš nenasitne živali. A svinje bi bilo sram zaradi ljudi, ki jih poznam.

Spoznala sem ljubimce. Ljubimce se ljubi z vinom, a sovraži s tišino. Pri meni je bilo vedno obratno. Blebetala sem, ko mi je bilo mar, tiho pa sem bila, ko mi je bilo vseeno. Vino je iz mene spravilo plohe besed. Sovražila nisem.

Sanja je bila tisti petek polna. Neizgovorjenih besed, tišine, pričakovanj, hrepenenja. Razumela sem njeno sadistično željo po pijanih poljubih. Te ustnice so morale nekje končati.

Niso bili vsi ljubimci dobri.

To za Sanjo ni bilo tako pomembno. To sem spoznala v tistih trenutkih, ko se je trudila za kakšno besedo iz ljubezenske abecede. Neodpustljiva »lepa si« je bila ena od njih. Zanjo je bila dovolj. Sama pa sem potrebovala več. Veliko več od te neumne in oguljene moške fraze. Molčali so. Ko bi me vsaj opozorili, da ne govorimo istega jezika. Ljubimci te noči niso bili sinonim za ljubezen, temveč sinonim za igre med rjuhami. No, ker sem od nekdaj imela rada igre, sem privolila v to, da, če že nič drugega, potem vsaj spoznam pravila ene in iste igre. Potrebovala sem semantiko med rjuhami. Potrebovala sem občutek pripadnosti. Sanja me je to noč uvedla v igro. Sanja me je to noč spoznala z njim.

Kozarci so se polnili sami. Kamor koli sem pogledala, sem bila obkrožena s kozarci in prešuštniki. Oni niso videli tišine, ki se je zavlekla v moje prsi. Videli so le prsi. Zato sem tudi šla po prstih ven. Lažni sijaj, denar in njihova hladnost so imeli to noč prevelik uspeh pri zapeljevanju mladih src. Iskala sem med praznimi kozarci z obrisi ustnic. Nisem se našla. Prešuštniki so se ljubili, se pogovarjali, prepirali in pili znotraj svojih prešuštniških zidov. Samo tam so imeli neprekosljivo moč. Sama sem bila vseeno popolnoma nemočna. Bolj nemočna kot kdaj koli. Zaradi stanja v glavi, zaradi stanja v denarnici.

On je ostal z družbo, Sanja pa z njimi. V prekatu moje torbice, na delčku mokrega računa, se je znašla številka njegovega mobilnega telefona. Njegova številka.

Končno. Topla postelja. Kos tišine.

Nič ne razje človeka bolj kot globok občutek samote v množici. In k vragu, še huje je, ko se ta samota odigrava v ljubezni, med rjuhami.

Te noči sem razmišljala o sebi. Zaradi alkohola sem poskušala razumeti, na kakšen način vidim sebe in svet, v katerem živim. Soba se je vrtela v smeri kazalca na njegovi dragi uri. Kakšen pogled na svet imam? Me ljudje opazijo kot optimista ali paničarja? Mislim, da sem boljša od drugih? Kako na to vprašanje odgovoriti celostno in iskreno? Kako ostati zadržana in zbrana? Kako ostati svoja? Morda bo na to vprašanje odgovoril gospod Ego, sinoči sva se srečala. V njegovi družbi samote ne manjka. Kozarci se polnijo sami.

Nisem boljša od drugih, sem le bolj žalostna.

Se boš strinjal z menoj, če ti povem, da v vsakem od nas obstaja zavedni in nezavedni ego, neka nevidna samota? In da zavedni ego ustvarja zavest – nezavedni pa nezavedanje? Govorim iz izkušnje. Smrdim po tej izkušnji.

To, kar ti želim povedati, je, da je tvoj pogled na svet tvoj sestavni del. Enako je z mojim. Ne delam razlike med tabo in mano. Tega ne želim. Včasih se lahko kaj odkrije brez kakršne koli besede, le z enim pogledom. Ta razlika, ki se iskri med nama. Resnica je ta, da ne moreš popolnoma spremeniti občutkov do sebe ali pa načina, na katerega vidiš svet.Tisto, kar lahko narediš zase, pa je, da skušaš spremeniti način, na katerega te bodo videli drugi.
Da bi vsaj znala poravnati tuje poglede na sebi, medtem ko tako nagnjeno prekrivajo moje telo ...

Živimo v svetu večnih pogledov. Ne govori mi, da ni tako. V svetu topoglavega gledanja gledamo, ne da bi pri tem kaj videli. Predvsem gledamo poznane stvari, tiste, za katere smo se odločili, da jih bomo gledali. Naše vidno polje je omejeno in osredotočeno na naše osebne naklonjenosti. Vse življenje nam gre lahko mimo z banalnim buljenjem v nepomembne stvari, nepomembne osebe, nepomembne pojave. Ljudje bi rekli, da smo slepi z zdravimi očmi! In imeli bi prav! Zakaj je tako? Sovražim to. Sovražim ta občutek lažne skromnosti. Zakaj smo zavestno izbrali slepoto? Se je naša naučena narava odločila, da nas bo oropala zdrave pameti? A toliko stvari nas še čaka, hrepenim po našem videnju, naši pozornosti in energiji.

Najvrednejši človeški organ. Oko. Zemeljske krogle v luknjah navadnih smrtnikov. Hrepenim videti.

On. Te noči me je vprašal. »Ljubica, koliko let imaš?« Odgovorila sem mu: »Takšnih stvari se dam ne sprašuje.« Tako se je začelo. Skok, potem pa v nezavedno. Da, v mene se je naselil strah. V mene so se naselili njegovi pogledi, nesreče. Namesto sreče me je prevzelo nepojasnjeno hrepenenje. Strah pred tem, da spoznam samo sebe. Grozen občutek. Ne glede na to, koliko sem se odrivala od njega, se zid ni premaknil. Če mi ne bi bilo vseeno, bi si zagotovo izborila še kakšno dodatno minuto pogovora, tako pa sem raje nadaljevala v svoji smeri razmišljanja, kako so za nekatere med nami leta edini alibi za odraslost.
Kako težko se je premikati naprej, ko so tvoje noge pogreznjene v beton. Imel me je zvezano. Svobodno, na mestu. Z očmi, ki so odkrivale meni toliko neznanega. Sanja me na to ni opozorila. Celo nasprotno, dejala mi je, le daj. Lep je, svoboden in močan. Ni pa mi povedala, kaj natanko je njegova moč. To sem morala odkriti sama.

Ko ženska odkriva moškega, obenem odkriva tudi sebe.

»Mnogim bi bila všeč, če se ne bi trudila biti všeč vsem.« Odzvanja Momo Kapor, nekje v sivih celicah misli. Potrebujem pojasnilo za moj trud? Pogosto sem se trudila, a na koncu ostala praznih rok. Pa kaj, ni mi žal. Tudi če bi lahko, tega časa ne bi zavrtela nazaj, čemu, meni je dovolj, da se potopim v kozarcu spominov. Nazdravim lahko tistim, ki so potovali z menoj, a se tega niso niti zavedali, se jim zahvalim in jim zaželim srečo na njihovem naslednjem potovanju. Kam – kdo od nas sploh ve? Ko enkrat spoznaš, da si zašla med te z ledom obtolčene zidove ljudi, nimaš drugega, kot da skrčiš lastni zid. Ker se boš težko pogrela ob njihovem.

Tako je tudi bilo. Ledenela sem ob njem. Ob gospodu Nedotakljivem. Bil je največji ledeni zid, na katerega sem se kadar koli naslonila.

Tukaj objavljamo še tretje poglavje 1.dela knjige Vas j**e ego?, ki je izšla pri Mladinski knjigi. 


oddajte komentar

preberite tudi

Presenetljiv vpliv zime na seksualnost moških

Kaj se zgodi s penisom, če ga moški ne uporablja

Izkušeni poklicni spremljevalec iskreno o tem, kaj vse od njega pričakujejo ženske

ne spreglejte