Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poletno branje: Pod gladino (6.del)

Paula Hawkins: Pod gladino

3.8.2017 ob 10:20

pod_gladino_naslovna_ThinkstockPhotos-502878537.jpg

Avtorica, ki je z romanom Dekle na vlaku prepričala 20 milijonov bralcev po svetu, je v težko pričakovanem novem psihološkem trilerju ustvarila podobo zadušljivega mesta z mračno preteklostjo in znova dokazala, da je odlična poznavalka človeških značajev.

Paula Hawkins: Pod gladino
Prevedla Danica Križman

Vse prejšne odlomke knjige najdete tukaj.

Lena

Vsi so strmeli vame in hotela sem se že zadreti, naj se poberejo iz najine hiše. Iz moje hiše. Hiša je moja, najina, nikoli ne bo njena. Teta Julia. Zasačila sem jo, ko je stikala po moji sobi, preden me je sploh pozdravila. Potem se je trudila z vljudnostjo in se opravičevala, kakor da ji bom nasedla. En drek jo briga zame.

Dva dni nisem spala in ne ljubi se mi pogovarjati ne z njo ne s kom drugim. In nočem njene pomoči in njenega usranega sožalja, nočem poslušati butastih teorij o tem, kaj se je zgodilo z mojo mamo, od ljudi, ki je sploh niso poznali.

Saj sem držala jezik za zobmi, ampak ko so rekli, da je verjetno padla, nisem mogla več. Nikakor ni mogla pasti. Ni. Ne razumejo. Ni bil nekakšen nesrečen slučaj, to je naredila namenoma. Sicer se mi zdi, da zdaj ni več pomembno, ampak lahko bi vsaj priznali resnico.

Povedala sem jim: »Ni padla. Skočila je.« Kriminalistka je začela postavljati neumna vprašanja: od kod mi ta misel, ali je bila depresivna, ali je že kdaj poskušala? Teta Julia je ves ta čas strmela vame z žalostnimi rjavimi očmi, kakor da sem nekakšna spaka.

Povedala sem jim: »Veste, da je bila obsedena s tolmunom, z vsem, kar se je tam dogajalo, z vsemi, ki so tam umrle. Veste, da je tako. Celo ona ve,« sem rekla in gledala Julio. Odprla je usta in jih spet zaprla, kakor riba. Imelo me je, da bi jim vse povedala, da bi jim narisala, ampak zakaj? Saj niso sposobni dojeti.

Sean – glavni inšpektor Townsend, kakor ga moram klicati ob uradnih priložnostih – je začel zastavljati vprašanja Julii. Kdaj je nazadnje govorila z mojo mamo? Kako je bila takrat razpoložena? Jo je kaj vznemirjalo? In teta Julia je sedela in lagala.

»Že leta nisem govorila z njo,« je rekla in živo zardela.

»Odtujili sva se.«

Videla je, da jo gledam, in vedela je, da vem, kako naklada. Bila je čedalje bolj zaripla, potem pa je poskusila odvrniti pozornost in ogovorila mene. »Zakaj, Lena? Zakaj praviš, da je skočila?«

Preden sem odgovorila, sem jo dolgo gledala. Naj ve, da vidim naravnost skoznjo. »Čudi me, da to sprašuješ,« sem odvrnila. »Ji nisi prav ti rekla, da ima samomorilska nagnjenja?«

Začela je odkimavati in momljati: »Ne, ne, nisem, ne v tem smislu …« Lažnivka.

Preiskovalka je hitela zatrjevati, da »za zdaj ni dokazov, ki bi kazali na namerno dejanje« in da niso našli poslovilnega pisma.

Takrat sem se morala zasmejati. »Mislite, da bi pustila pismo? Moja mama že ne bi pustila usranega pisma. To bi bilo, no, tako prozaično.«

Julia je pokimala. »To je … Ja, res. Lahko si predstavljam, da je Nel hotela, da bi se vsi spraševali … Oboževala je skrivalnice. In všeč bi ji bilo, da je v središču skrivnosti.«
Imelo me je, da bi ji eno primazala. Kuzla neumna, sem imela na jeziku, tudi ti si kriva.

Kriminalistka je začela brkljati naokrog, nam vsem nalila kozarce vode in mi poskušala enega potisniti v roko. Takrat nisem več zdržala. Vedela sem, da bom zajokala, tega pa jim nisem hotela privoščiti.

Odšla sem v svojo sobo, se zaklenila in se zjokala na samem. Zavila sem se v plet in hlipala čisto po tihem. Dolgo se že upiram želji, da bi popustila in se sesula. Če se to enkrat začne, se ne bo nikdar nehalo.

Otepam se teh besed, vendar mi ves čas rojijo po glavi: žal mi je, žal mi je, žal mi je, jaz sem kriva. Strmela sem v vrata in premlevala, kako je bilo v nedeljo zvečer, ko mi je prišla mama voščit lahko noč. Rekla je: »Ne glede na vse … Saj veš, Lena, kako zelo te imam rada?« Prevalila sem se proč od nje in si nataknila slušalke, vendar sem vedela, kje stoji. Čutila sem, da me gleda s praga, čutila sem njeno žalost in ji privoščila, ker se mi je zdelo, da si to zasluži. Vse, vse bi naredila, da bi takrat vstala, jo objela in ji rekla, da jo imam tudi jaz rada in da krivda sploh ni njena; nikoli ji ne bi smela reči, da je vsega kriva ona. Če je bila česa kriva, sem bila tudi jaz.

Vas zanima nadaljevanje? Sodelujte v naši nagradni igri, kjer podarjamo tri izvode uspešnice Pod gladino.

Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga



oddajte komentar

preberite tudi

To se bo zgodilo, če boste dan začeli z ljubljenjem

Zato nikoli nikogar ne prosite za ljubezen

Presenetljiv vpliv zime na seksualnost moških

ne spreglejte