Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poletno branje: Pod gladino (4. del)

Paula Hawkins: Pod gladino

1.8.2017 ob 8:40

gladina.jpg

Avtorica, ki je z romanom Dekle na vlaku prepričala 20 milijonov bralcev po svetu, je v težko pričakovanem novem psihološkem trilerju ustvarila podobo zadušljivega mesta z mračno preteklostjo in znova dokazala, da je odlična poznavalka človeških značajev.

Paula Hawkins: Pod gladino
Prevedla Danica Križman

Prvi del knjige najdete tukaj, drugega si lahko preberete tukaj in tretjega tukaj. Povezave do odlomkov so tudi na dnu objave.

Jules

Nikoli se nisi spremenila. To bi morala vedeti. Saj sem vedela. Mlin in reko si oboževala, tiste ženske pa so te naravnost obsedle. Ni ti dalo miru, kaj so storile in kdo je ostal za njimi. In zdaj tole. Vse, kar je prav, Nel. Si res zašla v tako skrajnost? Zgoraj sem se obotavljala pred zakonsko spalnico. S prsti na kljuki sem globoko zajela sapo. Vedela sem, kar so mi povedali, vendar sem te poznala in jim nisem mogla verjeti. Bila sem prepričana, da boš, ko odprem vrata, stala tam vsa visoka in suha in me ne boš niti najmanj vesela.

Soba je bila prazna. V njej se je čutila tvoja navzočnost, kakor da si samo skočila dol v kuhinjo, da pristaviš za kavo. Kakor da se boš vsak trenutek vrnila. Še vedno sem v zraku vohala tvoj parfum, nekaj opojnega, sladkega in staromodnega, kot dišave, ki jih je uporabljala mama, opium ali yvresse. »Nel?« sem nežno izgovorila tvoje ime, kakor da bi te lahko pričarala kot hudiča. Odgovorila mi je tišina. Naprej po hodniku je bila ‚moja soba‘ – tam sem nekoč spala. Bila je najmanjša v hiši, kot se spodobi za najmlajšo hčer. Zdela se je še tesnejša, kot sem se je spominjala, temnejša in otožnejša. Razen ozke, nepogrnjene postelje je bila prazna in dišala je po vlažnem kakor zemlja. V tej sobi nisem nikoli dobro spala. Nisem se mogla sprostiti, kar ni presenetljivo, če pomislim, kako rada si me strašila. Sedela si na drugi strani stene in z nohti škrebljala po ometu, na vrata si s krvavo rdečim lakom za nohte slikala simbole, na zarošene šipe pisala imena mrtvih žensk. In še vse tiste zgodbe, ki si jih pripovedovala, o čarovnicah, ki so jih vlačili k vodi, o obupanih ženskah, ki so se s pečin vrgle na skale spodaj, o preplašenem fantku, ki se je skril v gozdu in gledal, kako se je njegova mama pognala v smrt.

Sama se tega ne spomnim. Seveda ne. Ko brskam po spominu, ali sem res videla tistega fantka, ga ne najdem; vse je nepovezano kot v sanjah. Ni se zgodilo ob vodi neke ledeno mrzle zimske noči, kot si mi šepetala na uho. Pozimi nismo nikoli hodili sem. Nisem mogla videti prestrašenega fantka sredi noči na mostu – kaj naj bi jaz, sama še drobižek, počela tam? Ne, zgodbo si mi povedala ti. O fantku, ki je ždel med drevjem, se oziral gor in zagledal materin obraz v mesečini,
bled kot njena spalna srajca. Ki je videl, kako se je z rokami, razprtimi kot krila, odgnala v gluhi zrak, kako ji je na ustnicah zamrl krik in je treščila v črno vodo.

Ne vem niti, ali je zares obstajal fantek, ki je videl umreti svojo mamo, ali pa si si vse skupaj izmislila.

Odšla sem iz svoje nekdanje sobe in stopila v tvojo. Vsaj včasih je bila tvoja, zdaj pa je bila po vsem videzu v njej tvoja hči. Pričakal me je kaos oblačil in knjig, na tleh vlažna brisača, na nočni omarici umazane skodelice, v zraku zatohel vonj cigaret in osladnih lilij, ki so venele v vazi na okenski polici. Ne da bi pomislila, sem začela pospravljati. Postlala sem posteljo in brisačo obesila na držalo v kopalnici. Ko sem pokleknila, da bi izpod postelje izvlekla umazan krožnik, sem zaslišala tvoj glas, ki me je sunil v prsi kot bodalo.

»Kaj, pizda, se greš?«

Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga


oddajte komentar

preberite tudi

Naj bom v očeh drugih še takšna packa, poskrbela bom zase (iskrena izpoved)

Pet laži, ki si jih govorijo ljubice

Ženske, takšnim moškim se izogibajte v velikem loku!

ne spreglejte