Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poletno branje: Pod gladino (3. del)

Paula Hawkins: Pod gladino

31.7.2017 ob 9:25

tolmun1_manjsa_naslovna_ThinkstockPhotos-625871710.jpg

Avtorica, ki je z romanom Dekle na vlaku prepričala 20 milijonov bralcev po svetu, je v težko pričakovanem novem psihološkem trilerju ustvarila podobo zadušljivega mesta z mračno preteklostjo in znova dokazala, da je odlična poznavalka človeških značajev.

Paula Hawkins: Pod gladino 
Prevedla Danica Križman

Prvi del knjige najdete tukaj, drugega pa si lahko preberete tukaj.

Nickie

Nekatere so šle v vodo zlepa, nekatere ne, in če bi vprašali Nickie – sicer je ni nihče vprašal, saj je niso nikoli – je Nel Abbott šla noter zgrda. Vendar je o tem ne bodo spraševali in je tudi ne bi poslušali, zato ni imelo smisla, da kaj pove. Sploh pa ne policiji. Tudi če ne bi imela sitnosti s policisti v preteklosti, jim o tem ne bi nič rekla. Preveč tvegano.

Nickie je imela stanovanje nad špecerijo, pravzaprav eno samo sobo z ozko kuhinjo in kopalnico, ki je bila tako tesna, da skoraj ni zaslužila tega imena. Komaj omembe vredno, še malo ne življenjski dosežek, vendar je imela pri oknu udoben naslanjač z razgledom na mesto, in tam je sedela, jedla in včasih celo spala. V teh časih skoraj ni več zatisnila očesa, zato se ni splačalo hoditi v posteljo.

Posedala je in spremljala vsak korak svojih bližnjih, in če česa ni videla, je čutila. Celo preden so začele na mostu utripati modre luči, je nekaj začutila. Ni vedela, da gre za Nel Abbott, vsaj sprva ne. Ljudje mislijo, da so videnja kristalno jasna, pa sploh ni tako preprosto. Vedela je samo, da je spet ena odplavala. Sedela je pri ugasnjeni luči in opazovala. Po stopnicah je od reke pritekel moški s psom, potem je pripeljal avto, ne pravi policijski, ampak običajen temnomoder avto. Glavni policijski inšpektor Townsend, je pomislila in imela je prav. S pasjevodcem sta se spustila po stopnicah in potem je prišla konjenica z bliskajočimi lučmi, vendar brez siren. Ni bilo potrebe. Ni se mudilo.

Ko je včeraj vzšlo sonce, je odšla dol po mleko in časopis, in vsi so klepetali, vsi so govorili, še ena, že druga letos. Toda ko so povedali, da je Nel Abbott, je Nickie vedela, da z njo ni bilo tako kot s prvo.

Zamikalo jo je, da bi takoj odšla k Seanu Townsendu in mu to povedala. Toda čeprav je bil prijazen in vljuden mladenič, je bil še zmeraj kifeljc, sin svojega očeta, in mu ni mogla zaupati. Na pogovor sploh ne bi pomislila, če ji ne bi bil Sean malce pri srcu. Tudi on je preživel tragedijo in sam bog ve, kaj je še bilo po tistem, in bil je prijazen z njo – edini, ki je bil prijazen, ko so jo takrat aretirali.

Ko so jo aretirali drugič, če smo pošteni, pred šestimi ali sedmimi leti. Po prvi obsodbi zaradi goljufije je skoraj dvignila roke od posla, omejila se je samo na nekaj rednih strank in na čarovniško druščino, ki se je tu in tam zbrala pri njej, da počasti spomin na Libby, Mary in vse ženske iz vode. Malo je vedeževala iz kart za tarot, čez poletje je imela nekaj seans, včasih jo je kdo prosil za stik s sorodnikom ali s katero od utopljenk. Vendar svojih storitev ni ponujala, že precej dolgo ne.

Toda ko so Nickie drugič zmanjšali podporo, je prekinila polovično upokojitev. Eden od fantov, ki je kot prostovoljec delal v knjižnici, ji je pomagal postaviti spletno stran in začela je ponujati polurno vedeževanje za petnajst funtov. Ponudba je bila razmeroma ugodna – tista Susie Morgan s televizije, ki je jasnovidna toliko kot Nickiejina rit, je za dvajset minut računala 29,99 funta, in za to ceno sploh nisi dobil nje, pač pa nekoga iz njene »jasnovidne ekipe«.

Spletno stran je imela šele nekaj tednov, ko jo je nekakšen birokrat naznanil policiji, češ da‚ ne navaja predpisane izjave o omejeni odgovornosti, kot jo zahteva zakon o varstvu potrošnikov‘.
Zakon o varstvu potrošnikov! Nickie je povedala, da za izjavo o omejeni odgovornosti še ni slišala, na policiji pa so rekli, da so se predpisi spremenili. In kako naj jaz to vem, je vprašala in s tem sprožila buren smeh. Mislili smo, da boste prebrali v kartah! Torej vidite samo v prihodnost, v preteklost pa ne?

Samo inšpektor Townsend – takrat navaden policist – se ni smejal. Bil je prijazen, pojasnil ji je, da je to povezano z novimi pravili Evropske unije. Pravila Evropske unije! Varstvo potrošnikov! Svoje čase so ženske, kot je Nickie, oblasti preganjale (pogubljale) po zakonih proti čarovništvu, potem po zakonu proti nepoštenim praksam, zdaj pa so si navzkriž z evropskimi uradniki. Kako nizko so padli mogočniki.

Tako je Nickie zaprla spletno stran, naredila križ čez tehnologijo in se vrnila k stari praksi, vendar je v teh časih le malo ljudi našlo pot do nje.

Priznati si je morala, ob novici, da je v vodi končala Nel, jo je malce zvilo. Imela je slab občutek. Ne slabe vesti, saj se ni zgodilo po njeni krivdi. Kljub temu se je spraševala, ali je kaj preveč rekla ali izdala. Vendar ji ni bilo mogoče očitati, da je to ona zakuhala. Nel Abbott se je že prej igrala z ognjem – obsedena je bila z reko in njenimi skrivnostmi, obsedenosti te vrste pa se nikoli ne končajo dobro. Ne, Nickie ji ni nikdar rekla, naj rine v težave, samo nakazala ji je pravo smer. In saj jo je posvarila, ne res? Narobe je to, da te nihče ne upošteva. Nickie ji je povedala, da so v tem mestu moški, ki bi te brez pomisleka poslali k vragu, takšni so od nekdaj. Vendar si ljudje tudi radi zatiskajo oči, ni res? Nihče noče pomisliti, da je voda te reke onesnažena s krvjo in žolčem preganjanih, nesrečnih žensk. Vsak dan jo pijejo.

Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga.


oddajte komentar

preberite tudi

Naj bom v očeh drugih še takšna packa, poskrbela bom zase (iskrena izpoved)

Pet laži, ki si jih govorijo ljubice

Ženske, takšnim moškim se izogibajte v velikem loku!

ne spreglejte