Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poletno branje: Passilinna - Deset prisrčnih trmoglavk (2. del)

Podjetnik Rauno Rämekorpi za šestdeseti rojstni dan prejme kopico šopkov in daril.

23.7.2017 ob 5:20

nas_listi_ThinkstockPhotos-594077044.jpg

Ker je njegova žena alergična na rože, jih mora spraviti proč. Taksistu Seppu Sorjonenu, ki mu priskoči na pomoč, se zdi rož škoda za odpad in slavljencu predlaga, da jih razdeli med prijatelje in znance. Nemogoče, ti so mu rože vendar prinesli. Potem pa se spomni, da pravzaprav pozna nekaj dam, ki jih lahko osreči …

Arto Paasilinna (1942) sodi med najbolj priljubljene in prevajane finske pisatelje in ima širok krog bralcev vseh generacij. Ta konec tedna na Mični beremo njegov zadnji prevod v slovenščino, Deset prisrčnih trmoglavk.

Povezavo do 1. dela najdete na dnu članka.

Arto Passilinna: Deset prisrčnih trmoglavk
Cvetlični obhod

Tarja

Taksist Sorjonen je bil star malo čez štirideset, svetlolas in s koničasto brado. Cehu primerno je nosil značilno kapo s ščitnikom, ne pa kompletne uniforme, temveč kavbojke in moder poplinast jopič. Bil je vitek, vztrajen mož. Imel je nov noprostorec z dovolj prostora za šopke. Pripravljena sta bila na odhod. Voznik si je industrijskega svétnika Rauna ogledoval,
kakor da ga pozna.

Sorjonen: »Kaj niste vi direktor Rämekorpi? V jutranjiku sem prebral intervju z vami, danes imate šestdeseti rojstni dan, kajne? Čestitke! Jaz sem pa Sorjonen, Seppo Sorjonen. Kam greva?«

Rauno: »Na deponijo pri Ämmässuoju. Rauno mi je ime, saj se lahko tikava.«

Sorjonen je začudeno vprašal, ali namerava njegova stranka prirediti žur na odpadu, ko je oblečen v frak in vlači s sabo vse te pušeljce pa šampanjec in delikatese.

Rauno: »Vsaj rož se moram nekako znebiti. Doma ne smejo biti, žena ima alergijo.«

Sorjonenu se jih je zdelo škoda in strašno razmetavanje bi bilo, če bi vse te lepe šopke preprosto vrgla v smeti. Kaj gospod direktor nima prijateljev ali znancev, da bi jih razdelil mednje? Rauno je jel razlagati, da jih je ravno od prijateljev in znancev tudi dobil, od samih moških, ki res redko, še lastnim ženam le v skrajni sili, kupujejo vrtnice. Zdaj pa so jih prinesli njemu, ker ima rojstni dan. Nikakor jim ne more odnesti šopkov nazaj.

Sorjonen: »Nobenega zelenja za moške, razumem, pa saj so v tej deželi tudi ženske. Če je verjeti statistikam, je vsak drugi Finec ženska.«

Rauno Rämekorpi je globoko premišljeval o voznikovih besedah. Res je poznal celo kopico žensk. V vseh letih življenja so mu mnoge prekrižale pot. Ženske so nekaj posebnega, drži … in ravno njim so rože namenjene. Kako da se tega ni spomnil sam? Zamisel je bila zares odlična! Industrijski svétnik je v duhu že zagledal opojne podobe veličastnih možnosti, ki jih bodo odprla cvetlična darila, ne da bi se nanje posebej pripravljal. Kar slinil se je in obenem se je počutil kot mož premnogih kvalitet – po drugi strani pa tudi kot precejšen prašič, kot ropar najhujše sorte.

Cvetlični obhod bo zahteval sodelovanje: voznik bo počakal v taksiju, medtem pa bo svétnik Rauno raznašal pušeljce. Dovolj denarja za turo je imel, toda morda se bo voznik dolgočasil, saj je bil ves zadnji del avta poln rož. Vozila se bosta podolgem in počez po mestu in se bosta morala oglasiti na nemalo naslovih. Sorjonen je izjavil, da z veseljem in rade volje sodeluje pri nameri in da se ne bo prav nič dolgčasil.

Rauno Rämekorpi je premišljeval, kje naj začne. Seveda bi lahko vso kramo spravil v svojo tovarno v Tikkurili, a je bil že skoraj konec delovnika, komu naj tam izroča šopke?

Ali bo predstavnica za odnose z javnostjo Eila Huhtavesi še v pisarni? Posvetoval bi se lahko z njo, bila je tako naravna, obenem pa tudi zelo osredotočena oseba.

Med vožnjo v Tikkurilo je Rämekorpiju prišlo na misel, da bi se mimogrede oglasil pri Tarji, ki je bila doma v četrti Malmi. Tarja Salokorpi je učila umetnostno vzgojo, Rauno pa jo je spoznal pred več kot desetletjem v Tuniziji, kjer je prodajal savne-brunarice. Sinovi puščave mu jih niso ravno pulili iz rok, nekaj pa jih je le spravil v promet, saj je finsko kulturo savnanja prikazal v posebno mikavni luči. Naletel je na finsko likovno umetnico in učiteljico Tarjo, ki je v puščavski šoli v Sfaxu učila arabske študente arhitekture nauk o perspektivi. Rauno jo je prosil, naj mu naslika veliko platno, ki je predstavljalo tunizijsko oazo. Ob robu Salmovega gaja v oazi je prilepil barvno sliko svoje savne. Lepo se je vklapljala v celotno podobo in nekaj poslov je sklenil presenetljivo gladko.

S Tarjo pa je poleg poslovnih stikov negoval tudi osebne. Lepi so bili, ti osebni in poslovni stiki. Kasneje sta se tu pa tam srečala še v Helsinkih, ko je Tarja nehala delati za unesco. Pritoževala se je, kako tunizijski študenti evropskega pojmovanja perspektive niso ravno vzeli za svojega, kar ni bilo nič nenavadnega: puščavski prebivalci nimajo predstave tridimenzionalnosti, saj se njihovo oko ukvarja predvsem z obzorjem in neznanskimi količinami peska pod njim. Arabci so že tako bili nadvse sposobni umetniki in arhitekti in so še posebej pri uporabi barv dokazovali visoko nadarjenost.

Rauno je prosil voznika, naj se usmeri proti Malminkaari 16. Upajmo, da je Tarja doma, če ni, bosta šla pa v tovarno. Na Tarjinem naslovu je vrata odprla čedno oblečena in živahna, približno desetletna deklica, ki je imela v sebi kreolsko ali črnsko kri. Za trenutek so Rauna popadli dvomi, ali je pozvonil pri pravih vratih. Ko je povprašal po Tarji Salokorpi, je deklica prostodušno povedala, da je šla mama na pokopališče v Malmiju na pogreb svoje botre.

Deklica: »Mama si me ni upala vzeti s seboj, ker sem tako temna.«

Industrijski svétnik ji je predal šopek s prošnjo, naj ga postavi v vazo, pa še steklenico šampanjca, ki jo je deklica nemudoma postavila v hladilnik.

Rauno Rämekorpi se je s taksijem odpeljal na pokopališče, kjer sta potekala dva pogreba. Industrijski svétnik in voznik sta se oborožila vsak z zajetnim pušeljcem in se priključila žalujočim, ki so jima po peščeni potki prihajali naproti in med katerimi je Rauno zagledal Tarjo. Med svojci je korakala cela vrsta črno oblečenih gospodov s cvetlicami v rokah. Na obrazih jim je pisalo, da so bili pokojni nadvse blizu. Tarja je Raunu, brž ko ga je prepoznala, stisnila roko in šepnila:

Tarja: »Vsi ti moški so Saarini bivši fantje ali pa življenjski partnerji.«

Taksist Sorjonen: »Pa saj jih je vsaj za deset taksijev!«

Očitno se gospodje med seboj niso poznali, a to ni motilo svečanega ozračja. S togim, podrsavajočim korakom so zviti od bolečine stopali za krsto, ki so jo na vozičku potisnili v kapelico. Po kratkem govoru v njen spomin je pastor Saaro blagoslovil.

Nato so se vsi obrnili in odpeljali krsto proti grobu. Nosačev ni manjkalo. Žalujoči gospodje so se hitro in šepetaje sporazumeli ter iz svoje srede izbrali šestero najkrepkejših, ki bodo krsto ponesli do jame. Zaslišal se je žalni koral.

Počasi, boleče počasi se je krsta s posmrtnimi ostanki ljubljene pokojnice spuščala v globino. Dame so ihtele, prav vsak gospod pa je utrnil kako solzo.

Knjiga Deset prisrčnih trmoglavk je izšla v založbi Mladinska knjiga.


oddajte komentar

preberite tudi

Naj bom v očeh drugih še takšna packa, poskrbela bom zase (iskrena izpoved)

Pet laži, ki si jih govorijo ljubice

Ženske, takšnim moškim se izogibajte v velikem loku!

ne spreglejte