Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poletno branje: Passilinna - Deset prisrčnih trmoglavk (1.del)

Podjetnik Rauno Rämekorpi za šestdeseti rojstni dan prejme kopico šopkov in daril.

22.7.2017 ob 5:20

trmogavke_cvetje_manjsa.jpg

Ker je njegova žena alergična na rože, jih mora spraviti proč. Taksistu Seppu Sorjonenu, ki mu priskoči na pomoč, se zdi rož škoda za odpad in slavljencu predlaga, da jih razdeli med prijatelje in znance. Nemogoče, ti so mu rože vendar prinesli. Potem pa se spomni, da pravzaprav pozna nekaj dam, ki jih lahko osreči …

Arto Paasilinna (1942) sodi med najbolj priljubljene in prevajane finske pisatelje in ima širok krog bralcev vseh generacij. Ta konec tedna na Mični beremo njegov zadnji prevod v slovenščino, Deset prisrčnih trmoglavk.

Arto Passilinna: Deset prisrčnih trmoglavk

Prvi del: Cvetlični obhod

Annikki

Smrt nam sope nasproti kot zloslutna lokomotiva, ki zmelje vse na svoji poti in ji nihče ne more ubežati. Na vlaku v cesarstvo mrtvih se bo nekoč znašlo truplo vsakogar od nas, četudi se na vozni red občasno ni zanesti. Pred tem poslednjim potovanjem nas čaka še starost, pred njo pa še pozna srednja leta. Ta se prično, ko jih napolniš šestdeset. Ob tem času bi moral biti vsakdo, posebno vsak moški, že pripravljen na odhod lastnega vlaka, moral bi biti notranje očiščen in pomirjen. A jih je le malo takih.

Direktorju Raunu Rämekorpiju se je para dvigala s hrbta, ko je stopil iz savne v vrhnjem nadstropju svoje vrstne hiše in zavil na balkon, da bi se ohladil. Gol je obstal in si ogledoval sivi Finski zaliv, ki je valoval pred Westendom v Espooju.

Bilo je v petek zjutraj, sedmega septembra. Rämekorpi je pustil za sabo šestdeset robatih, neumornih, pa tudi nenavadnih let, čakalo ga je dodatnih deset, upajmo dvajset let.

Kaj mu bo prinesel preostanek življenja, kaj lahko še pričakuje, kaj mora nujno še narediti? Pred šestdesetimi leti, 1941., je prišel na svet v vasi Riipinen v občini Sodankylä. Nemci so zasedli Laponsko. Na vseh frontah so besneli boji druge svetovne vojne.

Na nebu so kričali žerjavi. Velike ptice so lebdele v krogu,iskale zračne tokove, ki bi jih nosili, se zvrstile v obliki pluga. Raunu so se oči zasolzile, ko se je zazrl navzgor, ni mogel umakniti pogleda, moral je oprezati, kako se ponosne ptice pripravljajo na dolgo potovanje. Ko so oblikovale formacijo in odločno poletele proti jugu, je direktor spustil pogled in si otrl solzo. Žerjavi so odleteli. Tudi njegovo življenje se v hitrem tempu bliža koncu. V jati žerjavov ni bilo nič zloveščega. Ptice so se pač vsako leto odpravile na jug. Rauno se je spraševal, kaj jih je nazadnje pregnalo. Mislil si je, da bi se v mrzlem vetru in severni zmrzali že znašle, toda kako bi v laponskem močvirju prišle do hrane, ko pa se žabe zavlečejo globoko pod sloj ledu. Hrana je bila tisto, kar je gnalo ptice na jug, nič drugega. Žerjav se ne hrani z vevericami, ne pleza po drevju. Če pa bi evolucija poskrbela, da bi jim bile zrasle noge za oprijemanje, bi se lahko v laponskih snežnih viharjih nagledali presunljivih prizorov, kako si žerjavi utirajo pot v goste vrhove smrek na lovu za podlasicami in vevericami, nesrečne klobčiče navsezadnje pograbijo in pogoltnejo. Po uspešnem lovu na dolgih krakih lovijo ravnotežje na vrhovih dreves in veselo kričijo.

Raunova žena Annikki je prišla na balkon in nežno položila možu dlan na laket.

Annikki: »Ne prehladi se mi, Rauno. Pridi noter, ti bom pomagala obleči frak. Najprej pa se moraš obriti in si posušiti lase.«

Rauno si jo je ogledal: temnolasa nežna ženska, ki je na čeden način delovala brezčasno. Skoraj trideset let je bil poročen z njo. Annikki je bila njegova druga žena, prvi zakon se je končal z ločitvijo, rodila sta se mu dva sinova. Z Annikki si nista omislila otrok. Čutil je, kako ženo ljubi še po vseh teh desetletjih, četudi njuno skupno življenje ni bilo več tako strastno kot v mladih letih. Imela sta ločeni spalnici. Annikki je trdila, da Raunovi lasje smrdijo po dimu, ker je, še posebej kadar je pil, brez prestanka vlekel zelene north statke. Annikki so odkrili astmo, mož, ki zaudarja po cigaretah, pa ni ravno idealen sosed v postelji. A je vseeno vsako jutro okoli šeste, ko se je zbudila v lastni postelji, odcapljala v moževo spalnico in legla k njemu, da sta še malo skupaj odspala. Pravo negovanje bližine in neme ljubezni para v letih, lepa in mila gesta, ki je postala prijeten jutranji obred. Annikki je možu od spodaj prinesla časopis in zajtrk ter mu postavila pladenj pred posteljo. Rauno se je obrnil na levi bok in razgrnil časopis po tleh, tik ob skodelici čaja z rezino limone, dveh okusnih sendvičih, včasih z dimljenim lososom, včasih s šunko ali grobo pašteto s čebulnimi obročki, včasih z rezinami kivija ali kuhanim jajcem. Rauno je torej jedel s tal kakor mačka ali pes. Zdelo se mu je nadvse praktično, ni mu bilo treba posebej vstajati in se potruditi dol za mizo. Zraven postelje je stala ozka mizica na visokih nogah, in na spodnjo stran mizne plošče je montiral bralni lučki s snopoma obrnjenima v tla. Na mizici so bili kup knjig, nekaj škatlic s tabletami, pisalni pribor in mobilnik. Potem ko je Annikki spodaj popila jutranjo kavo, se je ponovno vrnila k možu v posteljo in naslonjena na njegov hrbet zadremala. Njuni jutranji obredi so bili znak, kako globoko sta povezana, kako topel odnos imata.

Skozi odprta dvokrilna vrata je priletela živahna sinička in sedla na lestenec v dnevni sobi. Nekoč ga je izbrala Annikki, okusno, veliko stekleno kroglo, dokaz o njenem čutu za skladnost. Dnevna soba je bila pravzaprav velika dvorana, več kot trinajst metrov dolga in skoraj šest metrov visoka. Na drugem koncu hiše se je raztezala dvajset kvadratnih metrov velika soba, gospodarjeva delovna soba, za njo spalnici in savna. Siničko bo treba spoditi, saj bodo kmalu prišli rojstnodnevni povabljenci in se ne bi spodobilo, če bi ptič, preplašen od rajanja, kaj spustil v kozarce s šampanjcem gospodov ali na kako damsko frizuro. Rauno je stekel dol v pritličje ter odprl vsa okna in vrata. Annikki je nekajkrat plosknila, a sinički ni bilo jasno, kam naj poleti. Glavico je nagnila postrani in gledala, kako goli mož pleza na kuhinjski stol in jo skuša pregnati. Ko se je skoraj že dotaknil steklene krogle, je sinička odfrčala na prečko od zaves – belo blago z reliefnim vzorcem, tudi to je izbrala Annikki. Slavljenec je skočil s kuhinjskega stola in segel po metli. Ptica je spet pobegnila, hkrati pa je pozvonilo na vratih.

Rauno Rämekorpi je šel odpret. Pred vrati je stala dostavljavka iz cvetličarne. Strokovno je premerila starejšega gospoda v Adamovem kostumu. Rauno ni bil slaba pojava: velik in stabilno grajen, krepke goleni in stegna, okoli onéga gosto krzno, precejšen, napet pivski trebuh, kosmate prsi, krepak vrat in značilno finski obraz s širokim in visokim čelom, ki se je zaključevalo v goste, vlažne lase. Dedec kakor deblo, si je rekla mlada dama. Ocenila ga je na kakih devetdeset kilogramov. Z njim bi se vsekakor dalo veselo pozabavati. Skupaj sta odnesla v hišo tri ogromne pušeljce.

Annikki: »Rauno, bom jaz poskrbela zanje. Takoj se pojdi obleč.«

Rauno: »Ampak najprej moram spoditi siničko.« 

Annikki: »Kaj ne razumeš, da si nag?«

Rauno: »Nič me ne zebe, saj sem ravno prišel iz savne.«

Cvetličarska kurirka je razložila, da se spozna na preganjanje ptic iz notranjih prostorov. Zdajle jeseni, ko postaja hladneje, jih skozi ventilacijo kar po več naenkrat prifrči v cvetličarno, nekoč si je kalin spletel gnezdo na kanadskem kleku in tam tudi valil, dvanajst mladičev da se je izleglo. Rauno Rämekorpi zgodbi ni verjel. Kolikor ve, je rekel, kalini gnezdijo na tleh ali v skalnih duplinah, prav gotovo pa ne jeseni, takrat je njihov čas mimo. Preprosto nenormalno je trditi, da lahko v cvetličarni naletiš na kalinovo gnezdo pa še celo jato mladičev.

Mlado damo je pripomba vidno vznejevoljila. S poudarkom je povedala, da je po njenem mnenju tudi nenormalno, da se pred njo razteguje goli dedec. Da je bistveno bolj normalno, da si kalin splete gnezdo v cvetličarni. Menila je, da je normalnost tako in tako tisto, kar počenjajo vsi ljudje: če bi bilo v navadi, da takole neki tič brez obleke otresa čez cvetličarsko kurirko, bi bilo to še okej, zanjo pa je navsezadnje le prvič, da ima pred sabo popolnoma golo stranko in z njo debatira o kalinih.

Annikki: »Nehajta se prepirati o gnezdenju, ti, Rauno, pa se pojdi obrit in počesat. Bova že midve pregnali tegale piščka.«

Rauno Rämekorpi se je jezno pobral v kopalnico. Preden je zaprl vrata, je še lahko videl, s kakšno resnostjo sta se ženski lotili zadeve.

Cvetličarka: »Kijuh, kijuh!«

Ko je sinička zaslišala zvok, ki je spominjal na skovikov krik pri parjenju, je spoznala, da v hiši ni več varna, in jo je z vso hitrostjo ucvrla skozi dvokrilna vrata na notranje dvorišče. Annikki Rämekorpi je podpisala prejem šopkov in priprave na veselico so se lahko nadaljevale. Dostavljavci hrane in pijače so pripeljali vse za ketering. Kozarce so napolnili s šampanjcem. V zadnjem delu dnevne sobe so pripravili obložene kruhke, kavo in pecivo. Rauno Rämekorpi bi svoj šestdeseti rojstni dan raje preživel sam z ženo, po možnosti v stari ribiški koči v Sodankyläju, ob obali jezera Riipijärvi z njegovo temno vodo, a mu položaj na čelu uspešnega industrijskega podjetja tega ni dovoljeval. Misliti je moral na poslovne partnerje ter prijatelje in znance. Tudi soproga ni ravno skakala od sreče ob zamisli, da bi se zavlekla v melanholično krajino jesensko deževne Laponske. Predlagala je, da si rezervirata križarjenje po Karibih v prvem razredu, mirno bi si ga lahko privoščila. Vedno je štelo samo delo in delo, življenje pa je kar izpuhtevalo, Rauno je ves čas samo garal. Zdaj bi si res vzela čas za oddih. Dva tedna križarjenja po tropskih otokih bi obema dobro dela. Rauno je zamisel ogorčeno zavrnil, pa kaj še, kaj se bo dva tedna vlačil po barki, namenjeni zaljubljenim tepcem? Med dolgim pogovorom na začetku poletja ji je nedvoumno predstavil svoj pogled na stvar. Menil je, da sta kanček prestara za počitnice, namenjene izključno kljunčkanju. Poleg tega so mu bili od nekdaj odvratni povzpetniki, ki se vlačijo po luksuznih križarkah, samo da bi lenarili in se pustili streči spredaj in zadaj. Ženo je spomnil, da angleško ne zna prav dobro, ameriško pa sploh ne, saj za študij nekoč ni bilo denarja. Finec naj govori finsko, ostali pa, kar hočejo. Povrhu tega bo votedensko nepretrgano žlampanje škodilo njegovim jetrom.

Annikki: »Pa kaj moraš na vsak način žlampati? Take ladje imajo tudi knjižnice in kinematografe in vse, kar si poželiš.«

Rauno: »Ne bom dajal ne vem koliko tisoč finskih mark, da bom potem listal neke amerikanske bukle ali zijal v stare filme, v katerih drugorazredni igralci čvekajo neumnosti.«

Annikki: »Privoščiva si lahko zdravilne kopeli, plavava v Atlantiku in pri izletih na kopno spoznavava neznane razmere in nove kulture. Pa tamkajšnja hrana je tako čudovito zdrava, preberi si no prospekt in ne godrnjaj.«

Rauno je zatrdil, da gre veliko raje v dimno savno, kot dovoli, da ga na luksuzni ladji vtaknejo v blatno kopel. Saj še slutiš ne, kakšni mehkužci se vlačijo po tisti trohneči masi, da po možnosti fašeš še dosmrtne izpuščaje, pod kožo pa se ti z gotovostjo naseli zajedavec, ki povzroča bilharzijo … Da bi skakal v Atlantik, je pa sploh prenevarno, ravno v Karibih so morski tokovi odplaknili že stotine bedastih turistov. In na naravo je treba pomisliti: ko se taka gigantska ladja zasidra zraven kakega otočka, več ton težka sidra uničijo najmanj kak hektar koralnega grebena, in vse to samo zato, da bo lahko truma debelih bab peljala svoje krčne žile in celulit na sprehod po otoku. Sestradane prvotne prebivalce bo v najboljšem primeru ošinil kak hladen pogled nadutih mogotcev, ki se valjajo v denarju, tako da bo denimo hčerka slepe mame samohranilke izprosjačila kak kovanec, kdo drug pa nič.

Rauno Rämekorpi je začel rjoveti: masovni turizem služi temu, da se opere južnoameriški denar od mamil, da z njim podkupujejo diktatorje, vsi ti milijonski narodi pa ječijo pod svojo bedo, ob tem bosta pod tropskim mesecem on in Annikki čičala in rigala, ker sta se prenažrla ogroženih ostrig, pri čemer bosta žlampala obupno drago vino, grozdje zanj pa so trgale majhne deklice z ranjenimi prstki. Ti prstki nikoli ne bodo listali šolskih učbenikov. Edino prav bi bilo, če bi z ekvatorja potegnil čez Karibe kak grozljiv tornado, prevrnil luksuzno ladjo in pokopal vso to zapravljivo sodrgo v globinah morja!

Annikki je pikro pribila, da gre raje sama na križarjenje kot pa s takim tečnežem. Pripomba je soproga tako razveselila, da je takoj začel odkrivati dobre strani križarjenj.

Rauno: »Seveda tako drobna in kultivirana ženska kot ti tropske narave ne bi kaj dosti obremenila … Poleg tega imaš zaradi znanja jezikov najboljše možnosti za pogovor z izobraženimi sopotniki, brez kanca skrbi lahko sedeš za kapitanovo mizo … Pa nikar ne imej slabe vesti, ko boš čofotala v toplih valovih ali sodelovala pri dobro organizirani ekskurziji v naravo, kjer boš fotografirala legvane in druge plazilce. Bolj kot kdorkoli drug si zaslužiš pravi oddih, saj sva že iks let poročena. Življenje je polno novih izzivov, ljuba moja Annikki, samo pogum moraš imeti, to sem ti moral povedati.«

Annikki: »Nehaj me hecati, sem že zdavnaj kapirala. Bil bi prijeten tovariš, še posebej če bi se pripravil do tega, da bi ostal trezen.«

Prav potihem so namreč za direktorja Rämekorpija podali vlogo za zveneč častni naslov. Ženo so obvestili vnaprej, jo poprosili, naj zadevo obdrži zase in naj poskrbi za to, da bo jubilant za šestdeseti rojstni dan res doma. Že samo zaradi tega na sam praznik še ne bi smel odpotovati. Častni naslov pa še zdaleč ni bil vse. Eila Huhtavesi, v Raunovi firmi odgovorna za stike z javnostjo, je povrhu ovekovečila zgodovino družbe s knjigo in v njej napisala tudi življenjepis ustanovitelja, direktorja in večinskega lastnika v eni osebi. Knjiga je bila dvesto strani dolga izdaja s trdimi platnicami z značilnim naslovom Pot iz gozda v svet. Poskusni natis je gospa Annikki smela prebrati in tudi prispevati korekture, tako da je bila knjiga zdaj gotova. Natisnili so jo v nakladi tisoč izvodov, prvih sto primerkov pa je bilo oštevilčenih. Delo je bilo, poleg poklona zaslužnemu industrialcu, tudi primerno reprezentativno darilo za poslovne partnerje. Tudi o tem projektu Rauno Rämekorpi ni slutil ničesar in prav gotovo ne bi bil pripravljen pisarije kakorkoli sofinancirati. Rad je igral na skromnost, značilno za povzpetnike, v resnici pa se bo tako knjige kot naziva nadvse razveselil. Kakor vsak človek je imel rad počastitve.

Hiša se je polnila s povabljenci. Direktor koncerna Rämekorpi je imel zavidljivo število poslovnih partnerjev in prijateljev. Nazdravljali so mu, vrstili so se tako stvarni kot humoristični govori, kakor se je spodobilo. Čeprav naj bi gostje na jubilantovo željo namesto daril nakazovali v sklad Rauna Rämekorpija za spodbujanje poklicnega izpopolnjevanja, so vendarle privlekli neznanske količine šopkov, zaboje in zaboje šampanjca, kupe paštet iz gosjih jeter, tone kaviarja, cigar in drugih luksuznih dobrin, da je bila dnevna soba videti kot cvetličarna in delikatesa obenem.

Slavljenec je od veselja nad vso to pozornostjo naravnost žarel, nazdravljal z gosti in bil še prav posebno presenečen, ko so mu izročili knjigo. Predstavnica za odnose z javnostjo Eila Huhtavesi je imela govor, v katerem je na kratko povzela zgodovino podjetja. Pripovedovala je o direktorjevem otroštvu na Laponskem med vojno, o podiranju dreves v severnih gozdovih v mladosti in o prvem podjetju, ki je izdelovalo brunarice. To podjetje je kasneje razširil, ker je hotel delati prave hiše, ob tem je zgradil tudi žago, ki jo je pozneje z vztrajno energijo razvil v pomembno izvozno podjetje. Žal je žago na začetku recesije v sedemdesetih uničil požar – to pa se je izkazalo za pravi trenutek za zamenjavo proizvodnje, tako da se je lotil kovinske industrije, ki z vidika požarne varnosti ni bila tako občutljiva kot lesnoobdelovalna.

Vrhunca zabava še ni dosegla. A je Raunov namestnik stopil predenj in mu izročil uradni dopis, v katerem je predsednica države oznanjala, da se direktorju podjetja in inženirju Raunu Tapiu Rämekorpiju podeljuje častni naziv industrijskega svétnika. Kakor se je torej pokazalo, so se lotili celotnega postopka še dovolj zgodaj pred njegovim šestdesetim rojstnim dnevom, pobudniki so vse skupaj uredili že dva meseca pred praznovanjem. Tudi stroške uradnega kolkovanja so poravnali, seveda na račun podjetja, tako visok naslov res ni bil poceni, stal je prav nič neznatnih 172 000 finskih mark.

Rauno: »O vi navihanci! Že dva meseca sem industrijski svétnik, vi ste pa kar tiho! Celo poletje bi se že lahko važil … Vendar se sprašujem, kaj naj pravzaprav počnem s tem naslovom, ki stane toliko kot kak luksuzni avto. Pa saj ni važno, res lepa hvala, to je bila presneto ganljiva gesta.«

Popoldne, ko so odšli še zadnji gostje in so iz keteringa že vse pospravili, sta ostala izčrpana zakonca sama. Praznovanje je utrudilo predvsem soprogo, ki je ves čas stala ob možu in klepetala z gosti. Zdaj ga je prisrčno objela in mu izročila srebrno cigaretnico.

Annikki: »Vse najboljše še z moje strani, Rauno! Dober partner si, zvest in pozoren, res zlat mož.«

Rauno: »Brez tebe nikoli ne bi prišel tako daleč, če tale knjiga in naziv karkoli pomenita.«

Annikki: »Je pa grozno, da je toliko ljudi prineslo rože in vsa ta darila, kot da ne verjamejo, da imam astmo in da ne morem živeti v takem cvetličnem vrtu.«

Rauno: »Tole zelenjavo morava spraviti iz bajte, tudi v garaži ne bo dovolj prostora, pa kdo bo rože tam občudoval? Kaj če vse spravim na deponijo?«

Annikki je po telefonu naročila prostoren taksi. Voznik, ki se je pisal Sorjonen, se je oglasil naravnost s postaje. Zakonca sta na široko odprla okna in vrata, da bi se cigaretni dim in vonj po cvetlicah izgubila iz salona.

Rauno: »Spočij se, ljubica, jaz pa bom šel s šopki na odpad in z ostanki pogostitve v firmo. Naj še naši ljudje prihodnji teden kaj prigriznejo med opoldansko pavzo.«

Annikki: »Hvala, si pa res ljubezniv.«

Rauno: »Privošči si odmor, saj ne bom dolgo.«

Skozi odprto okno je spet priletela sinica, morda je bila celo ista, ki ju je obiskala že zjutraj. Namenila se je natanko na lestenec in z nagnjeno glavo zrla navzdol. Tokrat Raunu ni bilo do tega, da bi jo preganjal – praznovanje je bilo mimo, nikogar več ni motila. Sorjonenov čedni taksi pa je tudi že prispel. Z voznikovo pomočjo je novopečeni industrijski svétnik znosil pušeljce in delikatese v avto. Na zadnjo klop sta zavihtela zaboj šampanjca.

Rauno Rämekorpi si je rekel, da ni prvi v družini s častnim nazivom. Stric je bil svojčas cerkveni svétnik, tast pa nekoč director musices.

Jutri, v nedeljo, nadaljujemo z branjem 2. dela. 

Knjiga  Deset prisrčnih trmoglavk je izšla v založbi Mladinska knjiga.


oddajte komentar

preberite tudi

Presenetljiv vpliv zime na seksualnost moških

Kaj se zgodi s penisom, če ga moški ne uporablja

Izkušeni poklicni spremljevalec iskreno o tem, kaj vse od njega pričakujejo ženske

ne spreglejte