Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poletno branje: E-romanca, 1.del

Ta konec tedna beremo zabavno knjgo E-romanca, pisateljice Rainbow Rowel

15.7.2017 ob 5:20

poletno_branje_2.jpg

Nekatere zaupnosti ne morejo počakati do odmora za kavo. To dobro vesta Beth in Jennifer, sodelavki in prijateljici v uredništvu Courierja. Zato po elektronski pošti na dolgo in široko obdelujeta težave s fanti, strahove pred nosečnostjo, nemogoče obleke za družice in še marsikaj drugega.

Toda pri časopisu so ravno vzpostavili nadzorni sistem in zaposlili računalničarja Lincolna, ki preverja, ali je e-pošta res namenjena le službenim stvarem. Dopisovanje med Beth in Jennifer mu krajša čas med nočno službo in kmalu se zave, da se je v eno od njiju zaljubil …

Ameriška pisateljica Rainbow Rowell (1973) piše o ljudeh, ki veliko govorijo. In se zaljubljajo.

Ta konec tedna beremo prve strani njenega najnovejšega prevoda v slovenščino, E-romanca. Danes vam v branje ponujamo prva dva poglavja, jutri pa boste na Mični našli 3. in 4. poglavje.

Rainbow Rowell: E-romanca

1. poglavje

Od: Jennifer Scribner-Snyder
Za: Beth Fremont
Datum: Sreda, 8. avgusta 1999, 9.06
Zadeva: Kje si?

Bi ti padla krona z glave, če bi prišla pred poldnevom? Sedim med črepinjami svojega življenja, ti pa … Če kaj vem, si se šele zbudila. Najbrž mlatiš ovsene kosmiče in gledaš Sally Jessy Raphael. Pošlji mejl, ko prideš, preden narediš kaj drugega.

Še stripov ne beri.

<<Beth za Jennifer>> Okej, dam ti prednost pred stripi, ampak zmigaj se. Že nekaj časa se pričkam z Derekom, ali se film V dobrem in slabem dogaja v Kanadi, in danes se bo mogoče izkazalo, da imam prav.

<<Jennifer za Beth>> Mislim, da sem noseča.

<<Beth za Jennifer>> Kaj? Zakaj misliš, da si noseča?

<<Jennifer za Beth>> Prejšnjo soboto sem zvrnila tri kozarce.

<<Beth za Jennifer>> Se mi zdi, da bova morali kakšno reči o štorkljah. Zanosiš malo drugače.

<<Jennifer za Beth>> Kadarkoli ga preveč zvrnem, se počutim nosečo. Po mojem zato, ker nikoli ne pijem in se mi zdi logično, da edinkrat, ko se le sprostim, zanosim. Tri ure šibkosti, zdaj pa se bom do konca življenja mučila s posebnimi potrebami zarodkovnega alkoholika.

<<Beth za Jennifer>> Ne vem, če jim res rečejo tako.

<<Jennifer za Beth>> Očke bo imel preveč razmaknjene, v trgovini pa bodo vsi buljili vame in šepetali: »Poglej to grozno pijanduro. Vsaj tistih devet mesecev bi lahko pustila Breezer pri miru. Tragedija.«

<<Beth za Jennifer>> Breezer piješ?

<<Jennifer za Beth>> Res je osvežilen.

<<Beth za Jennifer>> Nisi noseča.

<<Jennifer za Beth>> Sem. Ponavadi imam dva dni pred menstruacijo obraz posejan z
mozolji in dobim predkrčne krče. Zdaj pa je moja koža gladka kot dojenčkova ritka. In namesto krčev čutim neko čudno napetost v predelu maternice. Skoraj navzočnost.

<<Beth za Jennifer>> Pokliči v dežurno in povej, da čutiš navzočnost v predelu maternice, če si upaš.

<<Jennifer za Beth>> Dejstvo: nisem prvič vsa trda od strahu, da sem noseča. Priznam, strah, da sem noseča, je del mojega vsakomesečnega predmenstrualnega obreda. Ampak povem ti, tokrat je drugače. Drugače se počutim. Kot da mi
telo pravi: Začelo se je. Ne morem se otresti skrbi. Kaj bo zdaj? Najprej mi bo slabo. Potem se bom zredila. Na koncu pa me bo v porodni sobi
pobralo zaradi anevrizme.

<<Beth za Jennifer>> ali pa … in potem boš rodila čudovitega otroka. (Vidiš, kako si me zvito pripravila, da sodelujem v tvoji nosečniški pravljici?)

<<Jennifer za Beth>> ALI PA … in potem bom rodila čudovitega otroka, ki ga ne bom nikoli videla, ker bo cel božji dan čepel v vrtcu s kakšno sužnjo na minimalcu in mislil, da je njegova mama. Z Mitchem bova skušala skupaj povečerjati, ko bo otrok šel spat, ampak oba bova ves čas preutrujena. Jaz bom zakinkala, medtem ko mi bo razlagal, kaj je počel čez dan; on si bo oddahnil, ker mu tako ali tako ne bo do pogovora. V tišini bo pojedel hamburger in razmišljal o mični novi učiteljici gospodinjstva v šoli. Nosila bo črne salonarje, prosojne najlonke in krilo iz rejona, ki ji bodo zlezlo po stegnih navzgor, ko se bo usedla.

<<Beth za Jennifer>> Kaj pa pravi Mitch? (O navzočnosti v tvoji maternici. Ne o novi učiteljici gospodinjstva.)

<<Jennifer za Beth>> Da naj naredim test za nosečnost.

<<Beth za Jennifer>> Bravo on. Mogoče bi zdravorazumski tip Mitcheve sorte res manj trpel s tisto učiteljico gospodinjstva. (Ona za večerjo ne bi nikoli pripravila sendviča z mleto govedino.) Ampak kaže, da je obtičal s tabo, še posebej
zdaj, ko je na poti otrok s posebnimi potrebami.

2. poglavje

»Lincoln, grozen si.«

»Hvala, mama.« Mora ji verjeti na besedo. Danes se še ni pogledal v ogledalo. Včeraj tudi ne. Pomel si je oči in si šel s prsti skozi lase, da bi jih pogladil. Vsaj za silo. Mogoče bi si jih moral počesati, ko je včeraj prišel izpod prhe.

»Resno, samo poglej se. In poglej, koliko je ura. Poldne je. Si se pravkar zbudil?«

»Mama, do enih zjutraj sem delal.«

Namrščila se je in mu pomolila kuhalnico. »Na,« je rekla, »pomešaj fižol.« Vključila je mešalnik in napol zavpila čez hrup. »Še vedno ne vem, kaj počneš tam, česar ne bi mogel narediti čez dan. Ne, ljubček, ne tako, samo bezaš po njem.
Res pomešaj.«

Lincoln je pomešal močneje. Kuhinja je smrdela po šunki, čebuli in še nečem, nečem sladkem. V želodcu mu je krulilo.

»Saj sem ti že povedal,« je rekel in se trudil, da bi ga slišala,»da mora nekdo biti tam. Če se pojavijo težave z računalnikom ali … Ne vem.«

»Česa ne veš?« Izključila je mešalnik in ga pogledala.

»Mogoče hočejo, da delam ponoči, da se ne bi z nikomer zbližal.«

»Prosim?«

»No, če bi ljudi spoznal, bi mogoče …«

»Mešaj. Govori in mešaj.«

»Če bi ljudi spoznal,« je mešal, »mogoče ne bi tako neprizadeto uveljavljal pravil.«

»Še vedno mi ni všeč, da bereš tuja sporočila. Še posebej ponoči, v prazni zgradbi. To sploh ne bi smela biti služba.«

S prstom je pokusila, karkoli je že mešala, potem pa mu pomolila skledo. »Na, pokusi … V kakšnem svetu živimo, če obstajajo take službe?«

S prstom je podrsal po robu sklede in ga obliznil. Sladkorni preliv.

»Okusiš javorjev sirup?«

Prikimal je. »Zgradba ni čisto prazna,« je rekel. »V uredništvu delajo.«

»Se pogovarjaš z njimi?«

»Ne. Ampak berem njihovo elektronsko pošto.«

»To ni prav. Kako naj se ljudje izražajo v taki službi? Če vejo, da nekdo brska po njihovih mislih.«

»Saj jim ne brskam po mislih. Brskam po njihovih računalnikih, službenih računalnikih. Vsi vejo, da se to dogaja …« Ni imelo smisla, da bi ji razlagal. Še nikoli ni videla elektronske pošte.

»Daj mi kuhalnico,« je zavzdihnila, »vse boš pokvaril.«

Ubogal jo je in sedel za kuhinjsko mizo h krožniku z vročim koruznim kruhom. »Nekoč smo imeli poštarja,« je rekla.

»Se ga spomniš? Tistega, ki je bral naše razglednice? In vedno je kaj pripomnil. ‘Vidim, da vaš prijatelj uživa v Južni Karolini.’ Ali pa: ‘Jaz pa še nikoli nisem bil na gori Rushmore.’

Gotovo vsi berejo razglednice. Vsi na pošti. Delo je monotono. Ampak ta je bil skoraj ponosen na to – hvalil se je. Mislim, da je sosedom izblebetal, da sem naročena na feministično revijo Ms.«

»Ni tako,« se je branil Lincoln in si spet pomel oči. »Preberem samo toliko, da vidim, ali kršijo pravila. Saj ne berem njihovih dnevnikov.«

Mama ga ni poslušala. »Si lačen? Zdiš se mi lačen. Če dobro pogledam, se mi zdiš
podhranjen. Daj, ljubček, podaj mi tisti krožnik.« Vstal je in naredil, kar je rekla, ona pa ga je zgrabila za zapestje. »Lincoln, kaj je narobe s tvojimi rokami?«

»Nič ni narobe.«

»Poglej prste. Sivi so.«

»To je črnilo.«

»Kaj?«

»Črnilo.«

Ko je Lincoln v srednji šoli delal v McDonaldsu, je bilo povsod polno olja. Ko je zvečer prihajal domov, ga je prežemal občutek, kakršnega dobiš, ko poješ ocvrt krompirček. Olje se mu je zažrlo v kožo in lase. Naslednjega dne mu je skupaj z znojem prepojilo šolska oblačila. Na Courierju se je to dogajalo s črnilom. Vse je prekrivala siva plast, pa naj so še tako čistili. Hrapavi zidovi in stropne plošče za zvočno izolacijo so bili polni sivih madežev. Nočni uredniki so vsako še čisto svežo številko iz tiskarne vlačili po rokah. Na tipkovnicah in mizah so pustili sive prstne odtise. Lincolna so spominjali na krte. Resnobni ljudje z debelimi očali in sivo kožo. Mogoče je kriva osvetljava, je pomislil. Mogoče jih na soncu ne bi prepoznal. V pravih barvah. Oni njega gotovo ne bi prepoznali. Lincoln je večino časa v službi preživel spodaj v pisarni informacijske tehnologije. Pred približno petimi leti, preden je prostor dobil par deset fluorescenčnih luči, je bil temnica, zdaj pa se mu je ob vsej razsvetljavi in računalniških strežnikih zdelo, da sedi sredi glavobola. Všeč mu je bilo, če so ga poklicali v uredništvo, da je ponovno zagnal računalnik ali popravil tiskalnik. Prostor je bil širok in odprt, imel je dolgo steno samih oken in nikoli ni bil popolnoma prazen. Nočni uredniki so delali tako pozno kot on. V gruči so se stiskali na eni strani sobe pod vrsto televizorjev. Pri tiskalniku sta skupaj sedeli mladi in čedni urednici. (Ja, je sklenil Lincoln, čisto mogoče je biti lep in hkrati podoben krtu.) Tuhtal je, ali ljudje, ki ponoči delajo, podnevi hodijo na zmenke.

Jutri, v nedeljo, objavimo 3. in 4. poglavje knjige E-romanca, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga. 


oddajte komentar

preberite tudi

Naj bom v očeh drugih še takšna packa, poskrbela bom zase (iskrena izpoved)

Pet laži, ki si jih govorijo ljubice

Ženske, takšnim moškim se izogibajte v velikem loku!

ne spreglejte