Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poletno branje: Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom (2. del)

Vabimo vas k branju romana ameriškega pisatelja, pesnika in režiserja indijanskih korenin Shermana Alexieja.

13.8.2017 ob 5:10

naslovnica_druga_ThinkstockPhotos-613034676.jpg

Vabimo vas k branju romana ameriškega pisatelja, pesnika in režiserja indijanskih korenin Shermana Alexieja.

Zgodba govori o Juniorju, ki je doma v indijanskem rezervatu Spokane. Poseben je in nadarjen, odrašča v okolju, ki je vse prej kot spodbudno. Ko ugotovi, da si ne želi končati kot večina pripadnikov njegovega plemena, vzame življenje v svoje roke in se vpiše v srednjo šolo, na katero hodijo sami belci. Najde dobre prijatelje, sledi svojim sanjam in se izvije utečeni življenjski usodi povprečnega Indijanca.

Sherman Alexie: Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom

Prevedel: Andrej E. Skubic
Ilustracije: Ellen Forney

Prvo poglavje, ki smo ga brali včeraj, najdete v povezavi na dnu članka.

ZAKAJ SO MI PIŠČANCI TAKO PRI SRCU

Okej, zdaj že veste, da rišem stripe. In mislim, da sem v tem kar dober. Ampak ni važno, kako dober sem, moje risbe nikoli ne bodo postale kot hrana ali denar. Želim si, da bi znal narisati sendvič z arašidovim maslom in marmelado ali polno denarnico bankovcev po dvajset dolarjev, potem pa naredil čarobni trik in bi to postalo res. Samo tega ne znam. Tega ne bi znal nihče, niti najbolj lačen čarodej na svetu.

Želim si, da bi bil čarodej, ampak v resnici sem navaden ubogi mulc iz rezervata, ki živi s svojo ubogo familijo v ubogem indijanskem rezervatu Spokane.

Ali veste, kaj je najhujše, če si ubog? O, mogoče ste že malo matematično izračunali in pogruntali:

Revščina = prazen hladilnik + prazen želodec

In to je res, včasih nam v familiji zmanjka za kakšen obrok, tako da imamo za večerjo samo povšter. Ampak vem, da se bo prej ali slej zgodilo tudi, da bo kakšen od staršev planil skozi vrata s polno vrečko pohanega piščanca iz Kentucky Fried Chickena.

Po originalnem receptu.

Pa hej, na neki tak čuden način lakota naredi tudi, da ima hrana potem boljši okus. Ni ga boljšega, kot je kurji bedrc, če prej nisi jedel že (malo gor ali dol) osemnajst ur in pol. Pa to mi verjemite, po dobrem kosu pohanega piščanca bo vsak verjel, da Bog res obstaja.

alika_3.jpg

Tako da lakota ni najhujša stvar pri tem, da si ubog.

In zdaj se gotovo že sprašujete: »Okej, okej, gospod Lačni umetnik, gospod Gobezdač, gospod Ubogi jaz jadnik, gospod Skrivni recept, kaj je najhujše pri tem, če si ubog?«
Okej, vam bom povedal najhujšo stvar.

Prejšnji teden je moj najboljši prijatelj Oskar res hudo zbolel. Najprej je zgledalo, kot da je samo sončarica ali kaj takega. Mislim, bilo je za posrat vroče (blizu štirideset, pa 90-procentna vlaga), vsi so padali dol od sončarice, zakaj ne bi tudi majhen pes, ki ima za nameček še krzno?

Hotel sem mu dati malo vode, pa je ni hotel.

Samo ležal je na svojem ležišču z rdečimi, mokrimi, žnodrastimi očmi. Cvilil je od bolečine. Ko sem se ga dotaknil, je bevskal kot ubrisan.

Bilo je, kot da mu živci štrlijo deset centi ven iz kože. Mislil sem si, da bo verjetno še vse v redu, če se malo odpočije, samo potem je začel bruhati, iz njega je usekala driska, potem pa še tisti krči, da so mu nogice samo brcale in brcale in brcale. Saj je res, Oskar je bil samo zablodel mešanček, ampak bil je edina živa stvar, na katero sem se lahko zanesel. Nanj sem se zanesel bolj kot na starše, na babi, tete, strice, bratrance in sestrične in veliko sestro. Naučil me je več, kot me je kdaj kakšen učitelj.

V bistvu je bil Oskar boljši človek od vseh ljudi, kar sem jih kdaj spoznal.

»Mami,« sem rekel, »Oskar mora k veterinarju.«

»Saj bo v redu z njim,« je rekla.

Ampak se je lagala. Oči so ji zmeraj postale v sredini temnejše, kadar se je lagala. Spokanka je, pa se ne zna lagati, kar se sliši čisto odštekano. Mi Indijanci bi se dejansko morali znati boljše lagati, če samo pomislim, koliko so se lagali nam.

»Grozno je bolan, mami,« sem rekel. »Umrl bo, če ga ne peljemo k zdravniku.«

Zastrmela se je vame. In niti oči ni imela več temnih, tako da sem vedel, da mi bo zdaj povedala po resnici. In verjemite mi, včasih si človek od vsega še najmanj želi slišati, kar je res.

»Junior, srček moj,« je rekla mama. »Saj mi je hudo, ampak za Oskarja nimamo denarja.«
»Saj ti bom jaz vrnil,« sem rekel. »Obljubim.«

»Srček moj, to bo par sto dolarjev, celo tisoč mogoče.«

»Bom jaz plačal za zdravnika. Si bom poiskal službo.«

Mama se je nasmejala in me tesno objela.

Jebiga, kako blesav sem bil? Kakšno službo pa bi lahko dobil indijanski mulc iz rezervata? Bil sem premlad, da bi delil karte za blackjack v igralnici, v celem rezervatu je bilo samo kakšnih petnajst zalivanih trat za košnjo (in nobeden od lastnikov ni najemal koga, da mu poriva kosilnico), edini raznašalec časopisov pa je bil neki Wally, in tip je moral raznositi samo okrog petdeset časopisov, tako da je imel to službo bolj za hobi.

Čisto nič nisem mogel narediti, da bi rešil Oskarja.

Nič.
Nič.
Nič.

Tako da sem se ulegel na tla zraven njega in ga božal po glavi in ure in ure šepetal njegovo ime.

Potem je s svojega potepa prišel domov ata in imel z mamo enega od tistih resnih pogovorov, in potem sta brez mene nekaj sklenila.

Potem je vzel iz omare puško in naboje.

»Junior,« je rekel, »odnesi Oskarja ven.«

»Ne!« sem zakričal.

»Matra se,« je rekel ata. »Pomagati mu je treba.«

»Ne moreš tega!« sem zavpil.

Hotel sem ata čez gobec. Hotel sem ga užgati po nosu, da bi mu tekla kri. Hotel sem ga užgati po očesu, da ne bi nič videl. Hotel sem ga brcniti v jajca, da bi se zložil.

Bil sem besen, da se je kar kadilo. Besen kot vulkan. Besen kot cunami.

Ata me je pogledal z žalostnimi očmi. Tekle so mu solze. Zgledal je šibek. Hotel sem ga sovražiti, ker je šibek. Hotel sem sovražiti ata in mamo, ker smo ubogi. Hotel sem jima naprtiti krivdo za bolezen mojega psa in za vse druge bolezni na tem svetu. Ampak ne morem staršem naprtiti krivde, ker smo ubogi, kajti mama in ata sta sonci, okoli katerih krožim, in moj svet bi brez njiju EKSPLODIRAL.

In ni ravno problem v tem, da bi se mama in ata nekoč rodila bogata, pa bi potem zakockala družinsko bogastvo. Prihajata izmed ubogih ljudi, ki so prišli izmed ubogih ljudi, ki so prišli izmed ubogih ljudi, vse nazaj do tistih čisto prvih ubogih ljudi.

Adam in Eva sta si prekrivala mednožje s figovimi listi, prvi Indijanci so si prekrivali mednožje z golimi ročicami. Resno, vem, da sta imela tudi mama in ata sanje, ko sta bila še majhna. Sanjala sta, da bosta kaj drugega kot reveža, ampak nikoli nista imela šanse, da bi bila kaj drugega, ker se za njune sanje ni nihče zmenil.

Če bi mama imela šanso, bi šla na kolidž.

Še danes bere knjige kot ubrisana. Kupuje jih na kile. In zapomni si vse, kar prebere. Cele strani zna recitirati na pamet. Kot človeški magnetofon je. Res, mama lahko prebere časopis v petnajstih minutah in ti potem zna povedati vse bejzbolske rezultate, kje se dogaja kakšna vojna, kdo je nazadnje zmagal na loteriji in dnevno temperaturo v Des Moinesu v Iowi.
Če bi ata imel šanso, bi bil glasbenik. Ko se ga napije, poje stare kantri pesmi. Pa tudi bluz. In dobro se sliši. Kot profesionalec. Kot da bi moral peti na radiu. Igra na kitaro, pa malo na klavir. In še iz srednje šole ima star saksofon, ki ga drgne, da se sveti, kot da se bo vsak čas pridružil kakšnemu bendu.

Ampak nam Indijancem v rezervatu se sanje ne uresničujejo. Mi nimamo teh šans. Nimamo izbire. Samo ubogi smo. Samo to.

Zoprno je biti ubog in zoprno je imeti občutek, da ti je nekako čisto prav, da si ubog. Začneš kar verjeti, da si ubog zato, ker si neumen in grd. In potem začneš verjeti, da si neumen in grd zato, ker si Indijanec. In ker si Indijanec, začneš verjeti, da je tvoja usoda, da boš ubog. To je začarani krog, in nič ne moreš narediti proti temu.

Revščina ti ne daje moči, niti te ne navadi vztrajnosti. Ne, revščina te nauči samo, kako biti ubog.

Tako da sem, ubog in majhen in šibek, samo pobral Oskarja.

Polizal me je po obrazu, ker me je imel rad in mi je zaupal. In odnesel sem ga na trato pa ga položil pod našo zeleno jablano.

»Rad te imam, Oskar,« sem mu rekel.

Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga


oddajte komentar

preberite tudi

Naj bom v očeh drugih še takšna packa, poskrbela bom zase (iskrena izpoved)

Pet laži, ki si jih govorijo ljubice

Ženske, takšnim moškim se izogibajte v velikem loku!

ne spreglejte