Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Pobeg iz karantene ali kako mi je dobitek na loteriji spremenil življenje (Piše: Mateja)

Igre na srečo me spremljajo od malih nog. Tako kot najbrž večino. Srečke, takšne in drugačne, je kupoval že moj oče.

1.4.2020 ob 5:50 | Foto: Gettyimages

Slika avtorja - Mateja Florjančič Piše:

Mateja Florjančič

mateja.florjancic@delo.si

Pobeg iz karantene ali kako mi je dobitek na loteriji spremenil življenje (Piše: Mateja)

Z namenom, da bi nas razveselil, nam je tu pa tam v roke položil listke, na katerih so bile v treh vrsticah nanizane tri številke, ali kartico Podarim - Dobim. Žrebanje je bilo družinski dogodek, ki nas je prikoval pred televizijo in nam dovolil sanjariti. Natančno sem vedela, kam bi postavila glasbeni stolp s slušalkami in dvema kasetnikoma, ki ga je v simpatičnih reklamnih spotih oglaševal legendarni Rifle. Seveda ga nisem dobila. Pa vseeno, lepo je bilo …

Tako se je navada cukanja sreče za rokav usidrala vame. Ne, ne pretiravam, a občasno kupim štiri hitre srečke in jih potem z otroki odpiramo. Zneski, ki nam jih namenijo zvezde, so bolj pičli. Če sploh so. Loto, tudi ja, redko, pa vendar. In Eurojackpot. Bolj zato, ker so potomci od nekdaj večji optimisti od mene in so me že dolgo nazaj prepričali, naj vsake toliko izzovemo srečo. Moje tarnanje ob neuspelih poskusih so mirno preslišali in me vedno znova pripravili do tega, da smo vsake toliko nekaj evrov namenili za vplačilo nove kombinacije. "Ne moreš kar takoj obupati," so vselej rekli.

In imeli so prav. Kajti, če ste slučajno že pred lepim časom slišali, da ima Slovenija novega milijonarja, smo to bili mi. Ne morem opisati občutkov, ki so nas preplavili, ko smo usodnega dne pregledovali izide žrebanja in dojeli, da se številke, ki so bile nanizane na zaslonu, ujemajo z našimi.

Če človek tega ne doživi, pač ne more vedeti, kaj se tedaj zgodi v možganih. Kaj možganih, v celem telesu. Prevzame te nekaj, česar ne poznaš. Iz grla pridejo glasovi, za katere sploh nisi vedel, da si jih sposobnem proizvesti. Tako kot tudi ne gibov in drugih telesnih izrazov evforije, navdušenja ter sreče. Jočeš in smejiš se hkrati. Tuliš in skačeš. Briga te, kaj si mislijo sosedje.  Noro, vam povem. Potrebuješ nekaj dni, da premelješ, kaj se je v resnici zgodilo.

Potem, ko to približno dojameš, sprožiš postopek, po katerem se zagotovljeni dobitek steče na račun. To traja. Res traja. Sicer veš, da se ne zgodi v nekaj dneh, a vseeno upaš, da bo prej, kot je navedeno v pogojih za izplačilo. Trije meseci so neskončna doba. Tedaj bi lahko načrtoval, a si nekako ne dovoliš. Dokler ni zneska na računu, še kar nisi prepričan, ali ti je res dan ali so vse skupaj samo sanje. Kajti, čeprav svoj lonček pristavi občina in se ji v blagajno steče 15 odstotkov zaslužka, je ta še vedno ogromen.

Tako ogromen, da nimaš pojma, kaj bi z njim. Osebne finance mi sicer ne povzročajo težav, a to je povsem druga zgodba. Zato sem se zanesla na nekoga, ki to zna. Na finančnega svetovalca. Takšnega z dobrimi referencami.

 

Malo čudno me je pogledal, ko sem mu predočila moj načrt: vsega ne morem imeti zase. Kajti če je mene doletela takšna sreča, hočem, da imajo od nje kaj tudi ljudje, ki jih imam rada. S pomočjo odvetnika sem ga pooblastila za upravljanje z mojimi sredstvi ter mu v roke potisnila seznam z imeni in telefonskimi številkami vseh, ki jih imam pogosto mislih. Ter z zneski, ki jim jih namenjam:

Brat in sestra: 100.000. Ker sta brat in sestra v pravem pomenu besede. Najbližje prijateljice: 50.000 oziroma poplačilo njihovih kreditov in dolgov. Ker sem jim včasih v šali obljubljala, da jim bom, če bom zadela milijone, poplačala kredite. Bivši: 50.000. Ker je bil do mene, odkar sva se razšla, vedno pošten in pravičen. Strici: 20.000, ter bratranci in sestrične 15.000 eurov. Ker me nanje veže veliko lepih spominov in ker upam, da bomo napisali še mnogo skupnih zgodb. Kar nekaj klicev sem prejela potem, ko se je lotil zadeve. Najpogosteje v smislu: "Nekdo nas hoče v tvojem imenu obiskati. Je to kakšen nateg?" Kaj se nam je zgodilo, sem sprva povedala le najbližjim.

Oče in mama … vem, da jima denar ne pomeni prav veliko, da sta skromna in pravita, da jima ničesar ne manjka. Zato: teden toplic po njuni izbiri. Vsako leto. Z najboljšo postrežbo in storitvami. Ker je mama vedno govorila, da v toplice bi pa rada enkrat šla. Komaj sva ju s sestro prepričali, da bova tedaj, ko bosta na več kot zasluženem oddihu, dostojno skrbeli za njuno kravico. Šele, ko je tudi brat zagotovil, da nama bo z veseljem pomagal, sta pristala. In bila zelo zadovoljna, ko ju je prišel pred hišo iskat taksi in ju čez teden dni pripeljal domov. Pa okna na domači hiši bomo zamenjali, smo se zmenili. Ter še kaj, če bo treba.

Gremo naprej: 50.000 našemu stanovanjskemu skladu. Da bomo na skupni hiši že končno uredili fasado in kupili občinsko zemljišče, ki se razteza za njo. Pa vsem sostanovalcem pod našo streho 1000 v kuverto. Enemu 5000. Ker je imel zaradi naših cevi vedno kakšne težave in izdatke. Nekaj obvezno gasilcem v kraju, kjer živim in v mojem domačem kraju.

Zase … z otroki smo začasno najeli drugo stanovanje, iz našega pa pobrali nujne pripomočke in mu privoščili totalno preobrazbo. Po nasvetu arhitektke in notranje opremljevalke ter s pomočjo mojstrov, za katere sta vedeli, kdaj in od kje jih poklicati. Moja edina želja: naj bo funkcionalno, uporabno, prijazno za življenje in lično, a nič luksuznega. Kako bo izpadlo, ne vem. Še čakamo. Vsake toliko me kdo pokliče za kakšen dodaten napotek, sicer se ne vtikam v njihovo delo.

In avto. Ja, avto bom zamenjala. Nič pompoznega. Razmišljam o novem Cliu ali novi Kii pro-ceed. Črnih. Z rdečimi detajli. Oba modela sta mi noro všeč. Ampak za to je še čas. Je pa nakup že prištet izdatkom.

Garderoba je v primerjavi z ostalim majhen strošek, sem pa izkoristila vse mogoče samoplačniške zobozdravstvene storitve. In vam povem, super bo jesti jabolko in pri tem ne razmišljati, s katere strani ga je bolje ugrizniti.

Ko sva pod vse to s svetovalcem potegnila črto je ostalo, na grobo rečeno, še skoraj 7.000.000. Lepa številka. Skoraj prelepa. Nadaljnji načrt: 5.000.000 razdeljenih na tri enake dele v sklade otrokom. Pod pogojem, da bodo lahko iz njih črpali potem, ko bodo dokazali, da so sposobni sami služiti svoj kruh. Nočem, da bi živeli v veri, da jim je mana padla z neba. Naj uživajo, a naj dajo tudi kaj od sebe.

Ostalo v naložbe po nasvetu poznavalca. Dovolj je za vse moje življenje, za trenutne vzgibe in za pomoč, če se bo kdo kdaj znašel v stiski. Kot vidite, še vedno delam. Ker to rada počnem. Vendar verjemite, povsem drugače je pisati, če to zgolj hočeš, kot če tudi moraš. Razmišljam, da bi o tej dogodivščini spisala knjigo …  O tem, kako je dobitek na Jackpotu spremenil moje življenje.

V bistvu ga prav drastično ni, verjamem pa, da sem marsikomu od ljudi, ki so mi blizu, polepšala dan. Kaj dan, dneve, tedne, mesece, leta.

Preden začno vsi omenjeni preverjati stanje na računih, se spraševati, zakaj niso prejeli neobičajnega klica ali kdaj so izpadli iz mojega ožjega kroga ter preden tisti, ki zgolj vedo, da obstajam, pozelenijo od zavisti in jim popokajo žolči, naj povem, da je … prvi april. In da se nič od zgoraj navedenega ni zgodilo. Ne, le domišljijo sem danes, ko je to dovoljeno, spustila na plano in malo pobegnila iz karantene ter vsega, kar nas te dni spremlja na vsakem omejenem koraku, pozdravlja iz vseh medijev, v senci pušča vse ostalo ter nas bolj ali manj bremeni.

Kaj bi se v resnici zgodilo, če bi pobasala milijone, nimam pojma. A zagotovo bi imela v mislih vse, ki sem jih naštela. Zneski sicer niso premo sorazmerni z občutki, ki jih do njih gojim. Nekakšne kriterije sem pač morala postaviti. Imam pa vse rada in vesela sem, da so del mojega življenja. Saj veste, kako poje Adi Smolar: "Sreče ne prnese dnar, le radi se imejte!" Jaz pridajam še, ostanite zdravi in si dovolite sanjati. Pa čeprav o tem, kako bi vam dobitek na loteriji spremenil življenje.

Preberite še: Naš pa že ni tak … Slaba in nevarna tolažba (Piše: Mateja)

Morda vas zanima tudi: Ko srečaš samega sebe (Piše: Manca Čampa Pavlin)


oddajte komentar

preberite tudi

Pismo ljubice: Kako sem spoznala, da sem druga ženska

Moški in orgazem: Igrajo pogosteje, kot bi pričakovali

Kaj je slowgazem in zakaj bi ga morali spoznati

ne spreglejte