Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Pismo mlajši sebi: Kako se odločiti za pravo pot

Kaj bi danes, polna izkušenj in doživetij, sporočila mlajši različici.

9.5.2018 ob 8:14

nahrbtnik_gore_jezero.jpg

Draga mlajša Goga

Nikoli, ampak res nikoli,  si ne pusti vzeti svoje poti. Vedno sledi svojemu srcu, ne glede na to kako se to zdi drugim.

Bil je deževen dan. In bila je pomlad. Poleg Knjigarne Konzorcij je bil majhen lokal, kjer so ljudje stoje pili kavico. Z očetom sva bila v mestu in v bližini sva srečala družinskega prijatelja in njegovo ženo. Bila je druga polovica osemdesetih in pred mano je bil vpis v srednjo šolo.

Predvsem pa sem bila, kot se mi je takrat zdelo, korak bližje temu, kar bi rada počela v življenju. Ko človek končuje šolo, ga vsi sprašujejo, kaj bo delal v življenju, kam se bo vpisal. Tako me je tudi gospa vprašala, kam grem, kaj mislim početi v življenju. Pa sem ji odgovorila: “Igralka bom!”

Kaj hujšega? Naenkrat sem se znašla pred nečim, na kar nisem bila navajena. In sicer si je gospa zavzeto vzela za dolžnost, da me bo na tisti kavici odvrnila od moje takratne želje.

Naredila vse, da mi pove, da si mora mlad človek izbrati poklic z razumom, ne po srcu, in ne sanjati tja v tri dni. Tega nisem bila vajena. Tako doma kot v šoli so me namreč vsi podpirali pri mojih željah.

Nihče se ni ukvarjal z nerazumskim, z nečim, kar naj se ne bi moglo zgoditi. Vzgojena sem bila v sodobno mlado žensko - neodvisno, samosvojo in z neomejeno možnostmi pred sabo. Zato sem si tisti trenutek tako zapomnila, ker sem se prvič z drugo žensko morala boriti za svoj prav, za svoje sanje, proti skrajno “razumnemu”.

A sem se kljub temu vpisala na šolo, ki sem si jo želela in še nekaj let igrala na odrih različnih gledališč. Proti koncu srednje šole sem se sicer zaljubila v drug poklic. Na morju, po naključju, ko sem odkrila tujo revijo za najstnice in si rekla:

“To je to! To želim početi v življenju:” In tako sem v tretjem letniku srednje šole vedela - urednica bom in pisarno bom imela v stolpnici časopisne hiše Delo. Nisem sicer naletela na takšen odpor kot na tisto deževno popoldne, a nekaj posmeha in variacij na temo: “Ne sanjaj,” sem pa bila deležna.

Da sem se odločila prav, mi je pred koncem srednje šole potrdil tudi moj učitelj slovenščine. Prebral je moj predzadnji spis in me vprašal, kam grem naprej. “Na novinarstvo,” sem mu odvrnila. “Dobro je, ko človek najde sebe. Ko gre v pravo smer. Odlična odločitev, pravi ste za to,” je rekel stari učitelj, ki je bil strah in trepet takratne Gimnazije Poljane. Zdelo se je, ne samo da uči moderno književnost, ampak da tudi je z začetka obdobja moderne.

In tako sem začela z novinarsko potjo, najprej Dnevnik, Naša žena, RTV Slovenija in potem Delo Revije. Na faksu mi ni bilo lahko. Prvih nekaj let sem se pošteno zgubljala, saj me politika in ekonomija nista prav nič zanimali. Moje sanje o urednikovanju so se nanašale izključno na najstniške in ženske teme. Tam pa so se vsi ukvarjali s preteklimi in bodočimi družbenimi ureditvami, spremembami, sociološkimi aspekti, statistiko, ekonomijo … Jaz sem začela z delom. In ob delu sem lažje študirala. Še več, študij sem vzljubila.

In danes je pred prvo odločitvijo kam naprej, moja hči. Kaj v življenju?

Strastno zagovarja svoje na pol sanjave odločitve. Ko se je zadnjič prepirala z možem in mojo prijateljico o svojih željah za prihodnost in sta jo “spuščala na realna tla”, sem se spomnila sebe. Spomnila sem se besa, ki sem ga čutila tisto deževno popoldne, nemoči, ker me nekdo vztrajno prepričuje, da nekaj ni realno, da ne bo šlo. Še danes verjamem, da gre. Človek mora poiskati svojo pot.

V današnjem svetu niso samo odrasli in družinski prijatelji polni nasvetov, kam naj gre s svojo poklicno potjo mlad človek. Ves svet je naravnan tako. Beremo o poklicih prihodnosti. Beremo o tem, kaj se splača delati, študirati. Katere so najbolj perspektivne panoge. Kateri poklici čez nekaj let več ne bodo obstajali, za katere sploh še ne vemo, da bodo obstajali.

Pred mladim človekom ni več klasičnih poti, ampak so samo križišča, kjer se mora med vsaj štirimi možnostmi odločiti za pravo pot.

Vse bolj mladi v resnici ne vedo prav zgodaj, kaj bi počeli. Kako naj bi tudi vedeli med vsemi možnostmi? In ne samo med možnostmi, ki obstajajo, temveč predvsem med tistimi, ki si jih bodo sami ustvarili. Se v resnici lahko že danes pravilno odločijo?

Ko sem se vpisala na novinarstvo je bil to spoštovan in zaupanja vreden poklic, ki ga ni mogel opravljati vsak, ki je samo ljubiteljsko pisal in prepisoval novičke iz tujih medijev, od PR agencij in z nepreverjenimi trači.

Ko sem se vpisala na novinarstvo, so bili avtomobili še vedno sestavljeni tako, da jih je vsak ljubiteljski mehanik lahko popravil. Ko sem se vpisala na novinarstvo, sem imela čudnega bratranca, ki je vse svoje najstniške dni preživel pred računalnikom.

Ko sem se vpisala na novinarstvo sta bila najbolj spoštovana poklica sodnik in zdravnik. Ko sem se vpisala na novinarstvo, smo imeli še vedno strahospoštovanje do profesorjev in smo jih ure in ure čakali na hodnikih faksa.

Čez tri leta so nastopili mobilni telefoni, iskali smo prve podatke na Mat Kurja in zavidali kolegu iz sosednje pisarne na “Applovem” računalniku, čeravno nismo točno vedeli zakaj.

Hočem reči, da se svet  spreminja. In ja, danes ne vemo kaj bo jutri. Jaz imam danes štiri poklice v svojem podjetju. Samo za enega sem se šolala. Uživam pa v v vseh štirih, ker so kreativni in ker mi dajejo možnost, da se nenehno učim.

V resnici se mora človek odločiti tako, kot misli danes. Tako in tako ga bo življenje učilo sproti.

Ker, kdo ve. Verjetno ne bomo imeli v kratkem robote samo kot nadomestke za bančne uslužbence, prodajalke, svetovalke v zavarovalnicah, na javni upravi … Možno je, da bomo imeli tudi robote zdravnike, mogoče celo bolj objektivne robote odvetnike, ki bodo imeli naša dejanja že skenirana v spominu. Ne vemo.

Nekaj, kar je danes videti kot gotova prihodnost, je jutri lahko samo nostalgija pokrita s prahom. Zato, uči se, kar te zanima. Učenje tistega, kar nam je blizu, nas veseli, je prava pot, življenje pa nas potem itak uči na novo in pelje po svoje.

Kolumno je napisala Goga Gordana Sredojević, dolgoletna urednica in avtorica revij za ženske, danes lastnica podjetja MGM Media Optima d.o.o. za odnose z javnostmi v turizmu in kreativen PR ter predavateljica na Visoki poslovni šoli B2.

Njena pisma mlajši sebi bodo na Mični objavljena enkrat na mesec.

Foto: Thinkstock


oddajte komentar

preberite tudi

To se bo zgodilo, če boste dan začeli z ljubljenjem

Zato nikoli nikogar ne prosite za ljubezen

Presenetljiv vpliv zime na seksualnost moških

ne spreglejte