Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Oliver in jaz (Piše Danaja Lorenčič)

Oliver je zame kakor morje, ki ga obožujem poleti in preverjeno tudi pozimi, saj sta mi starša nekoč rekla, naj se v tem letnem času odpravim v Split, pa da vidimo, kako mi bo všeč.

7.12.2020 ob 5:50 | Foto: Urška Lukovnjak

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Oliver in jaz (Piše Danaja Lorenčič)

Danes, 7. decembra, bi legendarni hrvaški pevec Oliver Dragojević praznoval 73. rojstni dan, zato se mi zdi primerno, da pišem o njem. Nikdar namreč nisem razumela, zakaj naj bi se na nekoga, ki smo ga cenili, spomnili le ob obletnici njegove smrti, saj običajno slavimo dan rojstva.

Oliver ni bil le moj najljubši pevec, temveč je bila njegova edinstvena interpretacija skladb moja čustvena uteha oziroma neke vrste ninica, čeprav nisem bila več otrok, ko me je zajela oliveromanija . Kadar sem ihtela zaradi neuslišane ljubezni, sem se tolažila ob pesmih Ti si meni sve, Teško te zaboravljam, Pred tvojim vratima, Moj lipi anđele. Ko se mi je zlomilo srce, sem se znova zatekla v objem Oliverjeve glasbe in zacelila svoje rane s pomočjo skladb Najlipše te jubi oni što te gubi, Lijepa bez duše, Ajde zbogom. Ko sem bila najbolj osamljena in sem izgubila vero v ljubezen, sem se ob pesmih Trag u beskraju, Što to bješe ljubav, Tko sam ja da ti sudim in Više mi nije važno počutila manj sama, manj ranjena, manj zlomljena, manj nepomembna.

Za vsako moje čustveno stanje se je našla Oliverjeva pesem. Ne glede na to, koga sem ljubila, koga zapustila in kdo me je prizadel, sem vselej lahko pobegnila v varno zavetje njegove glasbe. Zaradi tega lahko upravičeno trdim, da je odnos z njo moje najdaljše romantično razmerje – neodvisno od plime in oseke v mojem čustvenem svetu. Četudi sem kdaj zdrsnila v otopelost, se je ob njegovem raskavem glasu nekaj prelomilo v meni. Tako močno me je zadel v srce, da sem izjokala svojo  dušo, odložila breme svojih strahov, začutila svoje pristne želje in se povezala s svojim bistvom. Name je imela njegova glasba terapevtski učinek in ga še vedno ima. Kadar jo poslušam, sem lahko vse, kar sem in kar sem vedno hotela biti.

Kadar jo poslušam, sem lahko vse, kar sem in kar sem vedno hotela biti.

Natančno se spomnim, kdaj sem prvič slišala njegov glas – avgusta 1995, ko so v vasici na Hvaru, kjer smo z družino dopustovali štirinajst let zapored, domačini praznovali uspešno izvedeno vojaško operacijo Nevihta, ki je naznanila zaključek hrvaške osamosvojitvene vojne. Takrat nisem vedela, kako je ime pevcu, ki prepeva Cilega života ja sam 'tija samo nju, da do njenog srca nađem put…, vendar mi je pesem, čigar naslova še nisem poznala, takoj zlezla pod kožo – tudi zato, ker sem jo slišala, ko je nasproti mene sedel fant iz mojih najstniških sanj.

Čez nekaj dni, ko so jo predvajali na radiu, sem starša vprašala, če morda vesta, kdo jo poje - in po tihem upala, da to ni Mišo Kovač, za katerega je moj ata napol za šalo, napol zares pravil, da prepeva srce parajoče pesmi, medtem ko ga je mama označila za poraznega pevca brez posluha, ker bi se potem morala odločiti, kdo ima prav. Kar pa za tehtnico po horoskopu ni enostavna naloga. Oddahnila sem si, ko sta mi povedala, da je to Oliver Dragojević, za katerega sta se strinjala, da je brez kančka dvoma najboljši hrvaški pevec. Nato sta naštela nekaj njegovih pesmi in složno dejala, da je ena od najlepših Oprosti mi pape. ''Ta je taka, da imaš takoj cmok v grlu in začneš jokat. Če ob tem ne jočeš, potem imaš kamen namesto srca,'' je dodal ata, ki je sicer raje kot hrvaško glasbo poslušal ameriški rock (čeprav še vedno nisem povsem prepričana, da je tisto z Mišem Kovačem bila le šala, s katero je rad jezil mamo).

 

Da bi se lahko prepričala o čem govorita moja starša, ko govorita o najboljšem pevcu ne le na Hrvaškem, ampak v celi bivši Jugoslaviji, mi je ata obljubil, da mi bo kupil njegov album, ko se vrnemo z morja. Ko je obljubo izpolnil, sem naslednjih 343 dni - dokler se nismo spet odpravili na Hvar - vsako jutro pred poukom kot nekakšen verski ritual poslušala Cesarico in sanjarila o svoji dalmatinski ljubezni.

Po približno petdesetem predvajanju omenjene pesmi sem našla še eno, ki me je čisto prevzela - Galeb i ja. Ta me je v hipu prestavila v mojo najljubšo obmorsko vasico, kjer sem sedela na skalah, gledala morje in sanjarila o svojem galebu. Tukaj je na mestu pojasnilo, da nisem hrepenela po pticah, ki letijo nad morjem ali o tistih iz knjige Richarda Bacha, temveč o mojem dalmatinskem galebu. Ata, ki je bil seznanjen z mojimi več kot očitnimi srčnimi zadevami, mi je namreč povedal, da je to sopomenka za šarmantne nakladače, ki osvajajo turistke in jih prepričajo, da so zanje edine na svetu, ampak takoj, ko zapustijo otok, si ogledujejo že naslednjo tarčo. Na žalost sem v tem opisu prepoznala fanta, v katerega sem bila zagledana, čeprav ta niti približno ni bil videti kot križanec med Davidom Hasselhoffom in Mišem Kovačem – prej med Bradom Pittom in Davidom Beckhamom.

Ko sem vprašala babico, zakaj ga ona ima, druge pa ne, mi je pojasnila, da je bil dedek Dalmatinec in da je takšna njihova tradicija, kar je seveda povzročilo pravo evforijo v moji zatreskani najstniški glavi.

Ko sem končno pozabila na 'svojega' galeba, sem še vedno rada prisluhnila tej pesmi, a takrat se me je dotaknila drugače, globlje. Spominjala me je na mojega dedka, čeprav ga nisem nikdar spoznala, ker je umrl pred mojim rojstvom. Toda zaradi svoje ljubezni do Dalmacije sem se, med drugim, čutila povezana z njim. Bil je namreč iz Dubrovnika, imel je sivo-modre oči (tako kot jaz) in sklepala sem, da je bil romantik po duši, saj je moji babici podaril najlepši zaročni prstan, ki sem jih kadarkoli videla. Pravzaprav je bil edini zaročni prstan, ki sem ga do takrat videla v živo, saj ga nobena ženska, ki sem jo v otroštvu poznala, ni imela. Ko sem vprašala babico, zakaj ga ona ima, druge pa ne, mi je pojasnila, da je bil dedek Dalmatinec in da je takšna njihova tradicija, kar je seveda povzročilo pravo evforijo v moji zatreskani najstniški glavi.

Pesem Galeb i ja - za katero mi je Oliver, ko sem delala z njim intervju, povedal, da je prav ob njej ugotovil, kakšen način petja mu najbolj ustreza – me je na nek nenavaden, domišljijski način približala mojemu staremu očetu. Njegovega glasu nisem nikoli slišala, zato sem si predstavljala, da je prav takšen kot pevčev – moder, zrel, pomirjajoč, čustven, tolažilen. Da je v njem zdravilo za vsako mojo še najmanjšo rano. Seveda mi je jasno, da je splitski naglas povsem drugačen od dubrovniškega in da moj dedek zagotovo ni govoril, kaj šele prepeval tako kot priljubljeni pevec, vendar sem se te ideje oklepala, ker sem tako ostala v stiku s koreninami, ki jih nikdar nisem poznala.

Ob Oliverjevi glasbi sem se velikokrat spomnila, kdo sem v resnici. Njegov glas mi je pričaral občutke vrednosti, lepote, brezmejne ljubezni, nežnosti, topline. Bil je zavetje v hladnih osamljenih zimah in sčasoma je postal dom za vsa moja čustva.

Ko sem nekoč vprašala prijateljico iz Splita, kako Splitčani doživljajo Oliverja, mi je odgovorila: ''Kot morje. Popolnoma naravno je, da ga imamo radi. O tem sploh ne razpravljamo ali razmišljamo.''

Čeprav nisem Splitčanka, čutim podobno. Oliver je zame kakor morje, ki ga obožujem poleti in preverjeno tudi pozimi, saj sta mi starša nekoč rekla, naj se v tem letnem času odpravim v Split, pa da vidimo, kako mi bo všeč. Tistega decembra nisem ugotovila le, da imam burjo raje kot sneg, da bi raje živela ob morju kot ob reki, ampak sem ob nakupu albuma svojega najljubšega pevca Vridilo je znova spoznala, zakaj bo ta izjemen glasbenik pustil sled v večnosti.

In prav zato, ker je Oliver kot morje, ne bi mogla povzeti svojih dolgoletnih občutkov do njegove glasbe bolje kot z nekoliko predrugačenimi verzi pesmi More, ki jo sicer prepeva Meri Cetinić: Dal si nam večno ljubezen, dal si nam srečo in zato ti Oliver, hvala.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.


oddajte komentar

preberite tudi

»Ko sem rodila prvega otroka, sem spoznala, da me zaročenec vara s sosedo« (resnična zgodba)

Štiri pričakovanja, ki se jih morate otresti v prid dobrega razmerja

Tako pretiravanje s pornografijo uničuje ljubezensko življenje (in vaše možgane!)

ne spreglejte