Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Sama s tremi najstniki ali zakaj bi se komu zmešalo ... (piše: Mateja)

Vem, da ste že naveličani poslušanja in branja o koronavirusu in karanteni, a nekako ne morem mimo dogajanja, ki je zaznamovalo zadnje čase in razkrilo marsikaj o odnosih znotraj družin.

7.5.2020 ob 9:00 | Foto: Gettyimages

Slika avtorja - Mateja Florjančič Piše:

Mateja Florjančič

mateja.florjancic@delo.si

Sama s tremi najstniki ali zakaj bi se komu zmešalo ... (piše: Mateja)

Novica da se, kot je bilo sprva načrtovano, za dva tedna zapirajo šole, je prinesla mešane občutke. Dijakinja v predzadnjem letniku srednje šole, dijak pred maturo in študentka drugega letnika fakultete so se iz vseh vetrov zbrali pod domačo streho.

Oni veseli nenadejanih počitnic, jaz malo v skrbeh: kako bo z učenjem, ocenami, izpiti in zrelostnim izpitom. A ker dva tedna nista cela večnost, bomo že, smo si rekli. Ter se prilagodili razmeram: v dnevni raztegnili kavč, ki je postal naše gnezdo (dobesedno) in se šalili: en teden bo zanimivo, ker bo vse drugače. Proti koncu naslednjega bomo na kavču sedeli pod vplivom veselih tabletk, nepremično zrli v steno pred sabo ter čakali, da vse skupaj mine.

Saj veste, mladostniki praviloma malo časa preživljajo doma. Vsak dan se vanj vrača le še najmlajša hči. Najstarejša se s samostojnim življenjem spoznava v študentskem, srednji sin že štiri leta biva v dijaškem domu. Prihajata ob koncih tedna, a tudi tedaj redko vse zberem pri vsaj enem družinskem kosilu. Kajti vedno je nekdo že nekje. Ko se en vrne domov, drugi ravno odhaja, tretji pa je na poti in sporoča, da bo malo zamudil.

Za šalo sem preštela vsa kosila, ki smo jih za isto mizo pojedli med zadnjimi poletnimi počitnicami. Prišla sem do števila sedem. S tem, da je bilo eno pri mojih starših. Ne zato, ker se ne bi prenašali in bi se drug drugemu izogibali, temveč ker so počitnice v njihovih letih, razumljivo, čas za morje, izlete, zabave, počitniško delo in za druženje. S prijatelji, da ne bo pomote.

Kar samo po sebi se je torej porajalo vprašanje, kako bo vse to na koncu izpadlo. Kolikokrat na dan bo šel nekdo nekomu na živce, kolikokrat bo izbruhnila napetost, kako pogosto si bo kdo verbalno skočil v lase, koga bo motilo že to, da nekdo z žlico iz keramične skodelice zjutraj preglasno zajema kosmiče ali zgolj preglasno diha in tako naprej. Skratka,  kako se bomo po dveh tednih (če sploh) gledali?

 

A so se moji strahovi izkazali za neutemeljene. Saj ne rečem, živeli smo drugače. In velikokrat tudi bolje, kot smo sicer navajeni.

Moje delo se ni kaj dosti spremenilo. Razen tega, da je bilo treba vsak dan nekaj več časa preživeti za štedilnikom in da sem težko našla trenutke popolne tišine. Na srečo sem jutranja ptica, oni pa ne ravno. Od tu naprej pa:

Šolanje od doma. Na preizkusu sta bili resnost in disciplina. Po začetnih porodnih krčih kasneje s tem ni bilo večjih težav. Res je bilo včasih treba komu prigovarjati, naj vendar razmišlja, kaj bo, če bo sedaj šola padla v drugi plan in zagroziti z izklopom interneta, če se bo noč spremenila v dan ter obratno, a načeloma je kar šlo. 

Uporaba kopalnice. Če si večji del dneva doma sam, to ni težava. Ko ti zaprija prha, skočiš pod tople curke. Ko moraš umiti roke, je umivalnik vedno na voljo, ko bi urejal obrvi ali stiskal mozolje, te nihče ne priganja. Če smo doma štirje, od katerih trije v kopalnici preživijo več časa, kot povprečni uporabnik in se ta del doma po sili razmer pretvori še v telovadnico, je to malo drugače: se zgodi, da tedaj, ko bi potreboval nujno nego, kopalnica ni prosta. Ali je grelnik vode prazen, ker ga je pred teboj nekdo izpraznil. Naučila sem se, da je najbolje izkoristiti čas, ko vsi še spijo. Oni pa, da se je glede okupiranja kopalnice treba dogovarjati. Ter dogovore spoštovati.

In še ena pomembna lekcija za vse: ko pokliče narava in je stranišče prazno, teci. Ne čakaj, da boš napisal še dva stavka, prebral še eno stran v knjigi, rešil še eno nalogo ali do konca pomil posodo. Kajti lahko se bo zgodilo, da te bo medtem nekdo prehitel in boš potem pol ure čakal, kar je lahko zelo težka naloga.

Način nakupovanja. Zaloge živil so kopnele kot spomladanski sneg. "Imamo samo še eno mleko. Mama, odprla sem zadnjo škatlo jajc. Sira bo zmanjkalo …" Ker so nakupi postali pravi podvig, je bilo treba redno spremljati zaloge in stanje v hladilniku ter premišljeno sestavljati nakupovalne listke. Minil je čas, ko si preprosto skočil do trgovine in kupil hlebec kruha, ker si spregledal dejstvo, da si iz zamrzovalnika vzel zadnjega. Načrtovanje jedilnikov je bilo še bolj dosledno, kot običajno.

Tudi sicer ne sodimo med povprečne potrošnike. Praviloma enkrat na mesec opravimo večji nakup, po potrebi v vaški trgovinici dokupujemo tisto, česar nam zmanjka in raje, kot po trgovinah, čas preživljamo drugače. A če v običajnih razmerah obsežen mesečni nakup zadovoljuje za naše potrebe, konec koncev sva med tednom doma samo dve, so se med karanteno police s hrano praznile s svetlobno hitrostjo. V tem tempu so izginjale še zaloge pralnega praška (pralni stroj ni prav nič počival) tekočega mila, pa šamponov, losjonov, detergenta za pomivanje posode. Ker smo se nakupovalnih centrov izogibali, je vaška trgovinica po naši zaslugi nedvomno zabeležila občuten porast prometa. Po sili razmer sem prav zaradi njene okrnjene ponudbe spoznala, da je toaletni papir, katerega tulci razpadejo v vodi, zelo praktičen, a tudi zelo precenjen …

Zabavni program. Tri ženske in en moški, bi na kratko opisala našo populacijo. Medtem, ko s puncami delimo dokaj podoben okus glede filmov in seriji (hčeri se sicer ne strinjata vedno z mojim izborom in jaz ne vselej z njunim, a vsak včasih pač malo potrpi), je sin zgodba zase. Ne spomnim se, kdaj prej je televizijo gledal z nami. V karanteni je ugotovil, da tudi nadaljevanke in filmi, ki jih gledamo me, niti niso tako slabi. Morda pa je raje, kot bi bil deležen protinapada, molčal.  Ne dvomim pa, da je komaj čakal, da se zvečer vse odpravimo spat in si lahko na zaslonu, večjem od računalniškega, pogleda film čisto po njegovem okusu …

Rekreacija. Ta je bila najbolj zabaven del. Srečo imamo, da živimo na vasi, ki ponuja neskončne možnosti. Izkoriščali smo jih vsak po svoje ali skupaj. Z najstarejšo hčerko sva dnevno podirali rekorde v prehojenih kilometrih, iskale nove trase, daljšale število korakov in osvajale še neznane poti. Psu ni bilo nič jasno. Če običajno vsak dan prehodi veliko, je po novem prehodil veliko …več.

Včasih se nama je pridružil katerih od mlajših članov, sicer sta raje vandrala po svoje. Razumljivo. Malo predaha od stalnega brbranja, pojasnjevanja, klepetanja, utemeljevanja, razpredanja in tudi nerganja že pride prav.

Skratka, prav dobro nam je šlo in prijetno sem bila presenečena nad celotnim vzdušjem. Kajti vsak, ki ima mladež v letih, ko so prijatelji in simpatije na prvem mestu, bo priznal, da ga ni prav lahko držati doma, ga za dolgo časa odrezati od prijateljev, mu prepovedati zmenke in ga prepričati, da sedaj res ni čas za adrenalinske podvige ter izlete. Nestrinjanje se lahko odraža v dokaj nepredvidljivih in ne ravno prijetnih odzivih. Tudi pri nas so nastopile krize: včasih kakšna solzica, slaba volja ali preprosto slab dan. A smo se naučili tedaj tistemu, ki je imel vsega dovolj zagotoviti ono, kar je najbolj potreboval: mir.

Še mene je kdaj stisnilo. Nekako sem se sprijaznila, da za nekaj časa pač odpadejo tradicionalne nedeljske kavice pri prijateljici, skupni sprehodi še z dvema lastnicama štirinožnih prijateljev in bolj ali manj načrtovana srečanja, ki neredko spontano prerastejo v zabave. Potem pa je prišla Velika noč in z njo trije prosti dnevi. V običajnih okoliščinah bi šli v mojo rojstno vas, jedli hren, ki ga je naribal oče ter mamino ocvirkovko potico pa sestrine fine piškotke. Prišel bi še brat z družino in videla bi vse, pa mi to ni bilo dano. In sem se smilila sama sebi, malo pojokala, cenila tolažbo in razumevanje podmladka ter na koncu preživela. Tako kot vsi ostali.

"Mami, prav občudujem te," mi je kar tako nekega dne dejal sin. "Zakaj pa?" sem vprašala. "Ker se ti še ni strgalo," je odgovoril v svojem šegavem stilu. Saj ne rečem, lepo se mi je zdelo. Čeprav ne vem natančno, zakaj bi se mi … strgalo. Ni se mi zdelo, da bi trpela. Nasprotno. In čeprav zgodba še ni zaključena ter ne vemo še, kaj nas čaka, ne vidim razloga, da bi se komu zmešalo.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Francoska metoda vzgoje, zaradi katere sem postala boljši starš (osebna izpoved)

Morda vas zanima tudi: Marko Juhant : Zdaj ni več čas, ko je otrok v središču družine


oddajte komentar

preberite tudi

Pet velikih zmot o odprtem zakonu

Preden se vrnete k bivšemu, obvezno odgovorite na teh pet vprašanj

To je razlog, da si po rekreaciji želite seksa

ne spreglejte