Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Odnos med moškim in žensko, ki ga ženska ne pozna (zapisal naš sodelavec)

Natančneje povedano; pisanje o moškem pogledu na ženske težave.

6.4.2020 ob 5:50 | Foto: GettyImages

Slika avtorja - Miroslav Cvjetičanin Piše:

Miroslav Cvjetičanin

Miroslav je novinar Poleta

Odnos med moškim in žensko, ki ga ženska ne pozna (zapisal naš sodelavec)

Kakorkoli se sliši, vzgoja otroka ni lahka dolžnost, ni lahko opravilo. Ko ga v porodnišnici spakiraš v lupinico in ga doma svečano razpakiraš, ugotoviš, da niso priložena navodila za uporabo. Ampak bo šlo, se spogledata z ženo in na hitro se prikaže slikanica vseh tečajev, ki sta jih skupaj obiskala med nosečnostjo, da, tudi tistega o dojenju, na katerem se vsak moški najbolj dolgočasi, sploh, če ne predava zdravnica z velikimi joški, ampak ena, ki bi morala biti še v prejšnji skupni državi v pokoju.

Ljubezen med moškim in žensko dobi svoj vrhunec, ko se na klirbluju pokaže plus. Poti nazaj ni, če sta le krščena. In začnejo se priprave, dolge devet mesecev. Seveda je jasno, da naslovne teme vsakdana nosi ženska, v podnaslovu je tisti, ki bo prišel mednju … nekje v članku je mogoče omenjen tudi oče naslednika (tudi naslednice). Moški znamo tolerirati marsikaj, tudi žensko prevlado, premoč in vse tiste predporodne muhe s histeričnimi izpadi in … Težko je moškemu ob noseči ženi.

Nekateri se devet mesecev kratkočasijo v podaljšanih službah, nekateri podaljšujejo čas rekreacije, nekateri se zapijajo, odkrijejo igralnice in karte, kar naenkrat se izredno radi družijo z vsemi, samo z nosečnico ne. Spet drugi, komaj čakajo izid na koncu devetmesečja in žene ne spustijo s pogleda, kaj šele rok. Poskrbijo, da je otroška soba prebeljena. Ne, kar celo stanovanje prebeli, vse, kar mu je poslala na telefon, je kupil in še več, voziček je vreden kot njegovo kolo in skoraj kot tisti prejšnji avto, ki ga je zdaj zamenjal za karavana.

Vedno je prekratek, ko je treba podati pleničko, dudo, mleko, kapico, bodi, puder ...

Dan poroda in mož je poleg. Tudi to je prilagajanje. To je nekaj najbolj nemoškega, kar lahko moški doživi. Ampak je poplačano, ko med prvimi vidiš starega znanca, ki si ga čakal devet mesecev, nekateri pa celo življenje. Seveda ti ga takoj odnesejo in ti ostaneš sam na hodniku, medtem, ko ti adrenalin brizga iz povsod. Potem ga skopanega prinesejo in ti ga gledaš sam ali skupaj z ženo in potem šele greš med prijatelje raztrobit, kaj se ti je zgodilo.

Odnos se skrha, ko žena za otroka naredi vse, mož pa lika kavč. Vedno lika, ko je največ dela z otrokom in vedno je prekratek, ko je treba podati pleničko, dudo, mleko, kapico, bodi, puder, pripraviti toplo vodo, kadičko, ropotuljo, vedno zamudi in jasno je, da se bo mati tudi skozi celo osnovko morala sama z otrokom prebijati iz dneva v dan. Vsi moški smo enaki in tudi tisti najboljši ni kaj prida. Kaj šele za vzgojo otroka.

In tako moški ostanemo brez dela. Včasih nam dovolijo šofirati voziček, ki je stal čez jurja in to je vse. Prepočasni smo, presmotani ali nezainteresirani za kaj drugega. Meni je enkrat otrok ruknil s previjalke na tla in očetovska kariera je bila zaključena. Njej je ruknil nekajkrat, zato sem podstavil posteljo, da bi se otroku v prihodnosti ne prikupila služba kaskaderja ali judoista. Sliši se grozno, da ti otrok pade s previjalke, ampak vmes je še lavor nezlikanih cunj, pa vsi pliškoti in potem poskus ulova in šele potem tepih in še ta je obložen z dekami, ki služijo za crkljanje. Nekega večera sem tankal kadičko in meril temperaturo vode. Slekel otroka in ga polegel v primerno ogreto vodo in se obrnil proti šamponu medtem pa je zdrsnil po kadički v globino tako, da sta nogi bingljali ven, ušesa pa sta bila pod vodo, usta tudi. Kmalu bi me kap, napil se je vode, vsaj tako sem mislil, utonil je, vsaj tako sem bil prepričan, in ko sem skoraj zakričal se je mali tako začel režati, da sem pomislil na skrito kamero. Seveda je žena videla vse ali vsaj čutila vse, kar se je zgodilo pred smehom in licenca za kopanje mi je bila odvzeta. Ampak otrok je ostal živ.

Nekaj malih napak in odnos med možem in ženo se krha. Kot topi nož. Nož je pa še vedno nož, čeprav ni nabrušen. On ji oprosti vse muhe, pravzaprav se jih niti ne spomni, ni kaj oprostiti, ker jih sploh opazil ni, niti tistega razčetverjanja v porodni sobi, niti … Njo pa moti, da hodi po parketu, da se hrani za isto mizo, moti jo prav vse, še najbolj pa to, da ga ne moti, ker so ostale kile po porodu, ki pa njo strahotno motijo, da ne razpreda o strijah, za katere je mislila, da jih nikoli ne bo imela. In kako jo šele moti, ker ne zna z otrokom. In če že zdaj ne zna, kako bo šele v prihodnosti.

Vendar on vse zna, samo priložnosti za dokaz ne dobi. Ok, občasno jih dobi in otrok skoraj utone. Vendar dan ima 24 ur in ena napaka, dve ali tri se zgodijo, ravno tako kot njej. Ne, njej se kaj takega ne more. Ker njene napake se ne štejejo, pardon, nihče jih niti ne opazi.

Če nam pustite še kakšno funkcijo ali zadolžitev več, bomo moški to sprejeli z občutkom, da pomagamo.

In otrok raste in vnema okoli novorojenca peha in peha, in ko bi s skupnimi močmi morala razmišljati o boljšem jutri, ugotovita, da se ne poznata. Z moškega vidika gledano je tako; moški, ki je pomagal rojevati, spozna koga ima za najdražjo in pika. Razlaga ni potrebna. To je cena prisotnosti. Moški hočemo otroka in odnos do žene vzgajati po svoje in s pomočjo drage. Če nam namenite pol toliko, kot smo mi vam med devetimi meseci, potem se bo zdržalo prvih sedem let. Zelo lepo se bomo imeli. Če nam pustite še kakšno funkcijo ali zadolžitev več, bomo moški to sprejeli z občutkom, da pomagamo. Da večkrat namignemo, da kopati, hraniti, oblačiti znamo, kot znamo tudi voziček šofirati, ja, znamo ga tudi razstaviti in spraviti v avto in ne ne moti nas dretje otroka zgodaj zjutraj, samo mi ga ne moremo nazaj uspavati, ker smo nesposobni, kaj šele, da bi znali pogreti mleko in z njim vred marširati po stanovanju. Vse to znamo, samo dovolite nam.

Kot bi mignil, se na isti steni zamenja nekaj koledarjev in žena se počuti močno zapostavljeno zaradi vsega skupaj, preplavi jo občutek, da zamuja že zamujeni vlak. Spet smo krivi mi, ker tako pač je, ker ženi je šlo pol življenja samo za vzgojo in čas z otrokom. Če moški natančno pogleda, sta se pa zamenjala samo dva koledarja in vmes je bilo že mnogo front, iz katerih sta vedno odnesla hude rane. Da, samo dve leti, vendar moški zdržimo, skoraj nikoli ne znorimo. Vemo, da je dve leti ogromna doba, vendar do otrokovega Abrahama je še dlje. Zategadelj bi mi moški morali večkrat udariti po mizi in večkrat zamenjati plenice, čeprav »kao« mi tega ne obvladamo, ženske pa bi morale študirati ekonomijo, ne psihologijo, da bi vedele, kaj je to kompenzacija …

 

Uredništvo Mične si pisarno deli z drugimi lifestyle portali hiše Delo. Med njimi je tudi Polet, za katerega piše Miroslav, Braco, kot ga kličemo vsi. Je edini moški v naši pisarni in največkrat edini glas razuma. Prepričale smo ga, da je za vas napisal svoje videnje na vzgojo in odnose med spoloma. Ti je dal misliti? Se z njim strinjaš? Svoje mnenje lahko deliš v komentarju spodaj. 


oddajte komentar

preberite tudi

Po zaslugi ljubimca sem boljša soproga (osebna izpoved)

Obstaja šest vrst prevare (preverite, ali morda varate tudi sami)

Trije znanstveni dokazi proti monogamiji

ne spreglejte