Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

"Obžalujem, da sem se odločila za otroka in postala mama" (resnična izpoved)

Starševstvo prinaša mnoge izzive, ki se jih mame in očetje zavedo šele, ko otrok prijoka na svet in ko stopa po poti odraščanja. Res je velikokrat vir veselja, neredko pa tudi obžalovanja.

16.8.2018 ob 3:55

zenska_gleda_direktno_v_kamero.jpg

Davnega leta 1975 je kolumnistka Ann Landers svojim bralcem zastavila vprašanje: "Bi, če bi lahko začeli znova, imeli otroke?"

V času pred elektronsko dobo je odgovore prejemala v pismih. V samo tednu dni jih je dobila več kot 10.000. Ann jih je prebrala in objavila rezultate svoje male raziskave. Ti so bili, milo rečeno, šokantni. Kar 70 odstotkov sodelujočih je odgovorilo da, če bi lahko začeli znova, otrok ne bi imeli.

Zanimivo bi bilo videti, kako bi na isto vprašanje odgovorili novodobni starši. Bi se potem, ko so na lastni koži spoznali, kaj pomeni vzgajati podmladek, še enkrat odločili za otroka, ali bi raje izbrali življenje brez plenic, dudic, joka, lačnih ust, neprespanih noči, zgodnjih juter, umazanih majic, norčavih otrok in zapletenih najstnikov?

Dejstvo namreč je, da biti starš ni mala malica, da imajo mnogi v družbi svojih otrok občutek, da jim zadeve uhajajo iz rok in predvsem, da velikokrat ne živijo tako, kot so si zamislili. Le redki pa bi si upali povedati na glas, da svojo odločitev, ki jih je stala svobode, obžalujejo in da se jim, preden se jim je rodilo dete, ni niti sanjalo, kako težka in odgovorna naloga jih čaka. Res je, naloga, ki je neštetokrat poplačana. A ne glede na to se zastavlja vprašanje:  je, ko je vse na tehtnici, res vredno?

Za razliko od blogerke Lole Stark, ki je za Your Tango odkrito zapisala, da obžaluje, ker je postala mama in pojasnila, za kaj vse jo je materinstvo prikrajšalo.

Takole pravi:

"Verjamem, da bo vse skupaj zvenelo sebično. Imam sina, ki je poseben, tako kot vsak otrok. In čeden, kot je fant le lahko. A je avtist. Dobro poznam avtizem in dobro poznam splošno mentalno zdravje, tudi sama sem namreč diagnosticirana z bipolarno motnjo osebnosti, anksioznostjo in agorafobijo (strahom pred zaprtimi prostori in velikimi množicami). Zavedam se, da bo moj zapis razburkal tako laično, kot strokovno javnost in avtistične skupnosti, a menim, da je prav, da se odkrije druga plat starševstva. Tista, ki je ni videti tedaj, ko se družine igrajo v parku, ko praznujejo rojstne dneve in ne na fotografijah z družinskih počitnic.

Začnimo na začetku: zakaj sem se sploh odločila za otroka?

Moj sin se je rodil zato, ker sem bila prepričana, da je to pošteno do mojega moža, ki je že imel otroka iz prvega zakona. Verjela sem v sanjsko družino, ki takšna ne more biti brez podmladka. Rodila sem ga, ker sem z njim želela zapolniti vrzel, ki je v mojem srcu nastala med otroštvom, v katerem sem bila žrtev zlorabe.

Skratka, moj sin se je rodil iz napačnih razlogov.

Na njegov avtizem bi, če bi verjela v boga, gledala kot na kazen. Nisem verna, a predstavljam si stvarnika, kako brska po datotekah in ko pride do moje, ki je polna jeze, zavisti in nerealnih predstav reče: "Dajmo ji otroka, ob katerem bo skozi trdo šolo spoznala, kaj v resnici pomeni biti mama."
Kakorkoli, moj sin je tu in rada ga imam. Ne bom težila o njem in ne bom ga kovala v zvezde. Rada ga imam in pika.

 

Kljub temu pa obžalujem, da sem postala mama.

Preden sem spoznala moža, sem sanjala o življenju v stilu Carrie Bradshaw iz Seksa v mestu. Želela sem biti pisateljica v New Yorku, živeti v čudovitem stanovanju, spoznavati moške, se zaljubiti vedno znova in znova. No na koncu sem res postala pisateljica. Ena od štirih želja. Konec koncev ni tako slabo, kajne?

Pogrešam sanje

Kakšna bi bila, če bi živela svoje sanje?
Ta blog pišem na kavču, v odmaknjeni, temni sobi, da svetloba in zvoki tipk ne bi zbudili otroka. Kajti, ko je zbujen, je res zbujen. Vzame ves moj čas in tedaj se včasih zalotim, kako sanjarim o veliki postelji, na katero skozi prosojne zavese sije sonce in jih premika sapica, jaz pa sedim na njej in ustvarjam svoje zapise, ki jih vedno pravočasno oddajam.

A to je v drugem življenju, tistem, ki se ni zgodilo in se nikoli ne bo.

V življenju, ki ga živim, nikoli ne bom imela priložnosti biti resnično jaz. Svoje potrebe vedno potiskam na drugo mesto. Nisem povsem prepričana, da se počitim prijetno ob odraščajočem sinu in strah me je, kaj njega, kot otroka in mene, kot mamo v življenju še čaka.

Lahko rečem, da obžalujem, ker sem rodila sina? Večinoma bi se moj odgovor glasil da.

Rada ga imam, vendar imam rada tudi svoje sanje. Vedno sem jih in vedno jih bom imela. To je zagotovo stvar, ki se nikoli ne bo spremenila."

Avtorica: M. FL.
Foto: Thinkstock

Preberite še: Izpoved slovenske mamice: Veganstvo, nosečnost in tabuji ali pa Bralke iskreno o tem, kaj se v resnici dogaja na poročno noč


oddajte komentar

preberite tudi

Pet dejstev o ljubici, ki bi jih morala poznati vsaka prevarana ženska

Dotikanje genitalij, preobrazba v žensko in kaj vse počnejo moški, ko so sami doma (osebne izpovedi)

Obstajata dve vrsti moškega orgazma. Ju poznate?

ne spreglejte