Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Slovenska praksa opravičevanja (Piše Petra Ivetić Cerar)

In opravičilih, ki bi morala biti izgovorjena, pa niso.

24.11.2020 ob 5:45 | Foto: Gettyimages

Slika avtorja - Petra  Ivetić Cerar Piše:

Petra Ivetić Cerar

Petra je zaključila študij anglistike in nemcistike in je bila nekaj let zaposlena v šolstvu, sedaj pa dela v založništvu.

Slovenska praksa opravičevanja (Piše Petra Ivetić Cerar)

Pravijo, da se znamo najbolje in najbolj spretno opravičiti ženske, in sicer: »Oprosti, ampak ti si kriv.« Šalo na stran, toda včasih se zdi, da je zares težko požreti svoj ponos in priznati, da si nekaj naredil narobe – že, ko se pogovarjaš sam s seboj, še večji izziv pa je to še izreči na glas. Ko začnem razmišljati o tej temi, mi v glavi že odzvanja Gibonnijeva pesem, ki poje o tem, da je nemara lažje umreti, kot pa se le iskreno opravičiti … in pogosto se moram s tem žal strinjati.

Kultura opravičevanja se razlikuje od generacije do generacije in od jezika do jezika. Angleški svetovno znani in obče rabljeni »sorry« je zaradi svoje pogostosti veliko bolj izpet in posledično veliko bolj prazen od slovenskih »oprosti, oprostite«, kaj šele od pregovorno resno nemških »Entschuldigung« in »Entschuldigen Sie«. Ti izrazi so tudi lahko le vljudnostne fraze za pritegnitev pozornosti, začetek pogovora, lahko pa prinašajo priznanje napake in obžalovanje le-te  – pa čeprav se lahko opravičimo tudi brez eksplicitne omembe tovrstnih besed – včasih je dovolj že iskren pogled v oči; dejanje, ki kaže, da nam je za nekaj zelo žal; ali pa spet kaj tretjega.

Poznamo več vrst opravičil. Osebno me najbolj zabavajo tista privzgojena slovenska, na katere seveda nisem imuna in jih tudi sama pridno uporabljam -  tako kot to počno že vrsto let vse ženske v moji družini, saj so neizogiben del naše vzgoje.

Saj veste, ko pridejo gostje, tiste v slogu: »Oprosti, čisto vse imamo razmetano. Ojoj, copati so ti premajhni, oprosti.« Ko postrežeš nekaj, čemur si posvetil veliko časa in veselja, pa si vseeno nekam skromen, hkrati pa držiš pesti, da so prijatelji in sorodniki navdušeni: »Joj, oprosti, ni mi tako dobro uspelo. Presladko je …« Če se malo zamislimo, se včasih vendarle ni tako težko opravičiti, celo opravičevati – od tovrstnih opravičil celo rada boli glava – in da, opravičila so včasih lahko tudi nadležna.

Najbolj me zabavajo tista privzgojena slovenska, na katere seveda nisem imuna in jih tudi sama pridno uporabljam.

Če se odrasli prepogosto obmetavamo s praznimi vljudnostnimi floskulami raznih vrst, pa je otroke treba opravičevanja naučiti. Po mojih pedagoških izkušnjah sicer obstajajo tudi otroci, ki imajo prirojen izjemen občutek za pravičnost, so tenkočutni, venomer pazijo na svoja čustva in čustva drugih. Je pa tu večina otrok, ki jim je treba ta občutek privzgojiti – eni ga prinesejo od doma, iz vrtca, eni pa tudi na tej stopnji še ne.

Dobro se spominjam, kako sem se včasih s kom trudila, da bi občutek svoje krivde najprej sploh zaznal, nato pa se znal še pravilno opravičiti. Pogosto se je kateri od učencev opravičil s pogledom vstran, besede pa mu/ji niso šle z jezika. Opravičilo je bilo po danem obrazcu lahko zamomljati, težje pa ga je bilo začutiti in ga prepričljivo izreči. Nekateri so to zmogli sčasoma, nekateri še ne, a še bodo, nekateri pa žal tudi v odrasli dobi ne bodo nikoli – ker krivde preprosto ne čutijo ali pa si je ne priznajo.

Pa zamenjajmo perspektivo in se postavimo še v kožo prizadetega. Je opravičilo potrebno, ga pričakujemo, celo zahtevamo? V poslovnem svetu gre za bonton. Če je stranka oškodovana, če je prišlo do pomote, do škode – potem je opravičilo pričakovano, pogosto celo pravno nujno. Kako pa je v zasebnem življenju? Ko nas prizadene beseda, dejanje? Včasih morda oseba niti ne ve, da nas je prizadela in takrat ga pričakujemo zaman.

 

Pa v situacijah, ko je jasno, da je nekdo nekaj naredil hudo narobe? Sama lahko rečem, da obžalovanje in opravičilo pomaga (najverjetneje mojemu egu), da nekaj slabega izpustim steči mimo sebe, a to ni nujno potrebno. Gre za to, da zamero in užaljenost držim nekaj časa, potem pa ta preprosto umre naravne smrti – zamere namreč ne poskušam dodatno podpihovati. Tako mi je lažje, tako je tudi bolj zdravo. Ko nekomu oprostimo, se razvežejo nevidni vozili in preteklost je osvobojena, s slabimi mislimi pa ne zastrupljamo več niti duše niti telesa.

Na dnevni bazi se vsakemu od nas dogajajo tako lepe, povprečne in vsakdanje, pa tudi malo manj prijetne ali celo grde stvari. Pogosto nas nekaj užalosti, prizadene, užali. Samih dogodkov ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo naš pogled nanje. Od našega odnosa je odvisno naše zadovoljstvo, naš občutek sreče in izpolnjenosti. Od nas je odvisno tudi, ali bomo vse življenje nesrečni zaradi opravičil, ki jih nismo dobili. Ko pa se ženske znajdemo v prepiru s partnerjem, pa kar pogumno na dan z znano frazo, ki zgladi prav vsa nesoglasja: »Oprosti, ampak ti si kriv

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Kaj lahko storiš, ko te v trgovini zgrabi … kašelj (Piše Mateja Florjančič)

Morda vas zanima tudi: Obžalujem, da sem bila superprenašalka negativnosti (Piše Danaja Lorenčič)


oddajte komentar

preberite tudi

Pet dejstev o ljubici, ki bi jih morala poznati vsaka prevarana ženska

Dotikanje genitalij, preobrazba v žensko in kaj vse počnejo moški, ko so sami doma (osebne izpovedi)

Obstajata dve vrsti moškega orgazma. Ju poznate?

ne spreglejte