Nuša Lesar: Ne gre drugače, kot da postanem malce egocentrična

Voditeljica Nuša Lesar se vsakodnevno srečuje s težkimi in negativnimi zgodbami. Vprašali smo jo, kako se sooča s takšnim bremenom.

6.11.2020 ob 5:50 | Foto: Nadja Zobec Krže | Avtor: Eva Natlačen

Nuša Lesar: Ne gre drugače, kot da postanem malce egocentrična

Leto 2020 se bliža koncu, kljub temu pa se marsikomu zdi, da kar traja in traja. Ko smo na silvestrovo odpirali šampanjec, si verjetno nismo mislili, da bodo novo leto zaznamovale prej slabe kot dobre novice, strah in negotovost. A življenje je pač takšno, nepredvidljivo in včasih malce strašljivo, zato smo se na Mični odločili, da v teh kriznih razmerah poizkušamo širiti pozitivne misli, ki so po našem mnenju v negotovih časih lahko naše najbolj dragoceno orožje.

K pogovoru smo povabili televizijsko voditeljico Nušo Lesar, ki se je bila kot novinarka dnevne informativne oddaje že ob začetku vodenja Svet na Kanalu A primorana spopasti s kupom negativnih novic z vsega sveta.

Nuša, v medijskem svetu (in predvidevamo, da tudi v zasebnem življenju) veljate za nadvse pozitivno in toplo osebo. Tudi vas ujamejo »temni dnevi«?

Seveda me, predvsem, ko me kaj skrbi, znam biti tudi povsem na dnu. Takrat jokam, se izpovem partnerju ali prijateljicam in si pustim biti žalostna. Pomembno se mi zdi, da svojih čustev ne dušim, pač pa jih ozavestim, a se hkrati tudi odločim, da si ne želim živeti v slabi koži, zato naredim vse, da se čim prej pozitivno naravnam. Ponavadi za to rabim kakšen dan ali dva, potem pa že vidim sonce.

 Sem že v fazi, ko se zatekam k črnemu humorju in sarkazmu.

Zdi se, da v tem času beremo eno slabo novico za drugo, kako se vi spopadate s trenutno globalno situacijo?

Mislim, da se mi je nabralo toliko slabih novic, da sem zdaj že v fazi, ko se zatekam k črnemu humorju in sarkazmu, da mi je lažje. Skušam se fokusirati samo na tiste novice, ki se me osebno tičejo. Enostavno ne gre drugače, kot da postanem malce egocentrična. V smislu: teroristični napad na Dunaju – pokličem svoje prijatelje tam, preverim, ali so ok, potem pa zavestno odmislim to novico. Ne razmišljam o žrtvah, o preživelih pričah, ne sprašujem se »kaj, če se to zgodi pri nas« ...

Na dnevni odmerek slabih novic ste se sicer morali navaditi že ob začetku vodenja dnevne informativne oddaje. Kako ste se sami spopadali s tem?

Na začetku je bilo kar težko, še posebej ker sem precej senzibilna oseba, ki se je vse dotakne. Z leti sem se malce »robotizirala«, pa tudi odločila, da bom svoj fokus usmerjala v dobre novice.

 

Nekateri ljudje se zelo težko spopadajo s situacijami, pred kakršne nas postavlja pandemija koronavirusa ter se posledično nekako skrijejo v svoj mehurček, izogibajo branju novic … Se vam zdi to dobra rešitev?

S človeškega vidika razumem ljudi, ki enostavno ne zmorejo ves čas poslušati slabih novic. Če bi lahko svoje delo opravljala enako dobro tudi brez nenehnega spremljanja novic, bi verjetno tudi sama omejila gledanje poročil. Kjer vidim veliko težavo, da se ljudje izognejo branju novic, ne pa branju komentarjev na družbenih omrežjih, ki je poleg laičnih ali kvazi strokovnih mnenj polno tudi lažnih novic. Takšen način pridobivanja informacij se mi zdi bistveno bolj škodljiv kot spremljanje ene informativne oddaje dnevno.

V zadnjem času smo res lahko opazili pravo poplavo teorij zarot in širjenja napačnih informacij na spletu. Kje priporočate, da v teh časih iščemo novice? Kako vedeti, komu zaupati?

Na koncu dneva lažne novice ostanejo na spletu, kjer jih vidi vedno več ljudi, naša oddaja, kjer pokažemo, da določene novice na spletu ne držijo, pa traja samo eno uro

Joj, to me tako pojezi ... Ko bi vi vedeli, koliko truda in časa naši novinarji namenijo preverjanju informacij, ki prilezejo iz družbenih omrežij. Ampak na koncu dneva lažne novice ostanejo na spletu, kjer jih vidi vedno več ljudi, naša oddaja, kjer pokažemo, da določene novice na spletu ne držijo, pa traja samo eno uro na dan in dvomim, da jo vidijo vsi tisti, ki so fake news prebrali na FB. Komu zaupati? Ljudem z imenom in priimkom, z izkušnjami, strokovnostjo in znanjem, ki jim ga nihče ne more oporekati. In ja, rekli boste, v tujini imajo še boljše strokovnjake kot so naši. Morda res, ampak tudi krompir bom raje vzela s svoje njive, kot z ameriške. Naši zdravniki niso neki zaplankani ljudje, ki ne poznajo tujih študij, in prepričana sem, da iz njih počrpajo tisto, kar je najboljše za nas, ker smo vsi v istem zosu. 

Kako sicer skrbite za svoje duševno zdravje? Kaj vam najbolj pomaga, da ostajate pri »zdravi pameti« tudi v časih, ko to morda ni najlažje?

Vsak dan se odpravim ven, v naravo, kjer tečem ali hodim na hrib. Odvisno koliko časa imam na voljo. Zadnje čase tudi malce več visim na Voyo in Netflixu, priznam. No, pa tudi berem več, kot sem včasih ... Za moje duševno zdravje pa je izjemnega pomena tudi harmoničen odnos doma, zato v odnose vlagam veliko energije.

Trenutna kriza je iz marsikoga potegnila tudi slabe lastnosti. Kako pomagati tistim, ki jih je prevzel stres?

Meni pomaga, da si rečem: briga me, kar se dogaja, jaz sem trenutno v redu, če ne bom več v redu, bom to reševala takrat. Če nisem v redu pa diham, globoko diham, si govorim, da se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha, da bo vse ok... In to ponavljam toliko časa, da si začnem verjeti.

Kako po vašem mnenju lahko v dani situaciji največ naredimo zase in ljudi okoli sebe?

Največ lahko vsi naredimo s tem, da skrbimo, da ne bomo zboleli. S tem poskrbimo zase, za svoje najbližje, za zdravstvo in gospodarstvo.

Preberite še: Jana Morelj: Presenetilo me je, da sem bila nekaterim zanimiva le, ko sem hodila na zabave

Morda vas zanima tudi: David Urankar: Nič ni samoumevno, niti espresso v centru mesta


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)