Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Nismo vsak dan v redu. Ampak tudi to je za zdaj povsem v redu. (Kolumna Maje Fister)

Zadnje leto me je parkrat treščilo po glavi. Pa kaj delamo?

4.9.2019 ob 5:55 | Foto: GettyImages

Slika avtorja - Maja  Fister Piše:

Maja Fister

maja.fister@delo.si

Nismo vsak dan v redu. Ampak tudi to je za zdaj povsem v redu. (Kolumna Maje Fister)

"Si v redu?"

"Ja, super! Neprespano in delavno čez glavo, ampak saj to je dobro, ane?"

Res sem vesela, da nam gre dobro. Po dokaj uspešno (ne)končanih faksih smo končno v službah, ki nas bolj kot ne veselijo. Večina nas je preseljena na "svoje". Čeprav je termin "na svoje" malo manj lastniški, kot bi želeli. Na "svoje" torej v najemniška, podedovana, prizidkana pri starših ali taščah in tastih ali kakorkoli pozlačeno poslana iz neba. Celo tisti, ki so si drznili vzeti kredit in svoje življenje štirim stenam zavezati za naslednjih 30 let, bodo na "svojem" v pravem pomenu besede v resnici šele čez 30 let, ko ga odplačajo. Ampak res, večini gre dobro. Redna služba ali pa uspešen freelancerski biznis. Delo pogosto steče čez precej več kot osem, če ne dvanajst ur na dan, ampak hej, tako to gre, če si karierist, ne? Sem in tja prebliskne nekaj tihih zametkov misli o otroku ali dveh. Ampak bomo še malo počakali, saj veš, najprej kariera in potem je tu še zgolj enosobno stanovanje, kam naj ga pa damo, v tem predalu so že žlice. Kakorkoli, gre nam dobro. Večini. Vsaj zdi se mi. Vsaj zdelo se mi je.

Hočemo vse. Pa tudi nekako se pričakuje, da bomo imeli, oziroma ustvarili to vse. Do max tridesetke uspešno kariero, zavidljiv CV in šop hvalospevov od referenc, "svoj" minimalistično opremljen flat z monstero iz Ikee in nekaj skandinavskih detajlov za cosy domač vajb. Pa vsaj eno čezoceansko potovanje na leto, saj veš, za izpopolnjevanje duha in iskanje navdiha, pa še čas za popoldansko miganje v gozdu ali gorah - ker fitnesi so "out", objemanje dreves ali vsaj joga in selfie z vrha ferate so "in". Pa lokalno ter sezonsko doma skuhano kosilo ali večerjo vsak dan. Vmes vse še lično zapakirano za na Insta. Hkrati vsake toliko za kakšen mesec zanemarimo družbena omrežja, da najdemo svojo dušo. Nato malo bolj resno začnemo razmišljati še, kam v vse to lahko umestimo tistih 9 mesecev, ko bo naše telo ustvarjalo novo mini življenje in potem še 70 let, ki jih bo obrnilo na glavo. Če bo po sreči. Ampak gre nam dobro. Načrt je dober.

Zadnja leta se vedno redkeje uspemo ujeti na pivu. Hočemo se, prisežem. Ampak potem je tisti dan nekdo od nas v službi do večera, nekdo drug ima jogo, taščino šestdesetko ali družabni dogodek, tretji je že dogovorjen s sodelavci ali pa se nam preprosto ne ljubi, ker je kavč ob Netflixu, Milijonarju ali zgolj otopelem scrolanju čez fejsa tako udobna uvertura v posteljo. In tista vsaka sobota v mesecu se spremeni na vsako drugo, vsako tretjo, dokler se nam na koncu ne uspe videti le še enkrat na dva meseca. Če že.

Ko so končane, so stvari videti lahke. Z vrha hriba ob razgledu hitro pozabiš na prešvicane vzpone.

In ko vendarle se, si imamo za povedati veliko. Novo napredovanje, nova povišica, nova letalska karta, nova kuhinja ali vsaj jogi, nov siv las, nove poslovne priložnosti. Sami sladkorčki. Vso sranje, ki smo ga morali požreti vmes, ko se nismo slišali in da smo te uspehe dosegli, na zadnji stopnički najhitreje pozabimo. Ko so končane, so stvari videti lahke. Z vrha hriba ob razgledu hitro pozabiš na prešvicane vzpone. Gre nam dobro. Vmes na hitro potožimo, da se nismo pošteno naspali že od mature, da lasje sumljivo izpadajo in da nas nekaj špika v želodcu, hrbtenici in še kje. Ampak ej, zamahnemo z roko, saj bo, ne bomo negativni in tole res ni čas, da bi drezali v osje gnezdo, če nam gre pa dobro.

Dokler se nekdo ne sesuje.

Kaj? Kako? Kako je do tega sploh prišlo? Pa saj smo bili še malo prej vsi dobro?!

V bistvu nihče ni zares in popolnoma na vseh področjih dobro. Itak, da vsakega nekaj žre. A vsak se s svojimi demoni spopada na svoj način. Nekdo jih mora prežvečiti popolnoma sam. Nekdo drug potrebuje drugo mnenje ali vsaj tretjo ramo. In nekdo tretji res ne mara pomoči, pa je že pregloboko, da bi iz godlje splezal sam. In verjetno se resnosti situacije do točke preloma ne zaveda niti oseba, ki jo je požrlo. Pa bi to lahko preprečili? Bi pijače, namenjene razlaganju, skoraj hvalisanju in trkanju po prsih o tem, kako nam gre dobro, vsaj nekajkrat zamenjali za izpovedi in družno poglobljeno iskanje rešitev na področjih, kjer nismo dobro? Le kako bi nekdo, ki ni dobro, v takšnem pogovoru o uspehih sploh upal izdaviti, da pri njemu le ni vse tako rožnato? Le kdo bi si drznil zamoriti tako pozitivne pogovore s svojimi težavami? Spustiti ose iz gnezda?

Že samo vprašanje "Kako si?" je nekako izgubilo pomen. Nihče nanj ne odgovori z vsem, kar ga pesti. "Dobro sem," kaj pa drugega? In kdo, ki to vprašanje zastavi, sploh še pričakuje kaj drugega kot max dvobesedni odgovor?

Misliš, da bi bil odgovor v drugo, ko bi človeku s podočnjaki do tal na ramo toplo položil dlan in ponovil vprašanje: "Si RES v redu?" enak prvemu? Enako površinski? Bi mu rekel "Greva na kavo, poslušam te"? Bi morali bolj vztrajati z vprašanji? Bi morali dati več priložnosti za izpoved? Več poslušati? Verjetno.

Ko si na dnu, ne moreš nižje. Včasih je sesutje dobra stvar. Včasih je reset najčistejši vnovičen začetek.

Nepričakovano sesutje enega od "naših" je sprožilo verižno reakcijo. Ko vidiš človeka na dnu, sestopiš nižje. Le tako se lahko približaš in ponudiš oporo. In tako smo se odprli. En za drugim smo delili svoje strahove, sorodne tistim, ki so enega od nas pahnili na dno. Stvari, ki jih en o drugem nikoli prej nismo slišali. Šibke točke in napake. Vse tisto, o čemer ne govorimo preveč na glas. Vse tiste padce, ki so nas naredili to, kar smo danes. Vse napake, na katerih smo se naučili, kako se stvarem v resnici streže. Vse cmoke v grlih. Vse tiste vale vročine, ki so nas oblili ob zavedanju, da smo zasrali. In vse temne scenarije, ki nam ponoči s potnimi rokami niso dali spati. Ko si na dnu, ne moreš nižje. Včasih je sesutje dobra stvar. Včasih je reset najčistejši vnovičen začetek. Vendar le, ko je krik na pomoč slišan. Ko dobi odziv. Ko na ramo dobi toplo roko in se zave, da nihče zares ni vedno dobro. Nismo vsak dan v redu. Ampak tudi to je za zdaj povsem v redu.


oddajte komentar

preberite tudi

Poteze pri zapeljevanju, ki jih moški ne prenašajo

To so tvoji glavni atributi, ki privlačijo moške

Trije jasni znaki, da ljubite napačnega

ne spreglejte

Nikoli ne zamudite vaših najljubših vsebin! Prijavite se na mične e-novice!