»Nisem prijavila spolnega nasilja, ker je moj brat in bi s tem po mnenju staršev uničila družino«

Pričevanja Slovenk na spletni platformi #NisemPrijavila kažejo grozljivo sliko socialnih, čustvenih in zdravstvenih posledic intimnopartnerskega nasilja. 

5.4.2022 ob 9:20 | Foto: Unsplash

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

»Nisem prijavila spolnega nasilja, ker je moj brat in bi s tem po mnenju staršev uničila družino«

Srbska aktivistka Nina Stojaković je ob koncu lanskega leta tvitnila obtožbe o sistematičnem nasilju nekdanjega fanta svoje sestre, znanega srbskega raperja, nato pa je na tisoče žensk in deklet na Twitterju pod oznako #NisamPrijavila delilo izkušnje o spolnem in fizičnem nasilju, ki so ga utrpele s strani svojih partnerjev. 

Inštitut 8. marec je po zgledu iz Srbije vzpostavil spletno platformo #NisemPrijavila, na kateri zbira anonimna pričevanja o intimnopartnerskem nasilju. Doslej so zbrali že več kot 180 pričevanj, ki kažejo, da se v Sloveniji soočamo s pandemijo nasilja nad ženskami, ki je vse prevečkrat, dokler se ne zgodijo tragedije, s strani okolice ignorirano ali pa opravičevano. 

V Sloveniji so po podatkih Statističnega urada iz leta 2020 ženske trikrat pogosteje žrtev nasilja v družini kot moški in so v njej 5-krat pogosteje kot moški doživljale spolno nasilje. Najpogostejša vrsta nasilja v partnerskih razmerjih je psihološko nasilje, doživelo ga je 26,2 % žensk in 19,7 % moških s (sedanjim ali nekdanjim) partnerjem. 

Nisem prijavila, ker je moj brat 

Z zbiranjem pričevanj intimnopartnerskega nasilja na spletni platformi »Nisem prijavila« želi Inštitut 8. marec dati žrtvam prostor, da o njem anonimno spregovorijo in da so njihove zgodbe slišane, obenem pa želijo javnost senzibilizirati v odnosu do žrtev nasilja in raziskati, zakaj žrtve nasilja ne prijavijo, kakšne so ovire, na katere so morda naletele ob prijavi in kaj bi se dalo izboljšati, da bi se žrtve ob prijavi počutile varne in bi bile ustrezno obravnavane. 

Veliko žrtev nasilja ne prijavi, ker se bojijo odzivov okolice, so ekonomsko odvisne od nasilnega partnerja, imajo občutek lastne krivde in sramu ali pa se jim zdi, da s prijavo ne bodo ničesar dosegle. Nekatere se tudi bojijo povzročiteljev nasilja, kar je priznala ena od žrtev:

»Nisem prijavila zaradi groženj s smrtjo meni in mojim bližnjim. Bojim se maščevanja. V enem izmed napadov pred leti sem utrpela hudo poškodbo glave in posledice imam še danes.«

Pričevanja žrtev so pretresljiva in kažejo, da je družba še vedno preveč tolerantna do nasilja – kadar družinski člani, sorodniki in znanci žrtve nagovarjajo, naj ne prijavijo nasilja, ga namreč podpirajo. O tem govori naslednja zgodba:

»Nisem prijavila, ker je moj brat in bi s tem po mnenju staršev uničila družino. Vem, da mi ne bi dovolili prijaviti in tudi sama potem nisem razmišljala o tem, ker sem imela še večje občutke krivde. Ker so moji starši rekli, da to ni nič takega, da so družinske zadeve in da spolno nasilje je bila samo igra poskušanja in raziskovanja. So tudi rekli, da če komu povem, bodo trdili, da je bila le igra med mojim bratom in mano.«

Zmanipuliral me je, da sem verjela, da sem kriva sama 

Storilci nasilja so pogosto manipulativni in žrtve prepričajo, da si zaslužijo udarce. Ena od žrtev opisuje, da nasilja ni prijavila, ker je verjela, da je kriva sama:

»Nisem prijavila, ker sem bila prepričana, da sem si sama kriva. Bila sem v zelo ranljivem obdobju v življenju, kjer mi je bil on edina opora. Mojo ranljivost je izkoriščal in me postopoma odrinjal od lastnega življenja, dokler ni bila moja edina življenjska naloga biti njegova punca. Dogajalo se je zelo subtilno. Mislila sem, da je to moja volja. Ko je padel prvi udarec, je okrivil mene.

Če sem feministka in zagovarjam enakost spolov, potem se lahko do mene obnaša enako, kot bi se do moškega. Enakopravna ženska enakopravno kot moški sprejema udarce. On zgolj deluje v skladu z mojimi vrednotami. Zmanipuliral me je, da sem verjela, da sem kriva sama. Kaj pa sem izzivala. Intimnopartnersko nasilje pri drugih sem najstrožje obsojala in ga dojemala kot nedopustno. Pri tem pa sem popolnoma prezrla, da se to pravzaprav dogaja tudi meni. Ne gre za nasilje, če si ti kriv zanj. Sama sem želela enakopravnost.«

Zelo problematično je tudi psihično nasilje, ki pogosto ostaja neprepoznano, ker ne pušča vidnih brazgotin na telesu – kar pa ne pomeni, da je neškodljivo.

Še zdaleč ne, saj so žrtve psihičnega nasilja pogosto poniževane, zatirane in prestrašene. Nasilje nad ženskami v partnerskem odnosu se po navadi začne z blagimi oblikami psihičnega nasilja, ki jih žrtev ne prepoznava kot nasilje, vendar se sčasoma lahko stopnjuje. 

»Nisem prijavila. Ker gre samo za psihično nasilje. Kako naj to dokažem? V javnosti je vedno vse super, doma pa ... Odvisno od dneva. Včasih ok, včasih pa malenkosti sprožijo tedne tihih maš, pikrih pripomb, potvarjanja resnice, nenapovedanih odhodov od doma (imava dojenčka, za katerega takrat skrbim sama). Kaj naj prijavim? Zato nisem prijavila. Čeprav sem na robu zloma in razmišljam, da bi bilo bolje, če me ne bi bilo. Vztrajam zaradi otroka. Ne more ostati sam s takšnim očetom. Ki sem ga izbrala jaz.«

Na policijski postaji sem jokala, ker so mene, ki sem prijavila nasilje, obravnavali kot storilko 

V okviru akcije zbiranja anonimnih pričevanj #nisemprijavila Inštitut 8. marec zbira tudi pričevanja oseb, ki so intimnopartnersko nasilje prijavile.

Zanima jih namreč, kako so bile žrtve nasilja v postopkih obravnavane, saj slabe izkušnje žrtve odvračajo od prijav - v nekaterih primerih se je izkazalo, da uradne inštitucije prijave nasilja ne jemljejo dovolj resno.

»Moj bivši je prišel k meni domov pod pretvezo, da želi videti otroke, nakar je fizično napadel mene in mojega moža pred očmi otrok. Odšla sem na policijo, kjer sem želela pomoč v obliki prepovedi približevanja. Odslovili so me, da to pa res ni razlog za prepoved približevanja.«

»Sem netipična žrtev nasilja, če kaj takšnega sploh obstaja. Ampak tako so mi povedali. Sem visoko izobražena, zaposlena, razgledana, z razvejano socialno mrežo pomoči. 20 let sem bila v zvezi z nasilnim moškim. Nasilje, ki ga je izvajal nad menoj, je bilo ekonomsko, psihološko, na koncu tudi fizično. Bil je zvit, vedno je hodil po tanki meji. Kaj je še partnerski konflikt in kaj nasilje? Spomnim se, da sem se na policijski postaji zjokala, ker so mene, ki sem prijavila nasilje obravnavali kot storilko. Imela sem občutek, da sem v nadlego, da me ne jemljejo resno in da sem nadležna s svojimi nenehnimi prijavami (»Ah, spet vi«). Do mene je bil fizično nasilen, udaril me je, me tako odrinil, da sem si zaradi močnega udarca poškodovala hrbet in nisem mogla hoditi. Na urgenco me je odpeljal rešilec, jaz pa sem dobila plačilni nalog v znesku 625€ zaradi kršenja javnega reda in miru.

In hkrati so bili v obdobju, ko mi je bilo najhuje, po Ljubljani razobešeni veliki plakati »Materino znamenje« in »Znamenje nasilja«, povsod je bilo polno pozivov k prijavam nasilja, mene pa so na policijski postaji gledali kot nadležnico, ker da spet težim z neresnimi zadevami. »Gospa, nič ne moremo, dokler se kaj ne zgodi«. “Psihično nasilje je težko dokazati”. “To morate reševati drugje” (na CSD). In na CSD: ”Težko boste karkoli dokazali, ker niste tipična žrtev nasilja”.

Edini, ki so razumeli, o čem govorim, so bili na Društvu za nenasilno komunikacijo. Na policiji pa so žal še svetlobna leta daleč od senzibilne obravnave žrtev nasilja. Žal.«

Za sodnico nisem bila dovolj pretresena

Nekatere žrtve nasilja prijavo celo obžalujejo zaradi odziva, ki so ga bile deležne, kar potrjuje naslednja zgodba: 

»SEM prijavila, pa bi bilo bolje, da ne bi. Dolga leta sodnih obravnav, ko moraš v nedogled ponavljati nasilne dogodke, so izjemno naporna. Psihično in fizično. Sodišče pričakuje, da bodo vedno uporabljene ENAKE besede – o nasilnih dogodkih, ki jih sočasno predeluješ in seciraš do onemoglosti. Ob prijavi sem bila zlomljena, prestrašena, žalostna. Po štirih letih sem bila druga oseba. Močna, trdna, nezlomljiva.

Enake dogodke sem opisala suvereno, saj so resnični – a z drugačnim odnosom. Prvič je bil obsojen. Po pritožbi in ponovnem sodnem postopku pa oproščen vsega. Za sodnico nisem bila dovolj pretresena, nisem jokala, ni verjela. Ker se nisem obnašala kot žrtev. In tudi nisem več. Če je bila to cena moje osebne zmage, pa naj bo. A vseeno se to ne bi smelo dogajati. Če bi takrat vedela, kar vem danes….ne bi prijavila.«

Zbrana pričevanja bodo v Inštitutu 8. marec analizirali z namenom iskanja razlogov za neprijavljanje intimnopartnerskega nasilja ter ugotavljanja sistemskih pomanjkljivosti v procesih prijavljanja in obravnave intimnopartnerskega nasilja s strani uradnih inštitucij.

Preprečevanje in ustavljanje nasilja je namreč pogosto oteženo prav zaradi neustreznega odziva okolice in uradnih inštitucij.

Toda nasilje je mogoče preprečiti le z ničelno toleranco do nasilja, zato je nujno, da so družbena sporočila o nedopustnosti nasilja jasna, vseprisotna in odmevna. 

Če ste žrtev nasilja in potrebujete pomoč, se obrnite na:

Krizni center za ženske in otroke, žrtve nasilja – umik na varno in tajno lokacijo v primeru akutnega nasilja:  031 233 211 (24 ur na dan vse dni v letu)

Psihosocialna pomoč ženskam žrtvam nasilja – informiranje o oblikah pomoči, psihosocialno svetovanje, pomoč in podpora: 01 25 11 602 | 040 359 909 | 051 33 88 11 vsak delovni dan od 9. do 18. ure

Krizni telefon 051 33 88 11 čez vikende: od petka od 18. ure do ponedeljka do 9. ure

DRUŠTVO SOS TELEFON za ženske in otroke žrtve nasilja: 

- varne hiše društva SOS telefon: 080 11 55
- 031 699 333 vsak delovni dan od 9- do 15. ure
- SOS telefon: 08011 55 vsak dan od 12. do 18. ure

DRUŠTVO ZA NENASILNO KOMUNIKACIJO:

01 43 44 822 | 031 770 120 vsak delovni dan od 8. do 20. ure


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)