Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Neprecenljiva moč prijaznih dejanj (Piše Danaja Lorenčič)

Zaradi prijaznih gest se v mojem življenju nabere dovolj svetlobe, da ne čutim potrebe po drsenju v temo.

23.6.2021 ob 5:20 | Foto: Urška Lukovnjak

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Neprecenljiva moč prijaznih dejanj (Piše Danaja Lorenčič)

Pred leti je revija New Yorker poročala o moškem, starem okrog 30 let, ki je skočil z mostu Golden Gate v San Franciscu. Med preiskavo o okoliščinah njegove smrti so v njegovem domu našli sporočilo, v katerem je zapisal: ''Sprehodil se bom do mostu. Če se mi bo vsaj ena oseba med potjo nasmehnila, ne bom skočil.''

En nasmeh bi mu torej lahko rešil življenje.

Ta zgodba me je pretresla. In žal ni edina. Nekoč sem poznala fanta, ki je sošolcem povedal, da se namerava ubiti. Nihče ga ni jemal resno. Toda še isti večer se je obesil. Star je bil komaj 13 let. In še leta zatem sem se spraševala, zakaj mu ni nihče priskočil na pomoč.

Odraščala sem v socializmu, ko sta bili družbena solidarnost in medsebojna pomoč pomembni, zato še dandanes težko sprejmem kapitalistične vrednote. Kapitalizem namreč za svoj obstoj potrebuje gospodarsko rast – to pa omogočajo potrošniki, ki stremijo k vedno večjemu dobičku, da lahko še več zapravljajo, ob tem pa skrbijo predvsem za lastno srečo, korist in udobje.

Brezbrižnost, individualizem in sebičnost so se po zaslugi kapitalizma in neoliberalizma dodobra zažrli v vse pore sodobne družbe, zato ni presenetljivo, da je vse več nesrečnih, osamljenih, tesnobnih, depresivnih, izgorelih ljudi. Egoizem, narcisizem in neprijaznost niso več le stvar medčloveških odnosov, ampak temeljna lastnost sistema, v katerem živimo ter rigidnih, hierarhičnih institucij.

 

Epidemija koronavirusa je še dodatno poslabšala duševno zdravje celotne populacije, kar sem izkusila na lastni koži. Moja duša se je že lansko poletje začela lomiti pod težo skrbi, a se je stanje izboljšalo, ko sem bila kot samostojna podjetnica upravičena do denarne pomoči ob izgubi dohodka. Nekaj mesecev sem tako lažje dihala. A ta ''idila'' ni trajala dolgo.

Pred nekaj tedni sem izvedela, da moram vrniti vso izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka, ki sem jo prejemala v času pandemije. Zastal mi je dih. Bila sem vsa trda od strahu. Počutila sem se kot kriminalka, ko sem prebrala odločbo, v kateri je bilo že v drugi točki navedeno: ''Če obveznost ne bo plačana, bo prisilno izterjana''. Zabolel me je način, kako sem bila, sodeč po obtožbi, obravnavana – kot navadna smet, ki ji je treba zagroziti s kaznijo. Denar sem nameravala vrniti še isti dan, ob tem pa sem si želela le to, da na banki ne bom deležna očitkov ali zasmehovanja.

Ko sem stopila v banko, sem najprej skušala oceniti, katera bančna uslužbenka (mimogrede, ta izraz se mi zdi skrajno nespoštljiv, ker nakazuje, da je oseba sužnja banke) deluje najbolj prijazna. Nato sem stopila do okenca in na videz prijetni gospe izročila odločbo. Gospa je prebledela. Prijela se je za glavo in me sočutno pogledala, zato mi je bilo nekoliko lažje pri srcu. Ko je vtipkala podatke in nato vnesla vrtoglavi znesek, je pripomnila, da tega najraje ne bi naredila, ker ji je žal zame. Prepoznala je mojo stisko in z mano sočustvovala, zato je nekoliko razrahljala moje močne občutke krivde in sramu. Trenutek, ki sem se ga grozno bala, je naredila bolj znosen.

Nihče me ni zmerjal, kričal name, me žalil in mi rekel, naj se poberem iz lastne države – kot sem si v svojih najhujših bojaznih predstavljala, da se bo zgodilo. Zaradi njenega spoštljivega in prijaznega vedenja sem se počutila kot človek, ki mu nihče ni odvzel dostojanstva, saj sem svoj dolg državi odplačala.

Navkljub neprijetni situaciji sem bila manj prestrašena, manj tesnobna, manj osamljena. In zvečer, ko sem se povsem umirila, sem pomislila, kolikokrat sem se zaradi toplih besed, ganljivih gest in drobnih pozornosti znancev ali neznancev počutila bolje. Včasih je bila dovolj že majhna gesta, da se je v meni prižgal žarek upanja.

Ko sem se povsem umirila, sem pomislila, kolikokrat sem se zaradi toplih besed, ganljivih gest in drobnih pozornosti znancev ali neznancev počutila bolje.

Ko mi je nek delavec plačal pijačo, brez da bi pričakoval karkoli v zameno. Ko mi je kdo ustavil na prehodu za pešce in se mi ob tem prijazno nasmehnil. Ko mi je starejša gospa dala prednost v trgovini, ker je opazila, da imam zraven otroka in je pripomnila, da se nama zagotovo bolj mudi kot njej. Ko mi je kdo pridržal vrata. Ko mi je desetletni sosed za dan žena podaril čokoladne pralineje. Ko me je soseda prvi dan ramazanskega bajrama, ki ga praznuje njena družina, presenetila z domačo baklavo in s prigrizki za mojo hčerko. Ko mi je neka mamica v parku odprla svoje srce in mi dala vedeti, da nisem sama s svojimi demoni, težavami in strahovi. Ko sem natanko tisti dan, ko sem vrnila denarno pomoč, prejela paketek iz Nemčije, v katerem je bil parfum in sporočilo moje prijateljice, v katerem je pisalo: ''Pošiljam ti nekaj, da ti vsaj malo poboža dušo.''

Takšna dejanja mi vedno pobožajo dušo!

Zaradi prijaznih gest se v mojem življenju nabere dovolj svetlobe, da ne čutim potrebe po drsenju v temo. In vem, da nisem edina, ki čuti tako.

Prijazna dejanja nas povezujejo, zmanjšujejo občutke osamljenosti, tesnobe, sovražnosti in depresivnosti. Prinašajo nam notranje zadovoljstvo. Polepšajo nam dan. Odvzamejo nam težo, ki nas pritiska k tlom. Spremenijo nam lahko pogled na življenje. Dajejo nam dajejo občutek, da smo del življenja v skupnosti, da smo del nečesa večjega. Da nismo sami. Da smo ljudje, ki hrepenimo po sočutju, ljubezni, sprejemanju, varnosti. In vse to je v obdobju po epidemiji še kako potrebno.

Prijaznost se sicer nekaterim zdi povsem naravna, skorajda vgravirana v človeško osebnost, vendar ni. V vrtincu življenja, ko nas posrkajo vsakdanje skrbi, marsikdo pozabi na nesebična dejanja. In na nasmehe, ki so, vsaj zame, dandanes precej bolj pomembni kot nekoč.

Dobršen del leta smo jih namreč skrivali pod maskami – vsaj takrat, ko smo imeli razloge zanje. Zato ob koncu epidemije resnično upam, da ne bomo več skrivali nasmehov, varčevali s prijaznimi besedami in skoparili z dobrimi dejanji.

Kajti včasih je nasmeh dovolj, da nekomu rešimo življenje.

 

Preberite še: 4 koraki, s katerimi bomo bolj empatični (ker takšne ljudi zdaj potrebujemo)

Morda vas zanima tudi: Poljub, Ula: Bejbe se bomo pojedle med sabo

 


oddajte komentar

preberite tudi

Izpovedi prostitutk: Deset res bizarnih zahtev njihovih strank

Pet razlogov, zaradi katerih inteligentni pogosto ostajajo samski

Ne ljubezen in ne seks, to je ključno za zadovoljstvo v zvezi

ne spreglejte