Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Nedeljsko kosilo je zmotil policist z grozno novico (Piše: Mateja)

Sončno nedeljsko popoldne. S prijateljico sediva na njeni terasi ob skodelici kave ter razglabljava o tem in onem.

10.6.2020 ob 5:55 | Foto: Gettyimages

Slika avtorja - Mateja Florjančič Piše:

Mateja Florjančič

mateja.florjancic@delo.si

Nedeljsko kosilo je zmotil policist z grozno novico (Piše: Mateja)

Oziroma se trudiva razglabljati. Kajti najin pogovor je še kako moten. Cesto, ki vodi skozi vas in mimo njene hiše, so namreč zavzeli motoristi.

Naj kar takoj povem, da nimam nič proti ljubiteljem dvokolesnih motornih vozil. Nanje gledam kot na povsem enakovredne udeležence v prometu. Dokler se kot enakovredni ostalim obnašajo sami. Razumem, da so hitrejši od avtomobilov in se jim, kadar me na cesti ne morejo varno prehiteti, vselej umaknem.

Skratka, nisem zagrizena sovražnica motoristov. Tistih, katerim motor služi kot prevozno sredstvo, ki jih v dovoljeni hitrosti pripelje iz točke A v točko B. Tako kot denimo mojega brata. Kadar na našem dovozu zaslišim značilen zvok njegovega Harleya, mi zaigra srce. "Malo sem se šel peljat, pa sem te prišel pogledat," se smeji medtem, ko snema čelado. Lepo.

Povsem drugačna pa je zgodba z dirkači, ki se izživljajo na prometnicah in jim ni prav nič mar da ljudje, ki živijo ob njih, se po njih vozijo ali hodijo, niso dolžni, so pa primorani trpeti zaradi utesnjenega ega, ki na plano buta tam, kjer ne bi smel. Kar se v naši vasi, eni od motorističnih Mek v Sloveniji, dogaja sleherni, s soncem obsijan topel konec tedna.

Tedaj se značilni ovinki nad naseljem spremenijo v dirkališče egoističnih ljubiteljev hitrosti, ostrih ovinkov, hrupa, bencinskih hlapov in tudi nevarnosti.

Težko si je predstavljati, kakšni občutki me prevevajo zjutraj, ko vidim, da se trume valijo na počivališče, ki postane njihov pit stop, kjer ob pavzah posedajo in spodbujajo somišljenike "na progi", jih fotografirajo ter mislijo, da so nekakšni mali bogovi v usnjenih kombinezonih in si pač lahko dovolijo, kar si.  

Glede na registrske tablice je cesta, ob kateri živimo, priljubljena po vsej naši deželici, takšne pa so videti naše sobote in nedelje: gor in dol.

Glede na registrske tablice je cesta, ob kateri živimo, priljubljena po vsej naši deželici, takšne pa so videti naše sobote in nedelje: gor in dol. Eni in isti. Stokrat če je treba. Obračanje ob igrišču, kjer se igrajo otroci, prva, druga, tretja s polnim gasom čez ovinek, ki je še v naselju, polaganje ovinkov, norenje, prehitevanje počasnejših, tekmovanje, kdo je hitrejši …

Spremljajoči zvoki kalijo mir od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Od jutra do večera. Sovaščani, ki imajo hiše tik ob njihovem dirkališču, se ne glede na to, kakšno je vreme, zaprejo med štiri stene. Piknik na mirnem podeželju? Neizvedljivo. Televizija pri odprtem oknu? Nemogoče. Hoja po cesti? Igra na srečo.

Kot tudi vožnja z avtom: bom dovolj hitro speljala z dovoza, da ne bo vame treščil nekdo, ki bo s prekoračeno hitrostjo prinorel izza ovinka? Bo tisti, ki nestrpno vozi tik za mano videl, da zavijam levo, ali bo zaradi prekratke varnostne razdalje prepozno reagiral in se mi zabil v zadek? (se je že zgodilo. Sicer ne meni, pa vendar). Me bo nekdo, ki očitno hoče podreti najhitrejši čas, prehitel preden mu bo kdo pripeljal nasproti in kaj se bo zgodilo, če ne bo?

Objestnost, egocentričnost in brezbrižnost vikend dirkačev večini, ki živimo ob cesti, pije živce, kali mirne dneve in ogroža varnost. Vsak se z njimi bori na svoj način. Neuspešno. Nešteto prošenj je že bilo naslovljenih na pristojne, naj zadeve vendarle uredijo, a vedno je vse padlo na neplodna tla. Kajti na prometnici izven naselja je omejitev 90 kilometrov na uro, tudi prekrškarjem pa nihče nič ne more. Zaradi ovinkov naj bi bila meritev z radarjem nemogoča.

Opozorilne table: nevaren odsek, vozi previdno in podobne so bolj v posmeh odgovornim kot v opozorilo osebkom, ki so jim namenjene. Najbrž je odveč poudarjati, da slednjih prav nič ne ganejo. Včasih se ob njihovo traso postavijo policisti. Tedaj za nekaj ur nastopi blažen mir. Kar čutim, kako osmoljencem nemirni živčki delajo 200 na uro in med seboj osirajo nekoga, ki jim je pokvaril načrte. A spet je slišati petje ptic, za kar smo običajni smrtniki hvaležni. Čeprav nam je povsem jasno, da idila ne bo večna.

Neme priče tega so spominske table, šopki cvetja in sveče.

Je že tako, da imajo možje postave pomembnejše zadolžitve kot preganjanje divjakov, ki si domišljajo, da dirkajo na tekmi moto GP. Učinkovito rešitev predstavljajo tudi deževni dnevi in zastoji na avtocesti. Ob slednjih se čez našo vas vijejo kolone avtomobilov in polna cesta ne nudi pogojev za vratolomne in nevarne podvige.

Včasih sončno popoldne preseka zvok sirene. Tudi tedaj motorji utihnejo. Vaščani pa vemo: nekaj se je zgodilo. Velikokrat že. Velikokrat se nekdo, ki se je zjutraj odpeljal od doma, ni več vrnil vanj. Neme priče tega so spominske table, šopki cvetja in sveče. Ne vem več, koliko nesreč se je že zvrstilo v adrenalinskih popoldnevih, koliko nedeljskih dirkačev se je med brezglavim norenjem poškodovalo in koliko jih je na vročem asfaltu izgubilo življenje.

Nikomur ne privoščim, da bi se veselje spremenilo v bolečino in hude poškodbe, kaj šele v smrt. Privoščljiva sem do te mere da vsem, ki se dobesedno izživljajo na tako imenovanih Kačjih ridah, priželim tolikšno kazen, da nikoli več ne bi niti pomislili, da bi še enkrat na cesti pumpali svoj ego, razkazovali svoje sposobnosti in preizkušali moč motorja. Temu so namenjena dirkališča. In če ga v Sloveniji nimamo, naj to ne bi bila težava tistih, ki živimo ob cesti.  Konec koncev Grobnik tudi ni tako daleč. Naj dirkajo tam.

Me pa stisne vsakič, ko zapoje zvok rešilca. Zato ker vem, da imajo vsi, ki nam s svojim početjem uničujejo dneve in ogrožajo varnost, nekoga doma. Starše, brate, sestre, prijatelje, nekateri že svoje otroke. Kako lahko nekomu zanje ni mar? Če mu je že vseeno zase in za ljudi, ki jih ne pozna?

Živo se spominjam nesreče izpred nekaj let. Bilo je nedeljsko dopoldne. Sin je prišel na kosilo in povedal, da je na poti domov videl, kako ob cesti leži razbit motor, ob njem pa pokrit motorist. Kasneje smo izvedeli, da mlad fant ni uspel speljati ovinka, zato je padel in treščil v obcestno svetilko. Ob avtobusnem postajališču. Moja prva misel je bila: še dobro, da je bila nedelja in da nikogar ni bilo na postajališču, kjer ob delavnikih otroci čakajo na šolski avtobus.

Druga je bila namenjena njegovi mami: na mizo je postavila nedeljsko kosilo, obed pa je zmotil policist z grozno novico …

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Vsak od nas se oklepa nečesa, kar mu ne služi (Piše Manca Čampa Pavlin)

Morda vas zanima tudi: Naš pa že ni tak … Slaba in nevarna tolažba (Piše: Mateja)


oddajte komentar

preberite tudi

Preden se vrnete k bivšemu, obvezno odgovorite na teh pet vprašanj

To je razlog, da si po rekreaciji želite seksa

Osem najboljših položajev za hitri seks

ne spreglejte