Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Ne pozabimo, gledajo nas otroci. Oni živijo tukaj in zdaj (Piše Manca Čampa Pavlin)

V krču se ukvarjamo z rečmi, ki za naša življenja nimajo bistvenega pomena, piše Manca v novi kolumni.

30.9.2020 ob 10:20 | Foto: Petra Cvelbar

Slika avtorja - Manca  Čampa Pavlin Piše:

Manca Čampa Pavlin

novinarka in podjetnica

Ne pozabimo, gledajo nas otroci. Oni živijo tukaj in zdaj (Piše Manca Čampa Pavlin)

Naj nam ne ukradejo nasmehov.

To je stavek, ki si ga v zadnjem času ponavljam kot mantro. Pa ne le sebi, ponavljam ga vsem ljudem okoli sebe. Če si mislimo, da smo v teh razmerah nekaj posebnega, smo se zmotili in zopet padli na izpitu, kjer nas ego želi prepričati, da smo pomembnejši od drugih.

Nismo center sveta in prej, kot se bomo tega zavedali, prej bomo spoznali tudi vse ostale resnice. Vse stvari v zgodovini potekajo v ciklih, nekaj podobnega so pred štirimi meseci izpostavili na portalu zgodovina.si, ko so v sodelovanju z Oddelkom za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani objavili serijo videoposnetkov o katastrofičnih dogodkih v zgodovini ter zapisali, da trenutno stanje ni niti edinstveno, niti apokaliptično, ampak da se soočamo z mnogimi vzporednicami s katerimi so se soočali tudi naši predniki. Zakaj smo torej prepričani, da smo drugačni, kot na primer ljudje v štirinajstem stoletju, ki so se znašli sredi epidemije, strahu, govoric in preizkušnje, čemu v resnici zaupati? Morda so takrat res živeli v strahu zaradi pomanjkanja informacij, danes pa živimo v strahu zaradi prenasičenosti medijskega prostora, v obeh primerih se sprašujemo, komu verjeti.

Nismo center sveta in prej, kot se bomo tega zavedali, prej bomo spoznali tudi vse ostale resnice.

Ko je leta 2008 izbruhnila svetovna finančno-gospodarska kriza, sem očeta ekonomista vprašala, kaj meni, da se bo zgodilo. Povedal mi je zelo pomembno spoznanje: “Nič posebnega, svet bo tekel dalje. Jaz in ti bova živela enako kot prej, name kot osebnost to ne bo vplivalo.” In to velja za vse krize, tudi za tiste, ki prihajajo. Med tem, ko se z največjo resnobnostjo soočamo z dano situacijo, so tisti, s katerimi se obremenjujemo, dosegli svoj namen: ukradli so nam nasmehe.

Ukradli so nam nasmeh, ko razmišljamo o resnosti problema, pri tem pa pozabimo, da nas gledajo otroci, ki si od nas želijo pozitivnih odzivov, saj je njihovo življenje tukaj in zdaj. Ukradli so nam nasmeh, ki ga ne vrnemo otroku, ki smo ga ravnokar prevzeli v vrtcu, ukradli so nam nasmeh, ki smo ga prej namenili svojemu partnerju, zdaj pa se zaradi krča ukvarjamo z rečmi, ki za naša življenja nimajo bistvenega pomena. Karantena je v nas obudila spomin na to, kako je živeti vsaj malce bolj brezskrbno (seveda, če smo se osredotočali na prave stvari), vsak dan znova imamo možnost, da živimo drugače, nihče nas v resnici ne more prisiliti v nič, mi pa hodimo naokoli brez nasmehov.

Vsak je odgovoren zase. Rene Descartes je v Razpravi o metodi lepo zapisal, da je sklenil pozabiti vso jalovo učenost, s katero so ga mučili v mladosti in se odločil zanesti se le na svoj zdravi razum. V času velikih skrbi imamo torej vsi priložnost, da podvomimo o vsem, ter imamo za resnično zgolj tisto, kar je nedvomljivo. In pravilo manj je več, je tako kot v življenju samem, tudi tukaj povsem na mestu. Manj informacij kot imamo, bolj se lahko zanesemo na svoj razum. To potrjuje tudi dejstvo, da so v štirinajstem stoletju ob epidemiji imeli enake skrbi, pa vendar bistveno manj informacij. Lahko bi celo rekli, da je na tem mestu pomembno spoznanje, da nam lahko širino pogleda pomagajo doseči le prvine, ki nimajo veliko opraviti z drugimi: skromnost, hvaležnost, odprto srce in intuicija.

Iskanje resnice ni enostavno, saj že na samem začetku trčimo ob to, da moramo najprej do obisti spoznati sebe. 

Ste se morda kdaj vprašali kaj je poslanstvo in bistvo novinarstva? To, da ljudje dobijo informacije, ki so pomembne za njihov obstoj ter ne, informacije, ki bi jih želeli ali hoteli vedeti. Ste kdaj pomislili na to, da je novinarstvo kljub temu, da vedno ne more biti objektivno in uravnoteženo, zavezano k iskanju resnice? In ker marsikaj, kar berete, predvsem na družabnih medijih, ni novinarstvo, predlagam, da se na misijo iskanja resnice podate sami.

Iskanje resnice ni enostavno, saj že na samem začetku trčimo ob to, da moramo najprej do obisti spoznati sebe. Resnica mora izhajati iz nas. In to je vendarle konec dneva vredno nasmeha, tako kot je vredno našega nasmeha marsikatera stvar, ki jo zaradi čustvene vpletenosti vidimo povsem zamegljeno.

Ko tole pišem, se nasmiham. Ker je zame dan vendarle lep. In ker je čisto zares, občutek, da smo vredni življenja samega, tisti, ki nam kaže pot v težavnih časih. Časi so kakršni so, od nas pa je odvisno, kako jih interpretiramo.

Moj nasmeh ni namenjen vsakomur, čeprav jih rada delim naokoli. Mojega nasmeha tudi ni moč kar tako zatreti, streti ali uničiti. Vsak dan znova imam veliko razlogov, da je življenje lepo, sončno, nasmejano. Na svoj način se trudim vplivati na ljudi okoli sebe, predvsem pa jih odvračati od dramatičnih nagnjenj, ki v resnici ne vodijo nikamor. Samo eno življenje imamo. Naj vam ne ukradejo nasmehov, medtem ko se boste ukvarjali z drugimi rečmi, saj boste čez veliko časa ugotovili, da je bil dani trenutek, ne glede na grenkobo, ki ste jo čutili, vse kar ste v resnici imeli. Danes se raje nasmehnite svojim novim spoznanjem, predvsem pa ne dovolite, da vam kdorkoli vzame nekaj, kar vam pripada.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Z masko ali brez, zdaj vsak išče svojih pet minut slave (Piše Petra Ivetić Cerar)


oddajte komentar

preberite tudi

Štirje dokazi, da ste edini, ki v razmerju ljubi

Dejanje pred poroko, s katerim bo ločitev manj verjetna

Spolnost žensk: Trije obvezni pripomočki za dober seks

ne spreglejte