Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Naučimo se prepirati: kakšen je recept za uspešen partnerski spor? (odgovarja psihoterapevtka)

Psihoterapevtka Petra Vršnik poudarja, da se moramo v partnerskih prepirih ukvarjati predvsem s sabo, ne z drugim.

17.8.2020 ob 5:50 | Foto: osebni arhiv, GettyImages

Slika avtorja - Špela  Robnik Piše:

Špela Robnik

spela.robnik@delo.si

Naučimo se prepirati: kakšen je recept za uspešen partnerski spor? (odgovarja psihoterapevtka)

Poletje, čas dopustov in čas, ko lahko s partnerjem nadoknadimo ves izgubljeni čas, ki si ga ob natrpanih urnikih namenimo premalo. A ni vedno tako, prav nasprotno. Zgodi se, da se med skupnimi počitnicami prepiramo še pogosteje kot sicer. Zakaj je tako, odgovarja strokovnjakinja s področja družine terapije, psihoterapvtka Petra Vršnik.

Kot pravi, so prepiri v odnosu nekaj običajnega. V njih se skriva hrepenenje po povezanosti. Namesto, da prepire preprečujemo, raje več pozornosti namenimo čustveni higieni, redno komuniciramo ranljiva občutja in iščemo nove načine povezovanja. »Naučimo se prepirati na način, ki nas povezuje in ne oddaljuje.«

Več skupnega preživetega časa pogosto vodi v več in ne manj prepirov v partnerskih zvezah. Kdaj in zakaj je tako? Zakaj se prepiramo, namesto da bi nadoknadili zamujeni čas??

Prepiri vezani na dopust se velikokrat začnejo že pred samim dopustom, ko partnerja bijeta bitko, kako bosta dopustniški čas preživela: ali »po tvoje« ali »po moje«. Želje kako preživeti dopust so lahko različne, a če želita skupaj na dopust, bo nekdo moral popustiti. Če popusti zaradi miru v hiši, se v posamezniku nabira frustracija, ki bo prej ali slej prišla na plan. Poleg tega na dopustu ni več hitenja in številnih obveznosti in na plan lahko pridejo stvari, ki jih je tisoč in ena obveznost spretno zakrivala. Če si tekom leta nista zmogla ali znala vzeti časa zase, bosta na dopustu soočena drug z drugim in z vprašanji: Kako se počutim ob tebi? Si še ob meni? Kaj si bova povedala? Kaj naju zbližuje? Kaj naju oddaljuje? Kje je najin odnos? Če so ta vprašanja za par ogrožajoča, potem s prepiri poskrbita, da ostajata na njima poznani, čustveno varni razdalji, četudi si v globini oba želita več.

Velikokrat se prepiramo o enih in istih stvareh - zakaj in kako to rešiti? Se kdaj »splača« prepirom izogniti?

Najpogostejše teme prepirov so spolnost, otroci, denar, pospravljanje, starši in okrog teh tem si lahko naredimo resen hobi. Vse dokler ne začnemo spoznavati, kaj se skriva pod površjem prepirov, se bomo nemočno bojevali za svoj prav. Šele, ko začnemo gledati vase in spoznavati, kaj v nas prebudi (npr. partnerjevo zapravljanje denarja), bomo lahko začeli odrasel pogovor, v katerem cilj prepira ni dobiti zmagovalca ali poraženca, temveč sta oba zmagovalca, v skupnem prizadevanju za pozitivno partnerstvo. Ko partnerju začnete govoriti o tem, da ob tem, ko on na veliko zapravlja, doživljate strah pred revščino, paniko, kaj če izgubiva službo in nama zmanjka denarja in o izkušnji iz otroštva, kjer zaradi pomanjkanja denarja, včasih ni bilo kosila na mizi, bo partner lahko razumel, od kje strahovi in bo verjetneje prilagodil svoje odzive in vam prišel naproti.

Pomembno je, da za prepire najdemo ustrezen čas in prostor, v kolikor tega ni, je bolje s prepirom počakati. Če pričnemo s prepirom tik pred odhodom v službo, zelo verjetno ne bomo nič razrešili, le v službo bomo odšli z naloženo dodatno stisko. Poleg osnovnega problema bomo ob tem dobili še občutek, da za naše težave ni prostora, da so nerešljive, ne bomo pa uspeli videti, da smo si sami izbrali prostor in čas, ki onemogočata razrešitev težave.

Ali so prepiri dobrodošli - kakšni in kdaj? Kdaj zvezo utrjujejo in kdaj krhajo?

V prepiru se skriva hrepenenje po povezanosti. Oseba protestno sporoča, da si želi več povezanosti z dotično osebo, katera ji sicer daje občutek varnosti in pripadnosti.

V prepirih je pomembno, da ne kritiziramo, obtožujemo, ponižujemo druge osebe. To pomeni, da ne govorimo o drugem, kaj vse dela narobe, ampak da govorimo predvsem o tem, kaj si mi želimo in kaj doživljamo. Če želimo skrhati odnos, lahko povemo partnerju, kako je nemogoč, kaj vse dela narobe, si ne vzame časa za nas, nas ne posluša, ga ne zanimamo. Če pa želimo odnos utrditi, mu raje začnimo govoriti o tem, da ga pogrešamo, da si želimo več časa preživeti z njim.

Obstaja torej recept za zdrave in učinkovite prepire?

Pravilo, ki ga je smiselno upoštevati je: ukvarjaj se s sabo, ne z drugim. Kar pomeni, da se osredotočamo na svoj del prispevka k prepiru ter ukvarjanje z lastnim odzivom na krivico v odnosu. Četudi se partner vede skrajno neprimerno do nas, smo še vedno mi odgovorni za to, kako se bomo odzvali nazaj do njega. Ali na način, da se bo stiska v odnosu še poglobila, ali pa bomo mi tisti, ki bomo v odnos prinesli nekaj svežega, nekaj kar bo krepilo odnos. Lahko smo mi tisti, ki zaustavimo začaran krog prepirov in mu mirno povemo, da so njegovi izbruhi nespoštljivi do nas, da tega nismo dolžni prenašati in da se lahko pogovoriva, ko bo zmogel spoštljivo komunikacijo. Ali pa, če smo me tiste, ki se vedno umikamo, da tvegamo in začnemo govoriti o sebi, svojih pristnih občutkih.

Kaj pa recept za preprečitev prepirov?

Prepiri so v odnosu nekaj običajnega. Ker smo si različni, različno dojemamo sebe, druge, svet in ko različni svetovi trčijo skupaj, je zelo normalno, da pride do prepirov. Kadar se trudimo, da se zaradi ljubega miru ne prepiramo, si naredimo medvedjo uslugo, saj to prej ali slej privede do ponavljajočih in veliko hujših prepirov.

Lahko pa pozornost namenjamo čustveni higieni in redno komuniciramo ranljiva občutja in iščemo nove načine povezovanja. Bolj kot preprečevanje prepirov je pomembno, da se naučimo prepirati na način, ki nas povezuje in ne oddaljuje.

Je pomanjkanje prepirov lahko tudi slabo?

Partnerja, ki se nikoli ne prepirata, sta se sprijaznila na pomanjkanje čustvenega stika med njima. Po navadi se eden v odnosu preveč podreja drugemu, a v njem se razrašča tiha zamera, ki ju počasi oddaljuje. Na terapijah srečujemo pare, ki so se leta in leta izogibali prepirom in nato ugotovili, da so popolnoma odtujeni v odnosu. 

Katere so največje napake, ki jih partnerja delata v prepirih? Čemu se je dobro med prepiri izogibati?

Najpogosteje pričakujeta drug od drugega, da mora drugi nekaj spremeniti. Vendar pa je spreminjanje drugega nemogoča naloga, ki pušča v nas občutek nemoči in daje odgovornost za naše življenje in naše zadovoljstvo v roke drugemu. Pričakovati, da bo partner tisti, ki bo prvi naredil pravi korak, je otroška želja, da bi nas starši začutili, potolažili. Kot otrokom nam je to pripadalo, kot odrasli pa imamo odgovornost poskrbeti zase in ne samo čakati, kdaj se bo nekomu razjasnilo, kaj mi potrebujemo. 

Velikokrat ne razumemo niti svojega lastnega čustvenega sveta, pričakujemo pa, da nas bo drugi razumel, kar so povsem nerealna pričakovanja in obsojena na neuspeh. Le če sebe poznamo, lahko drugemu povemo kaj nas osrečuje, česa si želimo. Sicer lahko druga poskuša, ugiba in mi bomo večinoma nezadovoljni in prepirljivi še naprej, ker največkrat ne bo uganil. Se kdaj vprašate, zakaj vas tako zelo motijo nepospravljene nogavice? So res razlog za prepire nogavice ali se spodaj skriva občutek neslišanosti, neupoštevanosti, osamljenosi?

Z nami je največkrat tudi razmišljanje, da imamo mi prav. Izogibajmo se tovrstnemu razmišljanju. Že samo misel, da obstaja možnost, da se lahko tudi motimo, nas lahko usmeri v gradnjo in ne v razdiranje odnosa.

Ali smo v današnji družbi razvili previsoka pričakovanja do partnerja? Kako nas utesnjuje možnost izbire in nenehno stremenje k idealom?

Vsaka generacija gre korak naprej. V generaciji naših dedkov in babic ni bilo prav veliko prostora za čustvene potrebe, v ospredju je bila potreba po preživetju. V današnjih časih pa pričakujemo čustveno povezanost, imamo visoka pričakovanja in prav je tako. Tako kot je k celjenju naravnano naše telo (npr. ob zlomu kosti), tako se celi tudi naša duševnost. Vendar izključno v varnih odnosih. Živimo v času, ki je tovrstnemu celjenju zelo naklonjen. Je pa potrebno delo, če želimo, da partnerski odnos uspe. Brez zavestnega vlaganja v odnos in iskanja novih poti, bomo vedno znova ponavljali vzorce iz preteklosti in pričakovali drugačen (boljši) razplet. Vedno eni in isti zapleti se nam bodo dogajali tako dolgo, dokler se ne razrešijo.

Dokler iščemo rešitev za naše življenje zunaj sebe, nas ideali in obilo možnosti lahko vodijo na stranpoti. Vedno znova lahko ugotavljamo, da je nekdo zunaj še boljši, nam lahko nekaj da, česar trenutno nimamo. Dokler iščemo hitre, instant rešitve, bodo ideali in obilo možnosti mamljivo privlačni. Ko pa spoznamo, da se, šele ko se globoko povežemo z drugim, naše globoke rane pričnejo celiti, takrat bo bolj privlačno poglabljati odnos in vztrajati v njem, kot iskati vedno nove možnosti.

Zakaj se pričakovanja moški in žensk do zveze tako razlikujejo?

Še ženske med sabo se razlikujemo glede pričakovanj do zveze, kako se ne bi moški in ženske, ki smo že po naravi različni. Delno na različnost med moškim in žensko vplivajo geni, delno pa okolje, saj je različna vzgoja fantkov in punčk. Ženske smo v osnovi bolj čustvene, empatične, intuitivne, moški pa bolj racionalni, analitični. Nesmiselno se je obtoževati in se pritoževati nad nasprotnim spolom zaradi teh danosti. Različni smo si in prav je tako, to je del narave. Lahko se obtožujemo, lahko pa sprejmemo to različnost in si dovolimo, da nas bogati. Moški ima na primer to sposobnost, da v veliko primerih, kjer bo ženska lahko imela izrazite čustvene reakcije, ostane umirjen in jo pomiri. In ravno zaradi te njegove lastnosti mu bo drugič lahko očitala, da je čustveno nedostopen, hladen. Če se zavedamo bioloških razlik in kulturoloških vzorcev, je lažje razreševati spore in nesoglasja. Lažje je dovoliti drug drugemu svobodo in prihajati drug drugemu naproti.

Kako pomembno je, da imajo prepiri tudi nek končni konsenz – da ne ostanejo v zraku, nedokončani.

Bolj kot nek končni konsenz je pomembno, da ob prepiru čutimo, da sva zaveznika v iskanju konsenza, četudi ga še nisva našla. Tudi če še ni vse odkrito, če še ne vemo kaj bi pomagalo in kakšna je rešitev, pomembno je, da smo naredili mali korak naprej. Smo uspeli povedati nekaj, česar si do sedaj nismo upali? Smo uspeli slišati, kaj nam je partner želel sporočiti? Smo lahko začutili njegovo stisko, kako se vedno znova počuti osamljeno ob nas? Smo začeli razmišljati, kako bi mu lahko prišli naproti? Življenje samo je nedokončana zgodba, vseskozi se razvijamo in tako je tudi s prepiri. Če smo prepir končali z večjim stikom s sabo ali z drugim, lahko rečemo da je bil uspešen, pa četudi to pomeni, da sva prišla v stik z žalostjo, ker ne najdeva zadovoljive skupne rešitve in nama ob tem ni prav nič prijetno.  

Kdaj so prepiri že lahko razlog za terapijo in kako pomembno je pravočasno ukrepati?

Kadar je v odnosu prisotna velika odtujenost in ta prinese s sabo toliko stisk, da ob prepirih ne zmoremo več obvladovati svojih čutenj, se samo borimo za preživetje, se vrtimo v vedno enih in istih krogih, ob tem ne rastemo, prepiri v nas ne vzbudijo novih spoznanj, nas samo oddaljujejo, takrat je smiselno začeti iskati drugačne načine razreševanja prepirov in psihoterapija je ena izmed možnih poti.

Dokler smo živi lahko delamo na boljših odnosih. Nikoli ni prepozno, je pa lažje uvajati spremembe ko stvari še niso ušle izpod kontrole. Več kot sta si partnerja izrekla, naredila bolečih stvari, težje bo to čustveno predelati in iti brez odvečne prtljage naprej.


oddajte komentar

preberite tudi

Pet dejstev o ljubici, ki bi jih morala poznati vsaka prevarana ženska

Dotikanje genitalij, preobrazba v žensko in kaj vse počnejo moški, ko so sami doma (osebne izpovedi)

Obstajata dve vrsti moškega orgazma. Ju poznate?

ne spreglejte