Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Najlepši kraji v Sloveniji, kjer mi zastane srce (piše: Goga)

Približuje se poletje. Čas popotovanj, čas raziskovanja in spoznavanja. Čas odkrivanja zgodb in krajev. Čas, v katerem odkrivamo tudi sebe.

16.5.2019 ob 7:10

goga_sredojevic.jpg

V trenutku se lahko na nekem kraju, v nekem prostoru povežemo z zgodbo, osebo, samim časom in krajem. Ne gre nujno za velike pretresljive dogodke. Gre samo za navdih. Za pravo formulo časa, energije in odprtega srca. Ja, gre za samo srce, ki ste ga pripravljeni v tistem trenutku podariti trenutku samemu.

Spomin na nedeljske in sobotne izlete iz mojega otroštva je zelo živ. Spomnim se navdušenja ob dosegu kakšnega vrha, prijetne utrujenosti po dnevu, preživetem v naravi, ali pa sprehodov z očetom po Ljubljani in bližnjih krajih.

Skupaj sva osvajala vrhove na dopoldanskih sprehodih v naravo in bila navdušena, ko sva dosegla vrh s čudovitim pogledom in postankom ob koči. Vem, da se mi včasih zjutraj tudi ni preveč šlo na ta potepanja, a še danes se po takšnem dnevu počutim enako. Prijetno utrujena in napolnjena s pravo ustvarjalno energijo.

Tako so ostali v spominu izleti na Bled, na Koblo, Mangart, v dolino Voje, na Štanjel, na Kamniško sedlo, potepanje po Škofji Loki, Radovljici, v Vrbo, Blejski vintgar, na Kurešček, Šmarno goro, Vršič, Pokljuko, na Brdo pri Kranju, na Koblo, Krvavec …

Predvsem je bilo popolnoma normalno, da se odpraviva (odpravimo) na nedeljsko potepanje. Če je padal dež, smo se dobili s prijatelji na nedeljskem kosilu ali pa sva z očetom raziskovala bližnje antikvariate s knjigami, kjer se nisva pustila motiti, odšla na kakšno razstavo in si pustila mir in tišino.

Na pogovor sva se usedla v kavarno Hotela Slon, kjer si je on prižgal cigareto in popil kavo, jaz pa sem se sladkala s klasično čokoladno torto.

Danes me pot vodi po vsej Sloveniji. Nekatere zgodbe so se poglobile in spoznala sem nešteto novih.

Vikend, ki ni preživet na ta način, da se izgubim, pa čeprav vsaj v knjigi, je izgubljen vikend. Navda me z grozo izgubljenega časa, preživetega med štirimi stenami, brez nove dogodivščine, ki bi se vrezala v spomin.

Dolina Voje je ena tistih dolin, kamor me je prvič peljal oče. Bila je seveda nedelja in hoja se je vila po poti iz Stare Fužine nad Bohinjskim jezerom v to čudovito dolino s planšarskimi kočami, travniki, ki so bili posuti z nešteto cvetlicami.

Pozneje sem v družbi angleških novinarjev odkrila pot ob koritih Mostnice, tako da je zdaj ta še bolj razgibana in čudovita. Pohod, ki se začne ob vodi, se konča v široki dolini, ki jo krasita slap in koča za postanek. Z otrokoma se ustavim tudi ob prvi koči, kjer je še odlično igrišče za otroke.

goga_dolina_voje.jpeg

Prav tako mi je predstavil zame najlepši slap – slap Peričnik. Slap pri Mojstrani, ki je čudovit v vseh letnih časih. Mogočen je tudi pozimi, ko zamrzne in se oblikuje v harmoniko ledenih sveč.

Od tam pa se vije cesta v bližnjo dolino Radovne, ki je prav tako čarobna in kjer se na Pocarjevi domačiji usedete pod staro drevo, opazujete dolino, velik travnik z živino in uživate v domači kuhinji. Pot vas lahko od tod pelje še naprej proti Blejskemu vintgarju in Bledu in je idealna za kolesarje.

Na drugi strani Slovenije gospa Barbara z družino vodi odlično turistično kmetijo Pri Kovačniku – v vasi Planica nad Framom. Na njeni spletni strani lepo piše: Nebesa na Pohorju.

Vse je urejeno do potankosti, ambient je prijeten in spominja na dišeče seno, okna okrašena s čipko, doma pečen kruh, zvok harmonike. To je okolje, v katerem se človek zave korenin, začuti domačnost in se preseli v knjige, ki so jih pisali slovenski pisatelji na začetku 20. stoletja. Tu zaživi življenje na kmetiji, kot si ga predstavljamo in si ga želimo doživeti.

Pri Murski Soboti, v vasi Bakovci, je Tanja, ki je duša in srce gostilne Rajh in s svojo družino nadaljuje gostilniško tradicijo in kuha tudi za svetovno najzahtevnejše goste, ob prvem stiku resna, profesionalna gospa. Do potankosti pozna tradicijo Prekmurja in to je čutiti na vsakem krožniku, ki ga postavi pred svojega gosta.

 Ko Tanjo spoznate, prisede in se prisrčno grleno smeji. V njeni restavraciji se zbirajo gostje, ki zahtevajo veliko, in tisti, ki pridejo na domače družinsko kosilo. Vsak dobi lepo pogrnjeno mizo, okrašeno primerno letnemu času, prazniku … Pri njej vsaka podrobnost šteje.

gostilna_rajh_tanja_goga.jpeg

Pred dvema letoma sem pozno zvečer s skupino avstrijskih novinarjev prispela na čudovito posestvo, katerega osrčje je velika murva, stara 500 let.

Bil je topel junijski večer in pred vhodom vile Fabiani so gorele sveče in čakala sta nas gostitelja Blanka in Andrej s steklenico dobrega kraškega vina vinarja Štoke. Že prvi večer smo se zaklepetali pod murvo, ki vpija zgodbe vseh prebivalcev vile in njenih gostov. Vila, v kateri se je rodil arhitekt monarhije Maks Fabiani.

V sami vili se pozna, da ji Blanka posveti veliko časa, da jo uredi, da se vsi, ki jo obiščejo, počutijo prijetno. Vilo obdaja čudovit vrt z raznovrstnimi vrstami vrtnic in vrt z dišavnicami. Tu se čas ustavi. In človek si zaželi, da se ustavi.

Miha Batič je umetnik. Kar nekaj časa smo se dogovarjali za sodelovanje. In potem je le napočil pravi trenutek. Vsi so mi govorili, da se bomo pri njem zadržali. Da ne opije samo z vinom, ki ga ustvarja, ampak tudi z besedami. Tako sem pričakovala nekaj popolnoma drugega, kot se je zgodilo.

Miha govori v resnici samo toliko, kot želi in ima povedati. Nasprotno pričakovanju je v resnici odličen poslušalec. Oseba, ki vedno sprejme vsakega ljubitelja njegovega vina. Dela s strastjo slikarja. Samo, da opazuje gibanje nebesnih teles in se prilagaja naravi. Zame je eteričen on in eterična so njegova vina.

miha_batic.jpeg

Koper, nekoč otok, je mesto, ki v svojih ulicah skriva nešteto zgodovinskih zgodb. Skriva pa tudi odlične slaščičarne. Če imate radi šamrole (smetanov zavitek), indijančke in retrotortice iz prejšnjega stoletja, se ustavite v slaščičarni na Čevljarski ulici. Če želite sodobne, nagrajene torte, pojdite na Pristaniško ulico, v kavarno Triglav.

Vipava – ali čisto majhne Benetke – za glavnim trgom in dvorcem Lanthieri skriva reko Vipavo in romantični mostiček, ki vas popelje na sprehod skozi mestece in na dvorišče dvorca Lanthieri ter do kraških izvirov in brzic ob dvorcu. Na glavnem trgu je kavarnica z odličnim sladoledom.

Če želite prespati v naravi, vam priporočam, da se ustavite v kampu Vrhpolje pri najprijaznejši družini Kobal. Vsekakor se za čudoviti pogled na dolino in za romantične potep odpravite tudi na Vipavski križ.

Vasica, ki stoji na hribu nasproti Ajdovščine, postaja vedno bolj priljubljeno zbirališče ljubiteljev vina avtohtone vipavske sorte zelen, strastnih kolesarjev, sprehajalcev, ki iščejo romantične kotičke in lepe nepozabne poglede.

Zelo lep izlet na sredino Piranskega zaliva je izlet v Ribogojnico Fonda. Tam se vzgajajo odlični brancini, ki rastejo z odmerjeno mešanico hrane in počasi. Preden brancin pride na vašo mizo, raste vsaj tri in pol leta. Predvsem je lepo, ko hodite po plavajočih mostičkih sredi zaliva. Tja vas popelje Irena Fonda z motorno ladjico. Na koncu vas čaka še degustacija brancina.

Ura za kulturo – Celjski pokrajinski muzej in sprehod po Celju v družbi dobrega vodiča so moje avstrijske znanke opisale takole: »Celje je bilo v resnici nekoč center sveta!« Bile so čisto navdušene. A obisk muzeja in podroben pregled razstave od kleti, kjer se skriva pravi del rimske Celee pa do zgodbe o Barbari Celjski in grofih Celjskih bo zagotovo postavil Celje v vaših očeh v novo perspektivo.

Barbara Celjska je bila najpomembnejša kraljica svojega časa na takratnih tleh današnje Evrope, saj je bila žena ogrskega, nemškega in češkega kralja ter cesarja Svetega rimskega cesarstva Sigismunda Luksemburškega. Če se pripeljete od daleč in boste po urah zgodovine utrujeni, ne pozabite skočiti na odlično kosilo v Stari pisker.

Čarobni pričevalec preteklosti je zagotovo tudi Žička Kartuzija. Včasih so tam bivali kartuzijanci, ki so imeli prav posebne navade.

Sprehodite se skozi Žički dvorec, lekarno, zeliščne vrtove. Ustavite pa se lahko tudi v najstarejši gostilni v tem delu Evrope – v Gostilni Gastuž iz leta 1467.

Veliko je še krajev in vrhov, ki ponujajo svoje čudovite razglede, zgodbe in dobre in zanimive ljudi. Iz leta v leto več. Vse to se skriva na teh 20.273 kvadratnih kilometrih.


Kolumno je napisala Goga Gordana Sredojević, dolgoletna urednica in avtorica revij za ženske, danes lastnica podjetja MGM Media Optima d.o.o. za odnose z javnostmi v turizmu in kreativen PR ter predavateljica na Visoki poslovni šoli B2.

Foto: osebni arhiv in instagram


oddajte komentar

preberite tudi

Preden se vrnete k bivšemu, obvezno odgovorite na teh pet vprašanj

To je razlog, da si po rekreaciji želite seksa

Osem najboljših položajev za hitri seks

ne spreglejte