Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Naj nas v mrzlih mesecih greje tudi beseda (Piše Petra Ivetić Cerar)

Če so besede oblačila za čustva, potem naj bodo elegantne, tople in priložnosti primerne.

30.10.2020 ob 5:50 | Foto: Normal people

Slika avtorja - Petra  Ivetić Cerar Piše:

Petra Ivetić Cerar

Petra je zaključila študij anglistike in nemcistike in je bila nekaj let zaposlena v šolstvu, sedaj pa dela v založništvu.

Naj nas v mrzlih mesecih greje tudi beseda (Piše Petra Ivetić Cerar)

 »Učenci, vsak od vas naj si vzame list A4 papirja, ki ga ne potrebuje več. Z vso silo ga zmečkajte v kroglico. Nato jo brez pomisleka odvrzite nekam v učilnico.«

(čez nekaj minut)

»Vstanite in poberite katerokoli od kroglic, ki ležijo po razredu. Zopet jih poravnajte v brezhiben A4 papirja, kjer se ne bo videlo pregibov in bo povsem gladek. Ne gre? Ne da se? Tako je, ko nekoga užalimo, prizadenemo ali pa mu naredimo kakršnokoli škodo – kljub opravičilu nikdar več ni čisto tako kot prej.«

Tako se je začela ena od razrednih ur, ko smo med učenci zaznali nekaj na videz prikritih primerov vrstniškega nasilništva in ustrahovanja (ang. bullying), o katerem v svoji kolumni piše tudi Goga. »Pridni« fantki in punčke se morda ne pretepajo po hodnikih, znajo pa v odsotnosti odraslih na druge načine prefinjeno povzročati trpljenje drugim. Da tudi beseda boli, so najbrž že izkusili doma, zato so podoben način za komunikacijo s svetom ubrali tudi sami.

Človeka že kar nekaj časa zelo poenostavljeno vidim kot skupek programske (ang. software) in strojne opreme (ang. hardware). Strojna oprema je vse, kar se vidi navzven (leta, videz,…), programska pa vse, kar ustvari glava (misli, besede, dejanja, …). Glava, ki je v ranem otroštvu kot spužva vase vsrkala vse, kar se je dogajalo okoli nje – tudi tisto, kar morda ni bilo neposredno namenjeno njej ali povezano z njo. Zelo pomembno je bilo, kar je slišala o sebi in svojih bližnjih. Nastal je računalniški program, ki še danes poganja tok misli, čustev, reakcij, besed in posledično dejanj. Se sicer posodablja in v manjši meri avtomatsko spreminja in preobraža, a ključne funkcije ostajajo iste.

Filmi, ki smo tako jih snemali in posneli v najbolj občutljivih letih, nas vodijo v puberteto, najstništvo adolescenco, zgodnjo odraslost, odraslost in zrela leta. Tako, kot so se pogovarjali z nami, tako se pogovarjamo sami s seboj. Podobo o sebi, ki smo jo dobili od zunaj, smo prenesli navznoter. In če smo nekje na tej poti nekomu verjeli, da na nekem (ali celo več njih) področju nismo smo dovolj dobri, se je naša samopodoba temu primerno poslabšala. Moč besede je na nas vplivala spodbujevalno ali pa zaviralno.

Tako je, ko nekoga užalimo, prizadenemo ali pa mu naredimo kakršnokoli škodo – kljub opravičilu nikdar več ni čisto tako kot prej.

Zelo pomembno je bilo, kakšna verbalna (in neverbalna!) sporočila o sebi smo dobivali od ustaljenega trikotnika družina-šola-vrstniki. Vključno z interakcijo z domačim okoljem je nas zelo vplivala tudi primerjava s sošolci in mnenje učiteljev. Zaradi prirojene želje po pripadnosti in vključenosti v družbo je primerjava z vrstniki zelo zaznamovala razvoj osebnosti in s tem občutka lastne (ne)vrednosti ter doživljanja (ne)uspeha. Pomembno je, kdo se je z nami pogovarjal, pa tudi, kako in kaj – in tudi, ali smo se svoje misli in čustva naučili ubesediti, opazovati in regulirati. Če so besede oblačila za čustva, potem naj bodo elegantne, tople in priložnosti primerne.

Čustveno zrelega posameznika danes vidim kot nekoga, ki je v svoj software sčasoma vpeljal algoritme treznega vpogleda vase in v druge – nekoga, ki s seboj in drugimi komunicira prijazno in toplo, a odločno in primerno strogo, ko je to potrebno. Čustveno zreli posameznik se zaveda dejstva, da lahko beseda zdravi - ali pa rani kot meč - in boli veliko bolj in predvsem dlje kot fizična bolečina.

Po kar nekaj letih vodenja in opazovanja šolskega razreda lahko rečem, da sem sčasoma pridobila občutek za to, kaj se vsaj približno dogaja v posamezniku. Gledano z distance in v grobem je razredna skupnost dokaj reprezentativna posplošitev stanja otroškega in najstniškega duha v družbi. Vidi se, kje doma poteka primerna komunikacija, vidi se, kdo prihaja iz spodbudnega okolja in jasno je, kje pogovor in lepa beseda nimata mesta. Najbolj pa bolijo tisti primeri (in taki so prav v vsakem razredu), kjer je otrok nadpovprečno uspešen na vseh področjih, tudi izven šole, a za svoje starše ne dovolj. Ugotavljam, da je otrokov ali najstnikov občutek, ko starši z njim iz tega ali onega razloga niso zadovoljni z njim, eden najbolj uničujočih zanje, pa naj si to v duhu mladostniškega uporništva priznajo ali ne. Pogosto je ključen dejavnik uravnoteženost graje in pohvale.

Včasih bi bilo s strani staršev ali skrbnikov dovolj le nekaj preprostih besed v smislu: »Ne glede na to, kar se bo zgodilo, tukaj sem, ob tebi in s teboj.« Ali pa: »Tak/a, kakršen/-na si, si dovolj in točno takega te imam rad/a.« Otroci bi vedeli, da v težavah ne bodo nikdar sami, da so dovolj dobri za svoje starše, da so ljubljeni in sprejeti z vso svojo zunanjostjo, osebnostjo, svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Potem bi bilo potreb po iskanju nezdravih potrditev izven sebe manj, morda niti ne bi čutili patološke potrebe po tem, da bi ranili druge, kot so (bili) ranjeni sami. Otroci, ki bodo te besede imeli v svoji zavesti in podzavesti, bodo to v odrasli dobi znali reči svojemu partnerju, sodelavcu, nekoliko drugače formulirano pa tudi svojim zaposlenim in nenazadnje vodilni tudi svojim državljanom.

Naj v težkih časih greje tudi – in predvsem -  beseda.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.


oddajte komentar

preberite tudi

To je razlog, da si po rekreaciji želite seksa

Osem najboljših položajev za hitri seks

Pet nasvetov, ki vajino zvezo varujejo pred razhodom

ne spreglejte