Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Misliš, da si pripravljen, da vse črte na monitorju postanejo ravne. Pa nisi.

Ko odhaja življenje spoznaš, da nikoli nisi dovolj star za to, da nisi več otrok.

1.6.2020 ob 5:50 | Foto: GettyImages | Avtor: Žalujoča

Misliš, da si pripravljen, da vse črte na monitorju postanejo ravne. Pa nisi.

Malo po četrti zjutraj se prebudijo ptički in začnejo peti. To veš tako natančno, če ob tej uri bediš. Letošnja pomlad, čeprav težko pričakovana, je težka in skozi lepoto vsega prebujanja je misel na smrt neobičajna, a domača. Postala je domača. Na eni strani gledam življenje v najlepši obliki, na drugi vidim njegovo počasno odtekanje.

Smrt je del življenja. Pride dan, ko nisi več otrok, ker nimaš več staršev. Lahko te ta dan preseneti, lahko pa se napoveduje dolgo in si nanj na čuden način pripravljen, čeprav nisi zares pripravljen nikoli.

Njena diagnoza je prišla pred leti. Kakšen bo konec, ko bo nekoč prišel, je bilo jasno. Grozljiv. A kdaj pride, ne veš. Misliš si, da bo to čez veliko veliko let, misel pa odrineš daleč stran. V nekoč, v nejasno prihodnost. Tolažiš se, da mogoče pa le ne bo tako hudo. In živiš. Spopadaš se s prvimi blagimi znaki bolezni in skušaš stati ob strani. Mine nekaj let, preden ugotoviš, da si postal neke vrste zdravnik, specialist, terapevt, psihiater. Strelovod za dobre in predvsem slabe dneve. Spoznaš, kaj je nemoč, ko specifika bolezni in težav tudi tiste, ki imajo znanje in zdravijo, pusti nemočne. Zato še naprej opravljaš vlogo domačega zdravnika in terapevta.

Strašljiva nemoč in bolečina je, ko svojo mamo gledaš, kako se krči v majhen, čisto droben in krhek zarodek. To je ženska, ki me je rodila. Njenemu telesu že zdavnaj ne bi več pripisala, da je kdaj nosilo drugo telo. Da je v naročje dvignilo otroka. Mene. Zdaj je na njem izrisana bolečina in telo kriči željo po koncu.

Njenemu telesu že zdavnaj ne bi več pripisala, da je kdaj nosilo drugo telo. Da je v naročje dvignilo otroka. Mene.

Strašljiva nemoč in bolečina je, ko moraš opazovati počasno usihanje in odhajanje. Ko se boriš s svojo mamo za vsak grižljaj in požirek. Ko šteješ, koliko žlic česarkoli je pojedla. Ko te prosi, da ji odjaviš časopise in revije, ker je nič več ne zanima. Sledijo tedni, za katere ne veš, da so zadnji. Navadiš se usihanja in šibkosti, zato ti postaneta domača. Spregledaš trenutek, ki je prevesil življenje, pa čeprav čisto krhko, vpeto s tankimi nitkami, v smrt. Spregledaš načete pogovore, ki bi bili poimenovani kot končni, če bi bil tukaj kdo, ki bi jih poimenoval. V utrujenosti zaradi dela in vseh skrbi za onemoglega spregledaš marsikaj in marsikaj se ti zdi vse bolj običajno in normalno, čeprav veš, da v svetu zelenja, pojočih ptičkov, brsteče pomladi – pa naj jo še tako kvari virus in vse, kar je prišlo z njim – to niso normalne stvari.

Pride dan, ko se ti izriše stop znak. Ko svojo mamo najdeš nemočno, negibno, komaj pri zavesti, kako leži sredi sobe. Veš, da se ti je začel izpisovati zadnji scenarij. Bolnica. Intenzivna nega. Uvidevno zdravstveno osebje, brutalno iskreni, a sočutni zdravniki:

To je to. Ostaja vam slovo, izkoristite ga, kolikor želite.

Spregledaš trenutek, ki je prevesil življenje, pa čeprav čisto krhko, vpeto s tankimi nitkami, v smrt.

Dnevi v bolnici. Grozljiv spomin, ki bo ostal za vedno. Moja mama, spremenjena. Na obraz ji je legla smrt. Lagala bi, če bi rekla, da jo vidim na njenem obrazu prvič. Tam se je sprehajala zadnje tedne, a je postala tako domača mojemu pogledu, da sem jo sprejela. Doma. V bolnici je bil obraz smrti drugačen, bolj krut. Vzel je njeno milino na obrazu, umirjenost, po kateri so jo poznali vsi. Ure, dnevi, strašljive noči, ko se bojiš klica, ki bi bil zanjo odrešilen.

In potem dan, ko veš že ob prihodu v bolnico, da bo zadnji. Španska stena med mamo in ostalim svetom je še večja in še bolj uvidevno zožena na intimni krog umrlega in njegovih spremljajočih. Cmok v trebuhu je izginil, smrt čakaš kot prijateljico, ki bo prišla zdaj zdaj in iz trpečega človeka, ki je tvoja prva ljubezen, izgnala trpljenje.

Misliš, da si pripravljen na to, da vse črte na monitorju, ki rišejo valove življenja, postanejo ravne. Pa nisi.

Ko se vijuge spremenijo v premice, spoznaš, da nikoli nisi dovolj star za to, da nisi več otrok. Vse to, kar te je kdaj v življenju strašilo, dobi podobo. Spoznaš moč. In to, da ti smrt vzame manj, kot si se bal. Odide samo telo.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še - Zala Djuric: Moja največja hiba je strah, da bi koga razočarala


oddajte komentar

preberite tudi

Po zaslugi ljubimca sem boljša soproga (osebna izpoved)

Obstaja šest vrst prevare (preverite, ali morda varate tudi sami)

Trije znanstveni dokazi proti monogamiji

ne spreglejte