Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Mična razmišlja: Moje telo, moja pravila

Boš res celo življenje zobala solato? Ne dovolim ti.

19.4.2016 ob 7:25

barbara_kolumna.jpg

Draga moja,

Ne veš, kdo sem jaz in še manj vem jaz, kdo si ti. Vem le, da bova od zdaj naprej vsak torek skupaj, ko boš lahko brala o mojih dogodivščinah, vprašanjih, pomislekih in (kritičnem) opazovanju vsega naokoli. Ponujam ti virtualno dlan, hkrati pa še nekaj malega o meni, da si boš lažje predstavljala, kdo je na drugi strani. Res bi bila rada tvoja prijateljica, zato se bom razveselila vsakega sporočila ali vprašanja, ki bi priromal na moj elektronski naslov. Ostaniva v kontaktu.

Sem Barbara. Zase ne bom trdila, da sem tipična ženska, slednje bi namreč takoj potrdili moji prijatelji, ki jih sicer resda ni veliko, a tisti, ki so, so mi izredno blizu in jih obožujem. Kaj pa je sploh tipično žensko? To, da rade nakupujemo? Da si ne upamo zamenjati frizerja? Da je vsak kos obleke, ki ga kupimo, na nek način na razprodaji, pa čeprav se s tem le tolažimo, ali pa iščemo izgovor za našega partnerja, ki ne razume, zakaj potrebujemo toliko torbic in čevljev? Da lahko bruhnemo v jok brez nekega posebnega razloga? Da se bojimo prihajajoče bikini sezone, ki nas vsako leto prehiti in zbuja tiste občutke negotovosti, ki jih vsaka od nas tako sovraži?  Da naskrivaj delamo selfije in kritično ocenjujemo vsako gubic? Da preprosto sovražimo britje nog? No, potem sem tudi jaz tipična ženska. 

Sem mama, ki se trudi svojo deklico učiti vsega, kar je prav in jo spodbujati pri tem, da naj ob morebitnem padcu nikoli ne odneha in skloni glavo, temveč ponosno vstane in poskusi znova. Šteje skoraj šest let in je karakterno na nek način mini jaz, tako da si lahko predstavljaš vse mogoče anekdote ob vzgoji majhnega človečka, ki ne samo, da ima tvoje pozitivne lastnosti, temveč tudi slabosti kot sta trma in ponos. Vendar o tem v eni izmed naslednjih kolumn.

Sem ženska, ki je strastna do vsega, stara duša, a v sebi še vedno velik otrok, ki se razveseli najmanjših malenkosti, podarjene čokolade in temnih oblakov tik pred poletno nevihto. Ne bojim se grmenja in lahko ure uživam ob zvokih dežnih kapljic ter se izgubljam v mogočnem  valovanju morja, z enakim navdušenjem pa se spopadam tudi z vsakodnevnimi izzivi, ki mi jih prinaša medijski svet, v katerem sem aktivna. 

Sem človek, ki ne mara površinskih odnosov, vedno iščem nekaj več, nekaj globljega. Nikdar nisem polovičarska, saj menim, da je življenje prekratko za pavšalne relacije z ljudmi, s katerimi preživljamo svoj prosti čas ali celo kaj več. Zato ti obljubljam, da s tabo nikdar ne bom polovičarska, temveč iskrena in neposredna. Obožujem dolge pogovore in reševanje sveta ob kozarčku rdečega vina ali kepici sladoleda na najbolj vroč avgustovski dan, ko se nad mestom zgrinjajo poletni nevihtni oblaki, sama pa ne vem, kje sem izgubila svoj dežnik. Spet.

Štejem 30 nekaj pomladi. Naj točna številka tokrat ostane skrivnost, ali pa naj tvojo radovednost zadovolji podatek, da ženske po 30. preprosto nehamo šteti leta, temveč se raje osredotočamo na štetje kalorij ter kilogramov, popustov in nogavic brez parov. In ko sem že ravno omenila kalorije in kilograme, bo prvi moj zapis posredno posvečen prav njim. Se mi zdi, da je pravi čas, da spregovoriva tudi o tem. 

racunalnik_shutterstock_314380244.jpg

Sedim za mizo in ob prenosnem računalniku imam na voljo dve možnosti. Zdravo in zeleno sočno jabolko na moji desni ter kos Nutelline torte na moji levi, ki se mi poredno ponuja in preizkuša mojo trmasto držo. Bom klonila pod pritiskom in se zlomila, ali bom raje grizljala jabolko in se počutila, kot da sem naredila nekaj dobrega zase in svoje telo?

Dobro smo zakorakali v pomlad in temperature so iz dneva v dan višje. Ljudje so bolj sproščeni, navihani, hkrati pa se v zraku že čuti tisto težko pričakovanje poletnih dni in letnih dopustov, ko se odpravimo daleč stran od ponorelega sveta in uživamo tistih nekaj sproščujočih dni. Pa vendar mi ne da spati misel, kako močno obremenjene smo ženske z našimi telesi in tem, kako bomo izgledale na plaži. Ravno včeraj sem se pogovarjala z dolgoletno prijateljico, ki mi je potarnala o tem, da se je čez zimo zredila in ima zdaj na voljo samo nekaj mesecev, da bo lahko samozavestno korakala po mivki. Povprašala sem jo, na kakšen način misli začeti in česa se bo lotila najprej. Njen odgovor je bil seveda povsem predvidljiv. »Manj bom jedla in odpovedala se bom sladkarijam. Morda preizkusim Montignacovo metodo.« Aha, dieta torej. Še ena. Poslovili sva se z mislijo, da bova vsak teden našli čas za eno športno udejstvovanje, pohod na Šmarno goro ali zadihan tek ter preklinjanje vsakega kamenčka in spotika.

Vem, da ne bova. Še nikoli nisva. Ker ženske, fascinantno, najprej pričnemo s hujšanjem tako, da se preprosto odpovemo določeni hrani in se mučimo ob pogledu na sodelavkin masten hamburger, ki si ga je nesramnica tako neuvidevno naročila pri malici. »Naj se ti zatakne!« Poleg tega pa imajo na Šmarni gori božansko dobre miške, ki se kar stopijo v ustih in je potem preizkušnja še večja. Šmarna Gora brez mišk pa izgubi ves svoj čar in … pohodnice.

Tudi sama sem preizkusila številne diete, ki so obljubljale rezultate praktično čez noč in se ob njih tudi pogostokrat močno opekla. Kilogrami so se sicer resda topili, a največji preizkus trdne volje je bil zagotovo najti način, kako pridobljeno idealno težo tudi obdržati. Pa nisem jedla po 18. uri, obsedeno ločevala živila, jedla samo določene vrsto hrane in prepogosto kritizirala svoje telo, ker ni bilo takšno kot sem ga sama želela. Takšno, kot sem ga videla v modnih revijah in MTV videospotih. Takšno, kakršnega so želeli na eni izmed modnih agencij, ki me je s skuštranimi lasmi in kepico sladoleda v roki našla na eni izmed ljubljanskih glavnih ulic. Srečanje, ki sem ga po eni strani obžalovala, po drugi pa sem mu hvaležna.

Opazovala sem oblačila, ki sem jih nosila v preteklosti, ko sem imela morda kakšen kilogram manj in tako svoje telo in psiho ujela v primež začaranega kroga, ki me je tedaj zaznamoval do te mere, da sem se bala uživati v hrani. K sreči sem imela že tedaj precej močno voljo in se zavedala svoje lastne posebnosti, ki ni bila pogojena s številko na tehtnici. Hitro sem se poslovila od modnega udejstvovanja in sama pri sebi naredila miselni zaznamek, da nikoli več ne bom stradala svojega telesa samo zato, da bom nekaj, kar bi drugi želeli, da sem. Pa kaj, če je konec zime in smo morale pospraviti vse debele puloverje, ki so prikrili vse kalorične pregrehe in smo zdaj prestrašene, ker nas do poletja ločita le še dva meseca. Vem, da je grozna misel in zdi se ti, da ti v grlo teče voda, ampak zaupaj mi, po plaži se lahko sprehajaš samozavestno in zraven ližeš kepico sladoleda tudi, če imaš nekaj kilogramov preveč. In ne, pri tem ti ne bo pomagala nova linija kopalk, ki obljublja, da bo stisnila povsod tam, kjer je potrebno in ustvarila vtis peščene ure. Ne, pomagala si boš sama.

Kaj ni zanimivo spoznanje, da se 11 mesecev in pol trudimo shujšati, zato da se tistih nekaj dni na plaži počutimo kot milijon dolarjev? Ne vem, kako je s tabo, ampak jaz sem neverjetno tečna, če sem lačna. Dejansko drži tista misel, da si lačen »ful drugačen«, in jaz sem prav zares nevzdržna, ko imam luknjo v želodcu in me preganja misel o slastnem in pregrešno dobrem čokoladno-čokoladnem sladoledu. Tistem domačem s smetano, prelivi ter posipom iz drobljenih mandljev in oreščkov. Tako je, čokoladna sladoledna perverzija za razvajanje brbončic. Ker nekdo jih mora. Same se ne bodo!

Zato potrebujem tisto svojo dozo ogljikovih hidratov, ki me napolnijo z dovolj energije, da se lotim vsega, kar mi dan vrže predse, pa naj bodo ti v testeninah, rižu ali kosu čokolade s celimi lešniki. Pa čeprav bom morda naslednji dan težko zapela gumb na hlačah, ali pa mi bo izza prekratke majice pogledala kakšna maščobna blazinica več. Navkljub slabi vesti zvečer v postelji in mislijo: »Prekleto, Barbara, si res morala pojesti toliko pudinga?« Seveda sem, puding je dober za dušo in brbončice. Nove kavbojke bodo pač morale razumeti, da jih morda ne bom oblekla naslednji dan.

Omara ženske je refleksija življenjskega boja s kilogrami. Prepričana sem, da če bi pogledala v tvojo, bi tudi tam našla en kup oblačil, ki jih nisi oblekla že leta, pa naj bo to zato ker so ti prevelika, ali premajhna. Vrzi jih stran. Podari jih. Še danes. Resnično potrebuješ spomin na čase, ko je bil tvoj metabolizem hitrejši in si imela več časa za športne aktivnosti? Te pogled na prevelike kavbojke pomirja in se tolažiš z mislijo, da tako slabo pa res spet ni?

Lažje krivimo lastno telo, kot da se spopademo z odgovornostjo za naše negotovosti in raziščemo vzroke za pomanjkanje samozavesti. To je človeško in precej pogosto, a to še ne pomeni, da je prav. Ženske smo se sposobne do svojega telesa obnašati kot do boksarske vreče, ki jo zlorabljamo z mislimi kot so:

»Ni me poklical, ker imam preveliko zadnjico in močna stegna.«

»Seveda je dobila ona službo, ker je bolj privlačna.«

»Zapustil me je, ker je našel lepšo žensko z boljšimi nogami.«

»Zakaj bi šla sploh na plažo? Bom raje v hotelski sobi počakala na večerjo in brala knjigo. Ne maram sonca.«

»Danes bom cel dan samo na vodi. Pa še polna luna je. Tako, ja. Na polno luno ne jemo in se ne brijemo.«

V iskanju popolnosti dajemo svojim možganom občutek, da nismo tisto, kar bi morale biti. Dan za dnem smo tako ujetnice vrtiljaka, ki nas prepričuje, da nismo dovolj. Ne krivi svojega telesa za vse slabe stvari, ki se ti morda dogajajo v življenju. Kritika nekoga tretjega nikdar in pod nobenimi pogoji ne bi smela vplivati na to, kako sama vidiš in sprejemaš sebe. Ne dovoli, da te številka na tehtnici definira, si mnogo več kot le cifra, pa naj bodo to leta, teža ali število sivih las na pravkar opranih laseh.

Dnevno smo s strani medijev bombardirani z lepotnimi ideali in stereotipno definicijo, da je lepo in izklesano telo tisto, kar nekaj šteje v tem ponorelem svetu. A za vsemi suhljatimi modeli, ki s svojimi prekrasnimi retuširanimi očmi, pobeljenimi zobmi in popolno zadnjico obsojajoče strmijo v nas, je realnost, ki je v večini povsem drugačna kot si mislimo.
Anoreksija, motnje hranjenja, zloraba drog, … vse samo zato, da se bodo nekega dne zapisale in v družbi obveljale kot lepotni ideal. Tisto, kar šteje. Tisto, kar je lepo. Pa čeprav je neresnično, nezdravo in v nasprotju z vso zdravo pametjo, ki jo vsaka od nas premore. Boš svojo hčerko res učila o tem, da se mora odreči visokokaloričnim jedem samo zato, da bo bolj podobna fotomodelom in zvezdnicam? Ali pa jo boš raje naučila, kako pomembno je, da ima rada in spoštuje svoje telo, ki je eno samo in edina stvar, ki ji je bila dana za vse življenje? Poišči deklico v sebi in ji povej točno to, kar bi povedala svoji hčerki. Mediji nam prepogosto ne prikazujejo naravnih, zdravih teles kot bi to me morda želele, zato je na nas, da blokiramo vse neumnosti in ideale, s katerimi se na koncu dneva manejo roke le oglaševalci in naročniki. Ne obremenjuj se z nerealnimi cilji.

Ljubiti svoje telo samo takrat, ko je fit in takšno, kot si ga sama želiš je precej podobno kot bi imela rada svoje otroke samo takrat, ko se lepo obnašajo. To seveda ne pomeni, da imaš izgovor, da ne poskrbiš za svoje telo, ga neguješ in rekreiraš. To pomeni le, da je ključnega pomena spremeniti življenjski slog in način prehranjevanja. Logično je, da se ne boš za celo življenje odpovedala čokoladi, sladoledu in ocvrtemu piščancu - to bi bilo prav zares narobe. Poišči ravnotežje med zmanjševanjem vnosa kalorij in zraven ne pozabi na še kako pomemben element – telovadbo.

Predvsem pa, draga moja, ne bodi vendar tako stroga do sebe. Ne glede na to, kako klišejsko se sliši, življenje je eno samo in tu nisi zato, da boš svojo starost dočakala v strahu pred tehtnicami in preozkimi oblekami, ki razkrivajo nekaj več maščobnih blazinic, kot bi jih sama želela. Tvoje telo je edina stvar, ki traja vse tvoje življenje. Ne bodi stroga do njega, tako kot jaz nisem bila stroga do Nutelline tortice, ki sem jo zmazala med pisanjem. Odlična je bila. Priporočam. Jabolko lahko vedno počaka, torta pa ne. Saj veš, kaj pravijo za en dan staro tortico? Tudi jaz ne, ampak zagotovo ni nič dobrega!

Bodi z mano ponovno naslednji torek, ko bom odkrito spregovorila o svojem bistroumnem poskusu vzljubiti tek. Eno leto kasneje še vedno tečem, a sovražim vsak meter.

Bodi lepo. In smej se. Tudi, ko nihče ne gleda.

Svoja razmišljanja deli Barbara Kotlušek

Pišeš ji lahko na micna@delo.si

preberite tudi

To se bo zgodilo, če boste dan začeli z ljubljenjem

Zato nikoli nikogar ne prosite za ljubezen

Presenetljiv vpliv zime na seksualnost moških

ne spreglejte