Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Mična razmišlja: Bodi Metka!

»Vendar, jaz … NE tečem!« 2. del

4.5.2016 ob 11:30

barbara_kolumna.jpg

Pomembno: Branje ponovno odsvetujem vsem tistim rekreativnim ali profesionalnim športnicam, ki tek in ostale športne podvige jemljejo zelo resno in bi moja hudomušna pripoved utegnila prizadeti njihovo ljubezen do telesnih aktivnosti.

Draga moja,

Upam, da si lepo preživela prvomajske praznike, naredila snežaka, pozdravila sonce, predvsem pa napolnila prazne baterije in pojedla kakšen čevapčič preveč. Sama sem si privoščila natanko dva, saj sem, kot pravi sladkosned, prostor v trebuhu raje prihranila za cheesecake in res ogromne količine sladoleda. Včasih paše, veš … za dušo, za srce, za bikinke. Poskusi. Gumb na hlačah lahko odpneš tudi tako, da nihče ne vidi. 

Vesela sem, da si ponovno z mano, saj to pomeni, da te zanima nadaljevanje moje zgodbe iz prejšnjega tedna, ko sem pisala o svojih skorajda travmatičnih izkušnjah povezanih s tekom in ti obljubila, da danes izveš, če mi je uspelo preteči 10ko. Če pa si hudomušno in svojeglavo pripoved slučajno zamudila pa si zadevo lahko ogledaš TUKAJ

Kot si verjetno že ugotovila in tega resnično ne tajim, veš, da nisem športen tip človeka in nikdar nisem povsem razumela, čemu so ljudje tako navdušeni nad športnimi aktivnostmi. Podobno sem seveda razmišljala prav vsakič, ko sem na cesti zagledala kakšnega od nasmejanih in nezadihanih tekačev. Njihov lahkoten tek in zadovoljen izraz na obrazu sta me vedno neverjetno fascinirala, še bolj pa sem bila osupla, ko sem v pogostih situacijah slišala ljudi govoriti o tem, da je tek zanje kot droga. Droga? Ok, razumela bi povezavo z Nutello ali sladoledom, še več - razumela bi tudi zasvojenost z nakupovanjem (prisežem, da sem se slednjega ozdravila), ampak zasvojenost s tekom. Resno?!

Zato sem se nejeverno obrnila na prijatelja osebnega trenerja, taistega, ki sem ga v prejšnji kolumni omenjala in kasneje tudi večkrat preklela. Preden sem stekla po nove najlepše in pomladno obarvane tekaške superge, sem ga prosila za nasvet in usmeritev. Pa ne glede superg, kaj pa moški vedo o barvah in usklajenosti s tekaškimi hlačami ter čepico?!

Predvsem me je zanimalo, koliko časa bom potrebovala, da vzljubim tek in predvsem, kdaj bom lahko tudi sama ponosno rekla, da je tek moja droga. Profesionalno in suvereno mi je zaupal neverjeten in, zame takrat, težko prebavljiv podatek: človeško telo potrebuje vsaj 3-4 tedne, da se navadi na novo telesno aktivnost, kar pa seveda ne pomeni, da se nanjo navadi ob zgolj enem takšnem primeru v mesecu.

»Aha, torej ne bo dovolj, če obujem superge dvakrat na mesec,?« sem naivno vprašala in držala pesti, da me potolaži. V smehu je le navrgel: »Ti nisi normalna!« On to meni, a veš! On, ki dobiva plačilo zato, da se dere na nič hudega sluteče ženske, ki želijo do poletja izklesati telo in ga postavljajo na piedestal mogočnosti in skorajda božanstva. Kaj jaz, ta svet ni več normalen! 

Sprijaznila sem se, da bom pač morala upoštevati časovna navodila, če bom želela na kakršen koli način začutiti ljubezen do teka in se poistovetiti z milijoni tekačev, ki jim veter v laseh in prazna cesta pomenita največji zen v življenju. Sicer mi je bila ta časovnica prav zares bizarna, kajti moje telo se z lahkoto v zgolj nekaj minutah navadi na neko novo, nikdar prej preizkušeno sladico ali gurmansko jed, ampak ok, če tako pravi stroka, kdo sem jaz, da bi s temno čokolado v ustih pametovala.

Poznaš tisti občutek, ko ti nekdo z največjim navdušenjem razlaga o določeni zadevi, ti pa si ob poslušanju misliš: »Kaj za vraga? Si ti normalen?« No, to. Resda ni prijazno, še več, pravzaprav je skorajda nesramno, pa vendar, če nečesa ne razumeš, potem tudi ne moreš deliti navdušenja in vzhičenosti nad omenjeno tematiko. Članek o Metki Albreht, supermami in maratonki, ki menda vstane zjutraj ob 3:00, obuje superge in odteče 35 kilometrov, potem pa hčerki pripravi zajtrk, kot da se popolnoma nič ni zgodilo, me je prav tako pustil odprtih ust in z mislijo: »Ok, tudi ta ni normalna!«

Človek se prav zares zamisli nad sabo, ko prebira članke o teh super ženskah. Sama zjutraj potrebujem eno uro tišine in izredno močno kavo, da se lahko moja celotna možganska karoserija sploh vklopi . K sreči je moja prekrasna deklica to hitro prepoznala in sedaj ve, da mami kima tudi takrat, ko se morda ne strinja in je moj odsoten jutranji pogled zgolj posledica kofeinskega deficita. Metka pa je po drugi strani očitno vzor za vse tiste mame, ki zjutraj tečno mežikamo v svet in preklinjamo, ker nam je ponovno uspelo strgati najlonke, pa tako pridno smo si prejšnji večer pobrile noge. Draga Metka, si moj vzor, a hkrati tudi slaba vest, zato upam, da tvoj članek kmalu utone v pozabo in se izgubi v internetnem kaosu. 

A ker sem v svoji biti zelo neignorantski človek in preden površno sodim o svetu in stvareh, ki jih ne poznam in ne razumem, sem se odločila, da si postavim izziv. Enomesečni. Trikrat tedensko. Jaz proti sebi. Zjutraj, ko ljudje še spijo. Takrat kot Metka. »Bodi Metka!« sem si rekla in se potrepljala po rami. Po obeh!

Povedano takole med nama, priznam, da glede doseganja osebnih ciljev, ki zahtevajo določeno odrekanje ter preizkušanje lastnih meja, včasih malce odpovem. Nekatere stvari pač niso za vsakogar. Eni zmorejo več, drugi manj, spet tretji so močnejši, in potem smo takšni kot sem jaz, ki priznam, da sem v takšnih situacijah, ko se moram določeni zadevi, bodisi odreči, bodisi jo spremeniti … šibka. Tako sem si nekoč, natančneje aprila 2014, zadala cilj, da se za 40 dni odpovem vsem sladkarijam! Vem, pogumno … in prav nič meni podobno! Kar nekaj časa sem se prepričevala in potem skupaj z bivšo sodelavko sklenila pakt, da nama uspe nemogoče. Kajti, če telo potrebuje en mesec, da se navadi na novo telesno aktivnost, potem telo potrebuje tudi en mesec, da se ODVADI določene pregrehe! Vem, včasih tudi samo sebe presenetim z bistroumnimi nesmisli. 

No, začela sem odlično, Potem pa se je zgodilo tole. Po 18 urah izziva, s tem, da sem vmes nekaj ur tudi spala.

IMG_20150221_150428.jpg

Nič ni pomagalo, da sem skušala sebe in sodelavko prepričati, da ne šteje, če se pregrešiš v tujini, tole mi je namreč prav nesramno skočilo v usta v Trstu. Morala sem priznati poraz. Morala sem priznati, da mi ni uspelo. Da sem šibka. In takrat sem pač v sočni kletvici, ki jo najpogosteje uporabljam, a tukaj ne smem deliti, zaključila v luči tega, da je tudi Superman nemočen ob kriptonitu. Meni je pomagalo. Prav tako pa me je kasneje razveselila novička, da je tudi sodelavka klonila pod nagajivo panna cotto. V Sloveniji. Po 34 urah! Ha, karma! Daj no, kdo bi se lahko odpovedal vsem tem dobrotam? 

PhotoGrid_1462199519377.jpg

S tem sladkim neuspehom sem tako začrtala meje svojega iskanja zadovoljstva ter zasvojenosti v teku in, kljub očitnemu neuspehu pri odrekanju od sladkarij, me to ni ustavilo, da ne bi poskusila. To pripisujem svoji včasih nevzdržni trmi: ne bom odnehala, dokler ne premagam same sebe in dosežem zastavljene cilje. Z glavo skozi zid in brez milosti.

Na taisti način sem se tako lotila teka. Z glavo skozi zid. Kot si prejšnji teden že prebrala, sem se ga lotilo zelo amatersko, zelo nevede in predvsem zelo butasto. Tega nisem spremenila. V neumnostih, ki jih počnem, sem včasih malce preveč konstantna. Še danes tečem na zelo podoben način, brez ogrevanja, brez cilja in predvsem brez slabe vesti.

Tudi nadaljevanje mojega iskanja ljubezni do teka je šlo v podobni smeri kot na začetku, ko sem se povsem neogreta, oziroma le z nekaj par počepi, stekla proti vetru in novi ljubezni naproti.

Tekla sem, tako kot mi je svetoval prijatelj, vsaj trikrat na teden. Ker je bilo to poleti in je sonce svojo moč pokazalo že v dopoldanskih urah, sem seveda vstajala ob 5.30 in 5.45 vsa zmedena in s »kaj-mi-je-tega-treba« izrazom na obrazu že sedla v avto ter se odpeljala do bližnje tekaške trase, ki sem si jo začrtala za svoje jutranje podvige. Moram priznati, da sem bila nad sabo zelo presenečena, saj spadam med tiste osebke, ki zjutraj obvezno potrebujejo konkretno dozo kofeina, da njihovo telo in možgani sploh lahko začnejo normalno funkcionirati.

Vem, kaj si misliš. Kako neverjetno stopnjuje to dramatičnost in vleče napetost. Je pretekla 10ko? Ali je šla raje na sladoledno kupo in poslala vse skupaj k vragu? Torej moja 10ka. Mi je uspelo? Je, seveda. Enkrat! Nekega dne, povsem nenapovedano in nenačrtovano sem, kot ponavadi, stekla od avta mimo njiv in prvih hiš. Ko bi morala zaviti desno in se podati po ustaljeni trasi, sem zavila levo! V glavi se mi je oglasil tečen glasek s kupom vprašanj, ki so se začela porajati: »Bo šlo, boš zmogla? Predvsem pa: Ali si pripravljena?« Ne, nisem. Ja in? Nikoli ne bom. To je to, gremo! Pa sem šla. Polna energije in motivacije. Pretekla sem številne vasi, mesta in vse skupaj ovekovečila še s kamero na telefonu. Totalno večopravilna, vem!

IMG_20150903_132440.jpg

Priznam, tudi ustavila sem se, da sem lahko zajela zrak in se spraševala, zakaj na odcepu nisem zavila raje desno. Potem pa sem prišla do koruznega polja in se poigrala z idejo, kaj bi se zgodilo, če bi vzela dva koruzna storža. Bi me kdo videl? Bi me lovil kmet s traktorjem? Sem hitrejša kot traktor? Vzela sem dva storža in tekla še hitreje. Za vsak slučaj. In tako sem jo pretekla. 10ko. Svojo prvo in verjetno zadnjo.

In kakšni so bili občutki? Lagala bi, če bi rekla, da nisem bila ponosna nase. Še vedno sem. Občutek, ko sem vsa zadihana in s pordelim obrazom 68-letne alkoholičarke, pritekla do svojega avta, je bil res neverjeten in nezamenljiv. Je pa res, da teka nisem vzljubila, še vedno pa na vsake toliko obujem superge in stečem. Vetru naproti. Brez ogrevanja in brez slabe vesti. In prav vsakič znova preklinjam taisto odločitev in zato še cel teden hodim, kot bi me pravkar v roke vzel kiropraktik. Ne izuči me, a zdi se mi, da je prav to tisto, kar mi je pri vsem tem celo najbolj všeč. Sprijaznila sem se, da nikdar ne bom Metka Albreht, niti nikoli ne bom ena tistih, ki bodo komaj čakali na večer ali zgodnje jutro, da obujejo superge in se prepustijo tekaškemu zenu. Sem pa še vedno sem v iskanju svojega športnega zena in vem, da je tam nekje. Verjamem, da obstaja. Do takrat pa bom pridna nabirala kilometre in še večkrat izzvala samo sebe. Najprej konec maja, na DM-ovem teku. Greva skupaj?
 
Bodi lepo in najlepša še naprej. Se javim prihodnji teden, isti dan. Se veselim zopet tvoje družbe.

Svoja razmišljanja deli Barbara Kotlušek

Pišeš ji lahko na micna@delo.si


oddajte komentar

preberite tudi

To so leta, pri katerih ženske najbolj uživajo v seksu

To so skrivnosti, ki jih ne upajo povedati svojim izbrancem (resnične izpovedi)

Trije glavni krivci, da moški v postelji odpove

ne spreglejte