Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Mična razmišlja: »A ti si pa dolge puščaš?«

Lepota po brazilsko: potepuški pes ali oskubljena kura?

24.5.2016 ob 8:40

CARR.jpg

Draga moja,

Ah, se spomniš tistih osnovnošolskih časov, ko ni bilo potrebno briti nog in si lahko paradirala naokoli v kratkih hlačah in se ne sekirala, če imaš kakšno dlačico preveč? Pogrešam tiste čase. Vse tiste brezskrbne popoldneve v blokovskem naselju, ko smo dekleta skakala čez gumitvist in se nedolžno nasmihala fantom iz paralelke, ki so brcali žogo v fasado stolpnice in s tem razbojniškim početjem ob živce spravljali hišnika. Potem pa se je začelo. Srednja šola in hipoma preobrat. Kar naenkrat so bila krilca krajša in dekletom so se začele čudežno svetiti noge. Ne bom pozabila trenutka v garderobi pred uro športne vzgoje, ko sem se preoblačila v kratke hlačke in mi je sošolka šokirano zašepetala: »A ti si pa dolge puščaš?« Od tistega dne dalje sem redno skrbela za depilacijo in visoko raven mehkobe svojih nog, kasneje pa seveda tudi intimnih predelov, kakopak.  

Kolikor sem vesela, da smo vstopili v vroči del leta in lahko končno pospravimo zimsko garderobo, mi je ravno slednja dajala potuho pri depilaciji. Sicer ne vem zate, ampak jaz in marsikatera moja prijateljica pozimi goljufa! Tako je, strateško in taktično brijemo in depiliramo noge, ko čutimo potrebo za to. Dobro veš, o čem govorim. Dolge hlače ali pa volnene žabe, roko na srce, ne zahtevajo dnevne uporabe britvice in depilacijskih krem. Koža si pozimi dejansko lahko odpočije, problem trendi strganih kavbojk, ki pa vseeno pokažejo nekaj več gole kože kot volnene žabe, pa rešiš tako, da podepiliraš samo tisti del, ki kuka ven iz strganih lukenj! Smo kar prefrigane, kajne. Psst, naj bo to najina skrivnost!

Pri prvem sem se »zašvicala, ful!«

Pogosto se vprašam, koliko neprecenljivih minut svojega življenja sem posvetila depiliranju v intimnosti svoje kopalnice, ko sem s svojim 1800 vatnim sušilcem za lase grela depilacijske trakove in se s kozarcem vina ali vodke psihično pripravljala na odstranjevanje nadležnih dlačic. Zato prav zares nikdar ne bom pozabila svojega prvega domačega poskusa brazilske depilacije. Od nekdaj sem bila DIY (o.p. Do It Yourself oz. naredi sam) dekle, zato sem bila suvereno prepričana, da zmorem nekaj potegov depilacijskega traku tudi sama. Saj ne more biti tako težko, kajne? Sramotna kalvarija pri prvem poskusu s čisto pravim voskom uvoženem iz Amerike, se je ponesrečila do te mere, da sem bila post festum tam spodaj videti kot potepuški pes. Da obrazložim to detaljno vizualizacijo: nekje na sredini postopka sem ob potenju, ki bi mi ga zavidal še velenjski požigalec, ki se je »zašvicu ful« ter groznih krikih, za katere si nisem mislila, da sem jih sploh zmožna, klonila pod očitno težo lastne nesposobnosti in vrgla trak v koruzo. Edini pozitivni vidik celotne domače depilacijske odisejade je bila samopotrditev, da sem pravzaprav zelo gibčna. Na momente sem se namreč počutila kot izkušena jogistka z mini ogledalcem v rokah, ki pomaga pri lociranju najbolj skritih kotičkov ženskih intimnih predelov.

Depilacijski trak vrgla v koruzo in se odpravila k profesionalki

Ker je poletje že močno trkalo na vrata in se prav zares nisem želela več ukvarjati z dnevno uporabo britvice in posledično pordele in občutljive kože, sem se odločila, da se na brazilsko depilacijo odpravim k profesionalki! O njej sem brala, poslušala pri frizerju in skupaj s prijateljico zbirala pogum za prvi obisk kozmetičnega salona. Slišala sem marsikaj, od izredno pozitivnih zgodb in navdušenja, do ogorčenih besed gospodičen, ki se jim je vosek tako zameril, da so misel na slednjega popolnoma opustile in sedaj raje prisegajo na britvico ali pa si pač puščajo dolge. No, kaj? Naravno je tudi kul, kajne?

barbara_kolumna.jpg

Ko sem sedela v majhni čakalnici in poslušala glasove, ki so prihajali iz sosednjega prostora, sem se hipoma vrnila nazaj v osnovnošolske klopi, ko sem pri šolskem zobozdravniku čakala na vrsto. Če zamižim, prisežem, da si lahko še danes v spomin in brbončice prikličem okus tiste nagravžne rdeče tablete, ki obarva zobne obloge. Kakorkoli, če se vrnem nazaj v mini čakalnico, resnično sem si želela pobegniti, ves čas pa sem si prigovarjala, da brazilke niti ne potrebujem: »Bom pa naravna. Kaj pa sploh manjka moji Mach 3 moški britvici, saj mi vendar dobro služi? Ženska, kompliciraš! Ni treba trpeti za lepoto. Pobegni, dokler je še čas! Nihče ne bo vedel, le ti in redar, ki te je s svojo prisotnostjo na parkirišču pred kozmetičnim salonom, spomnil, da moraš plačati parkirnino!«

Moje bipolarne misli je zmotil ženski glas, ki je izza vogala pogledal direktno vame in suvereno izdavil: "Barbara? Kar naprej, vosek je že vroč!"

Mlada gospodična, za katero sem kasneje izvedela, da je študentka, ki v prostem času rada kvačka, se mi je predstavila kot Lučka in je bila ves čas izredno prijazna. Prijazna in neverjetno zgovorna, sploh slednje pa je bilo pri celotni izkušnji še toliko bolj bizarno in nerodno.

Lučka me je odpeljala v svetel prostor, ki je dišal po vaniliji in vročem vosku, ki je bil živo roza barve. Sovražim roza barvo. Na sredini sobe je stala miza, podobna tisti za masažo. Oh, kako raje bi se tisti moment masirala. Vprašala me je, če bom kavo ali čaj, vodka ni bilo na voljo … sem vprašala. Ko je videla, kako zmedena sem in povsem izgubljena v - z dišečimi vanilijevimi paličicami - nabitem ozračju, je pomirjajoče vprašala: »Prvič, kajne? Saj ne bo hudega,« in me potrepljala po rami. "Glede na to, da bova precej intimni, predlagam, da se tikava," je stopnjevala dramatičnost trenutka in se zraven hudomušno nasmejala. Lučka, res mi ne pomagaš! Obrnila se je na petah in zapustila prostor, da sem se lahko v miru in diskretnosti slekla. Seveda sem ravno tisti dan nase navlekla najožje kavbojke in v mislih preklela tisto odločitev. Ko sem se končno rešila najbolj oprijete oprave iz svoje omare, se mi je navihano dekle črnih las ponovno pridružilo in mi z roko nakazalo naj skočim na mizo.
Z golo zadnjico sem se najprej usedla na mizo in si v mislih ukazala, da moram ta občutek, ko se mi je rit prilepila na veliko papirnato brisačo, čim prej pozabiti ali pa potlačiti v tisti predal moje podzavesti, ki ga za nobeno ceno ne odpiram.

Ko mi je končno uspelo kolikor toliko udobno namestiti papirnato brisačo, sem se ulegla na hrbet in prekrižala dlani nad popkom. Lučka me je pogledala in se nasmejala moji pozi, ki je neverjetno spominjala na spečega človeka po prekrokani noči, brez hlač in dostojanstva: »Takole ne bo šlo, veš, boš morala dat' noge narazen," je v pol smehu in poznavalsko naročila Lučka in mi velela naj dvignem obe nogi, ju razkrečim in zadržim v prav tisti pozi. Res je, točno takšna poza kot pri ginekologu, ko čakaš na bris materničnega vratu in, ki je roko na srce najbolj neprijetna poza vseh časov.

Na moje intimne predele je začela z leseno paličico nizati vroči vosek, ki ga je pred nanosom pozorno popihala, da me ne bi peklo. Skelelo me je, a tega nisem pokazala. Bila sem hladna kot špricer, sicer močno trpela v sebi, a sem si ves čas govorila pozitivne afirmacije: »Si pa res koza! Rodila si! Skozi desetcentimetersko luknjo si uspela izstreliti dojenčka, boš res kričala zaradi nekaj deset dlačic?!«

Oskubljen piščanec?

"Kakšno obliko bi imela?" je stavek zmotil moje misli. Obliko, izberem lahko obliko?
"Ja, trikotnik, krog, črtica, lahko pa odstraniva čisto vse," me je podučila o brazilskih trendih moja mentorica v lateks rokavičkah in zaupala, da je zadnje čase veliko povpraševanje po vzorcu v obliki določene črke - ko želijo damice svojim gospodom še bolj ugajati in jih presenetiti s prvo črko njihovega imena. "Naredi mi nekaj, da bo čim hitreje mimo, prosim!" sem v nervoznem smehu vendarle izdavila in odločili sva se za črtico.

Ne bom lagala … ko je Lučka potegnila prvi trak iz mojega venerinega grička, je bolelo kot hudič! Prav zares sem videla vse zvezde in nič kaj romantično ni bilo! In da to še ne bi bilo dovolj grozno, mi je takoj zatem pokazala trak z mojimi izpuljenimi dlačicami in navdušeno kriknila: "So pa močne, kajne? Bi imela za spomin?" Ja, za na steno v jedilnico. Umetnost. Tihožitje.

Še nekaj potegov in sprednji del je bil končan. Oh, kako sem si oddahnila. »Zdaj sem pa obrni na trebuh in razpri ritnici!« Prekleto! Res ne gre brez tega? Skobacala sem se iz hrbta in si hkrati odstranjevala papirnato brisačo, ki se mi je znova lepila na vse mogoče konce telesa in se tako dokončno poslovila od svojega dostojanstva. Razprla sem ritnici, zakopala glavo v mizo in popolnoma prenehala z dihanjem. Le čakala sem in se psihično pripravljala na najhujšo bolečino svojega življenja očitno. Riiiiiip! Prvi poteg. In potem tako za njim še en. In konec! Odprla sem oči, vdihnila zrak in si čestitala za pogum. Lučka me je potrepljala po desni nogi: »No, vidiš, sploh ni tako grozno! Poglej, kako lepa je zdaj!« Ob očitni bizarnosti trenutka in njenih izgovorjenih besed, sva si vseeno skupaj ogledali njeno delo in moram reči, da je bila zelo natančna. Ko mi je v roko kanila še nekaj baby olja, zato da bi mi rdečica in oteklina čim prej izginili, sem si v misel priklicala sliko oskubljene kure in se tiho nasmejala.

Od takrat sem sezonska obiskovalka kozmetičnega salona, pozimi namreč vseeno goljufam, tako kot ti. Tako kot se nikdar ne bom navadila na javno nastopanje, tako nikdar ne bom povsem sproščena, ko bo moja draga Lučka (ja, kaj pa misliš, prve ne pozabiš nikoli!) opravljala delo med mojim nogami ter zraven sproščeno govorila o vremenu in bruhanju zaradi prevelike količine popitega alkohola. Še vedno pa živim v utopičnem prepričanju, da bo nekoč, pri vsej tej napredni tehnologiji, Kickstarter objavil kampanjo za čudežno komoro. Takšno, v katero bi stopil in bi ti segala do brade. Po vklopu in nekaj minutah bi ti odpadle vse dlačice, zadeva pa bi funkcionirala na podoben način kot solarij, le da po depilacijski komori ne bi bil nagravžno oranžne barve. Do takrat pa bom trpela v sebi, med potegi depilacijskih trakov mislila na nekaj lepega, pozimi pa v strganih kavbojkah in mehkih kolenih, ki kukajo iz lukenj, dajala vtis, da sem se zjutraj pred službo še depilirala. Pustimo jim sanje, kajne? 

Želim ti čim bolj mehak in neboleč prehod v poletje.

Svoja razmišljanja deli Barbara Kotlušek

Pišeš ji lahko na micna@delo.si


oddajte komentar

preberite tudi

Lovijo nedolžne mladeniče in druge zmote o pumah (po izkušnjah ene od njih)

Starost, pri kateri ženske najlažje doživijo orgazem

To vsak moški na skrivaj občuduje pri svoji izbranki

ne spreglejte