Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Mi, ki ostanemo, nam je hudo (piše Goga)

Prvi november je zame praznik miru. Praznik, ko se počutim povezano s svetom in si vzamem čas za dolge sprehode v naravo in za druženje z najbližjimi.

1.11.2018 ob 4:50

zenska_zalost_depresija.jpg

Je čas, ki mi približa razmišljanje o tem, zakaj sem tu in kako naj živim. Soočanje s smrtjo me na neki način vedno zbudi. Zmanjša moje težave, postavlja drugačne perspektive na vsakdanjik in je tudi moj učitelj.

Čutim povezanost z mrtvimi, velikokrat pomislim na njih, velikokrat pomislim, kaj bi mi rekli, kako bi se odzvali na kakšne situacije. Sanje, v katerih nastopijo moji mrtvi, objemam z ljubeznijo. Kot sanje sporočil. Sanje, ki jih ne pozabim in mi ponudijo odgovore.

Smrti nas zaznamujejo. Mogoče ne takoj, ampak takrat, ko nas spomin na nekoga predrami. Vedno se spomnim sosede Stane, ko vzamem v roke pletilke (zato jih v resnici tudi vzamem) ali dobro knjigo, pomislim na deda, ko vidim, kako ima mož rad svojo ženo, na teto Rado, ko vidim svojega otroka, kako uživa v igri, na teto Ivanko, ko spečem dobro torto, na strica Toneta, ko imam pred sabo zadovoljne študente, na teto Aniko, ko kupujem cukete ali se peljem čez Vipavsko dolino, na babo, ko vidim lase spletene v kito, na sošolca, ko se mi zazdi, da se od otrok zahteva preveč …

V takšnih trenutkih se mi zdi, kot da mi ta moj mrtvi položi roko na ramo in skupaj uživava v skupnem spominu. Torej, ali ljudje res odidejo?

Moj deda nas je tisti dan, preden je odšel, vse poklical. Na žalost nas ni vseh dobil na telefon. Tisti, ki jih je, povedo, da se je poslovil. Vprašal jih je, kako so, kaj je novega, kot da se je želel prepričati, da smo vsi dobro, da lahko odide. V resnici si je dolgo želel spet srečati mojo babico, ker jo je oboževal prav takšno, kakršna je bila. S plusi in minusi. Naslednje jutro je pred hišo sedel na klop in zaspal. Sam. Odšel je k njej.

goga_s.jpeg

 

Ko se nas smrt dotakne in nam (skoraj) vzame nekoga, ki ga imamo radi tako zelo, da ga nikoli ne želimo izpustiti, začnemo drugače dojemati življenje. Zelo zelo drugače. Barve so bolj intenzivne, dih globlji in kar naenkrat ugotovimo, da ta ali oni posel ali opravilo lahko počaka. Da se v resnici nič tako zelo ne mudi. Da si lahko enostavno vzamemo uro, dan, teden in počnemo nekaj, kar nas izpolnjuje. Ali nekaj za svojo dušo.

V svoji otroški sobi sem imela knjigo ljudskih pripovedk. Ena je bila tudi o smrti. Ko sem videla to knjigo, sem se je bala, se je izogibala, tako strah me je postalo – tista slika smrti s koso, ki trka na vrata. Smrt je bila zame dolgo nekaj dokončnega. Potem pa v nekem trenutku ni bila več.

Ko sem nekoga izgubila, se mi je nekaj let pozneje zazdelo, da sem ga našla v neki drugi osebi. Mogoče so to tudi želje, ki z leti, ko se smrti približujemo, postanejo del nas. Ne moremo se soočiti s tem, da odidemo v nič. A ljudje, ki gledajo smrti v oči, v resnici dajejo smrti drugačno perspektivo.

Smrti se načeloma vsi bojimo. Jaz se je ne ustrašim, ko vidim trenutke minevanja v ogledalu. Bojim se je kot bolečine. V resnici pa se je najbolj bojim kot bolečine za tiste, ki ostanejo. Katera mama ne želi videti, kako se njeni otroci spreminjajo v odrasle, katera si jih ne želi zaščititi pred vsem slabim? Jih ne zapustiti same.

Moja babica je vedno govorila, da je pri smrti najbolj pomembno to, da gre po vrsti. Ona je že vedela, ker se v njenem življenju ni vedno držala vrstnega reda. Tako sem večkrat ujela njen pogled, ujet tam nad reko, solze so se ji nabrale v očeh. Vzdih je prišel iz dna pljuč. Bolečina ni nikoli odšla.

Mi, ki ostanemo, nam je hudo. V resnici nikoli ne prebolimo, zato imam tako rada, kadar začutim tisto roko na rami, kadar vem, da so tu nekje vsi, ki sem jih imela rada. Potrebujem jih vse svoje življenje, čeprav jih v tem trenutku ne vidim. Želim si, da ostanejo tu.

Kot je rekla moja profesorica in kolegica Manca Košir: “Na smrt nikoli ne moremo biti pripravljeni. Ker nas ta absolutna Skrivnost vedno preseneti. Kar ne pomeni, da se ni vredno pripravljati nanjo! Pa še kako se je vredno, še kako. Brez zavedanja umrljivosti ne zmoremo biti zares hvaležni za življenje.

Brez zavedanja, da lahko umremo naslednji hip, se nam zdijo nepomembne reči veliki problemi, teža življenja strašna. Že stari Grki so učili modrost življenja z duhovnimi vajami, med katerimi je bila v ospredju vaja v smrti. Filozofiranje je pač priprava na smrt, so rekli. Pa tudi življenje je priprava na smrt, kajpada!”  Da boste lažje dihali, ko vam bo zares težko, preberite njeno knjigo Darovi minevanja.

Kolumno je napisala Goga Gordana Sredojević, dolgoletna urednica in avtorica revij za ženske, danes lastnica podjetja MGM Media Optima d.o.o. za odnose z javnostmi v turizmu in kreativen PR ter predavateljica na Visoki poslovni šoli B2.

Foto: osebni arhiv in Unsplash


oddajte komentar

preberite tudi

Pozabita na položaj 69, poza 77 je prava za poletne užitke

Najboljši načini, s katerimi lahko moški ženskam pomagajo do orgazma

Tri največje napake žensk pri spletnih zmenkih (po mnenju moških)

ne spreglejte