Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Matjaž Nemec ekskluzivno po rojstvu otroka: To je zame najlepši dogodek v mojem življenju #intervju

Poslanec Matjaž Nemec pravi, da so mu za očetovstvo čestitali tudi politični nasprotniki, za katere ni verjel, da so mu zmožni nameniti toplo besedo.

9.6.2021 ob 7:10 | Foto: Voranc Vogel/Delo, Instagram

Slika avtorja - Nina Čakarić Piše:

Nina Čakarić

nina.cakaric@delo.si

Matjaž Nemec ekskluzivno po rojstvu otroka: To je zame najlepši dogodek v mojem življenju #intervju

41-letni Matjaž Nemec je eden medijsko bolj izpostavljenih politikov pri nas. V politiko je prišel leta 2008 kot tajnik takratnemu predsedniku SD Borutu Pahorju. Zaradi predanosti delu je postal eden najmlajših podpredsednikov slovenskega državnega zbora, v zadnjih šestih letih pa kot poslanec opozarja na nepravilnosti in je marsikomu v državnem zboru trn v peti.  V življenju, prizna, je poleg vstopa v politiko imel kar nekaj življenjskih prelomnic, ko je moral začeti na novo - zgodaj je ostal brez očeta, zato sta z bratom rasla ob mami samohranilki;  s poškodbo roke so se mu razblinile sanje, da bo postal nogometaš. Oblikovala ga je tudi ločitev z Irino Osypenko, čigar njuna ljubezenska zgodba je bila marsikomu za zgled.  Letošnjega maja pa se je njegov življenjski vrtiljak ponovno zavrtel -  postal je oče. Z njegovo srčno izbranko Nino Tršelič, ki prav tako prihaja iz političnih krogov (strokovna sodelavka v LMŠ) sta se razveselila prvorojenca Maja. Dom sta mu ustvarila v Ljubljani, a že razmišljata, da bo vrtec in šolo obiskoval na Goriškem, od koder prihaja Matjaž.

Za Mično je spregovoril o tem, kako je moral sam zgodaj odrasti, o svoji očetovski vlogi, o politiki očetovstva pri nas in nenazadnje, kako je danes popolnoma običajno na ulici srečati moškega z dojenčkom. Če se boste sprehodili po ljubljanskih ulicah, morda srečate tudi njega, ki bo z eno roko porival voziček, z drugo pa bo razigrano lizal sladoled. A kot pravi, bo poleg očetovskega poslanstva z enako strastjo in vnemo kot doslej opravljal še naprej poklic politika.  Očetovskega dopusta ni koristil zaradi trenutnih razmer v politiki, »kjer vsak glas šteje«, a se je trdno odločil, da bosta z Nino enakovredna partnerja pri vzgoji in gospodinjskih opravilih.
 
Da se z Nino veselita prvega otroka sta razkrila tik pred zdajci, skoraj že, ko je otrok privekal na svet. Kako to, da ste takšno lepo novico uspeli toliko časa skrivati pred prijatelji na družbenih omrežjih?

Presenečen sem, da so sodelavci, prijatelji in znanci znali to najino veselje zadržati znotraj kroga, vse dokler se sama nisva odločila obelodaniti, da sva v pričakovanju. Gre za izjemno intimno zadevo in spoštujeva vse tiste, ki so to vedeli in so spoštovali najino odločitev, da sva sama z Nino to sporočila javnosti.

Lepo je slišati, da ste obdani z ljudmi, ki jim lahko zaupate.

Ja, še posebej, ker oba prihajava iz državnega zbora in je veliko kolegov vedelo za najino nosečnost, še preden sva jo javno objavila. In za to korektnost sva zelo hvaležna.

Po objavi, da ste postali očka, se je usulo čestitk znanih Slovencev iz sveta glasbe, estrade, športa … So vam kakšno presenečenje pripravili tudi v DZ? Je bil morda to eden od dogodkov, ko si nasprotni strani političnega pola lahko sežeta v roke in si čestitata?

Odnos med Socialnidemokrati in Listo Marjana Šarca, kateri pripada Nina, je dober in znotraj teh dveh skupin smo znali ohraniti diskretnost. Seveda smo se na svoj način poveselili ob rojstvu otroka v obeh poslanskih skupinah. Veseli pa me, da so to veselje z nami delili tudi poslanci iz drugih koalicijskih in opozicijskih vrst, predsednik državnega zbora, predsednik republike, ki so se na naju obrnili z dobrimi željami. To vliva neko upanje, da je nad politiko še nekaj več in da nad političnimi odnosi obstajajo tudi čisto človeški odnosi, ki so močnejši in pokažejo, da se znamo skupaj poveseliti tudi politični nasprotniki. 

Znal sem že prej deliti ljubezen do sočloveka, tudi do psa, v končni fazi, ki z nami živi ves čas, a ljubezen do otroka je nekaj povsem drugačnega, posebnega.

Postati oče je za mnoge eden najbolj pomembnih dogodkov v življenju moškega. Kako pomembna čustvena izkušnja je bila to za vas?

Srečo imam, da sem odraščal v zelo toplem okolju, ljubeči družini, kjer smo si znali pomagati in si stali ob strani. Zame je rojstvo otroka eden od najlepših, če ne najlepši dogodek v mojem življenju. Seveda je povsem drugi občutek, občutek odgovornosti predvsem do sina, do soustvarjanja lastne družine in globokega spoštovanja ob spoznavanju, kaj to tudi pomeni za bodočo mamico in mamice nasploh. Moram reči, da sem bil vzgojen brez očeta in sem se popolnoma zavedal, kako pomembno vlogo odigrajo v osnovni celici oziroma v družini ženske. Ko pa sem doživljal, ne le devetmesečno nosečnost, temveč tudi sam porod, so vse te vrednote, ki so mi bile dane s strani mojih najožjih, lahko prenesel naprej tako na otroka in mojo partnerko, v obliki najglobljega spoštovanja. Res lepi, lepi občutki, ki so se materializirali z rojstvom prekrasnega otroka.

Ko sem razmišljal o svoji vlogi očeta, moram reči, da jo pri 41 letih dojemam bolj zrelo, kot bi jo pred desetimi leti. Seveda sem požiral znanje drugih in iz strokovnih literatur. Foto: Voranc Vogel/Delo

Nimate zadrege razlagati o svojih čustvih in občutjih. Imam občutek, da vas lahko vprašam karkoli. Da moški brez zadrege pojasnjuje svoje doživljanja in čustvovanje je prej izjema kot pravilo. Se tukaj kaže ta ženski princip, da vas je vzgajala mama?

Življenje je samo učenje. Tako so me izoblikovali različne izkušnje, dogodki, pripetljaji, ki jih doživljamo in tudi črpamo od ljudi, ki jim imamo radi in ki nas kot otroka peljejo skozi pot odraščanja. To so vrednote, ki jih dobiš doma, nekaj od okolja, ki mu pripadaš, in na koncu vrednote, za katere se sam odločiš, da jih boš prevzel. Težko bi koga posebej izpostavljal, je predvsem življenje tisto, ki me je izoblikovalo.

Kako ste se pripravljali na očetovstvo, če se lahko na to sploh pripravimo?

Ko sem razmišljal o svoji vlogi očeta, moram reči, da jo pri 41 letih dojemam bolj zrelo, kot bi jo pred desetimi leti. Seveda sem požiral znanje drugih in iz strokovnih literatur. Doma pa smo se pripravljali na prihod novega člana predvsem na način kot drugi starši, da ustvarimo gnezdece ljubezni za svojega otroka s pripravljanjem sobice, stanovanja, vseh pripomočkov, da lažje prebrodimo obdobje zgodnjega odraščanja.

Čudim se od kod prihaja umirjenost - je zgolj naravno, ali naključje? Morda pa je to odraz osebne zrelosti tako pri mamici kot pri očku.

In zdaj ko držite Maja v rokah, se sprašujete, zakaj že prej niste imeli otroka? 

Mislim, da vsaka stvar pride ob pravem času. In v mojem primeru se je to zgodilo ravno pravi čas. Znal sem že prej deliti ljubezen do sočloveka, tudi do psa, v končni fazi, ki z nami živi ves čas, a ljubezen do otroka je nekaj povsem drugačnega, posebnega. Velikokrat se sam zavedam, kako pomemben je v najinem življenju, ko se zastrmim vanj in se zavem, da se moj pogled kar ne more odlepiti od njega. Zanimivo je, kako moški, s čustvene plati doživljamo. Kot neko obliko preporoda, podoživljanja velike odgovornosti in sreče, ko smo z lastnim otrokom.

»Očetovstvo ni nekaj, kar počnejo popolni moški, ampak nekaj, kar moškega izpopolni,« ste zapisali na instagramu in objavili fotografijo, na kateri otrok spi v vozičku, vi pa  brezskrbno sedite ob reki Ljubljanici in ližete sladoled. V svoji novi vlogi se zdi, da ste povsem pomirjeni?

Tukaj ima glavno vlogo mamica Nina, ki s svojim ravnanjem vnaša mirnost v celotno vznemirjenost, ki jo je prinesel otrok v naše življenje. Kljub temu, da se soočamo z enakimi izzivi, kot vsi starši s prvorojenci, nam vseeno uspeva ohranjati umirjenost. In se čudim od kod prihaja - je zgolj naravno, ali naključje? Morda pa je to odraz osebne zrelosti tako pri mamici kot pri očku.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Matjaž Nemec (@matjaznemec)

V politiki ste sicer nekoliko bolj temperamenti in nekoliko manj ljubeči – v svojih stališčih ste jasni, opozarjate na nepravilnosti, političnim nasprotnikom poveste, kar jim gre -, a se zdi, da imate tudi v zasebnosti jasno zastavljene cilje.

Veste, kako to gre … barka pljuje po razburkanem morju do svojega cilja. Življenje je nepredvidljivo. Velika večina od nas, si zastavi jasne cilje, ki jih uresniči z veliko mero sreče in znanja, ampak tudi v veliko mere iznajdljivosti. Predvsem se iz dneva v dan učim in tako lahko v poslu in družini pokažemo svoj pravi obraz. Zasebno sem Primorec in temperamenten tudi v izražanju pohval in kritik, ampak kar je pomembno, je, da ne izgubimo vero v samega sebe in samega sebe. Veliko ljudi sem že videl na svoji življenjski poti, ki so izgubili svoj jaz in bi mi bilo najhujše, da bi se nekoč zbudil in se vprašal, kdo pa sploh sem.

Starševstvo nas zagotovo spremeni in vpliva na nas življenjski stil, na naš vsakdan, s tem pa tudi na nas same. Manj je časa za prijatelje, prosti čas, hobije … Ste že morali kaj črtati iz seznama vam doslej ljubih opravil?

Ne samo to. Sem hvaležen sodelavcem, da so mi v prvih dneh rojstva bil odsoten iz službe. Seveda so spremembe, a sem jih z veseljem vnašam v svoje življenje v obliki najiskrenejše radosti in hrepenenja po nočem, kar sem doživljal kot otrok in kar mi je bilo s smrtjo očeta pri sedmih letih odvzeto. Mogoče sem zato še toliko bolj hvaležen za to vlogo in jo želim izkoristiti v otrokovem življenju.

Ena od vaših največjih prelomnic v življenju je bila smrt očeta. Kako je to vplivalo na vašo osebnost in mladostništvo, ko ste živeli brez očeta?

Spomnim se večera, predvsem ko zavoham vonj po cvetočem bezgu. To se je ravno zgodilo v obdobju cvetenja, ko smo jaz, brat in bratranec z družino videli očeta, kako je padel v globino. In pozneje smo ga iz daljave videli s povito glavo, ko so ga odpeljali v klinični center, kjer je čez dva meseca umrl. Nihče ne more nadomestiti nobenega od staršev. Je pa toplina celotne družine ob tem zelo pomembna. Dedki, strici, tete, nono in nona in seveda mama v prvi vrsti, so skrbeli, da bi z bratom čim manj občutila pomanjkanje odsotnosti očeta. V neki meri jim je uspelo, a ne v celoti. Verjetno bi ob prisotnosti očeta moje življenje zavilo na neke druge tire. Oče je bil akademski kipar, kot družina smo zavezani likovni umetnosti in kulturi, jaz pa kot vidite, sem zajadral v povsem druge vode. V mladosti me ni privlačila toliko umetnost, kot me je nogomet, a sem moral treninge nogometa zapustiti zaradi hude poškodbe roke.  Pozneje sem se je ta strast udejanjila v političnem udejstvovanju. Dvomim pa, da bi politik, če se moj oče ne bi ponesrečil.

Nasploh pa se mi je umetnost s smrtjo očeta zamerila, da sploh nisem želel razvijati nekih morda podedovanih danosti.

Kdaj razmišljate, kaj bi bili, če ne bi bili politik ali nogometaš?

Morda bi bil nekaj vmes – med politikom in umetnikom. Če se spomnim na svoja otroška leta, me je zanimala arhitektura. Morda bi tam našel svojo strast. Nasploh pa se mi je umetnost s smrtjo očeta zamerila, da sploh nisem želel razvijati nekih morda podedovanih danosti.  

Zanimivo pa je, da vas je pot leta 2008 pripeljala do Boruta Pahorja, pri katerem ste bili zaposleni kot njegov tajnik. In tudi njega je doletela prezgodnja smrt očeta. Vaju je ta podobna tragična zgodba povezala? Kakšen odnos ste imeli z njim?

Z Borutom Pahorjem sva imela veliko skupnega – prezgodnja smrt očeta, obiskovala sva isto osnovno šolo, prihajava iz istih krajev, kjer so doživljali podobne družinske, zgodovinske travme, ki smo jih potem  znali na pozitiven način povezati v politiko. Leta 2008 me je povabil v kabinet predsednika vlade. Imela sva zelo iskren, prijateljski odnos, ki me je gotovo v političnem in osebnem smislu zelo obogatil, lahko bi takrat o njem govoril kot o starejšem bratu.

Sta danes s predsednikom Pahorjem še tako povezana?

Moram reči, da po politični plati nimava več veliko skupnega, še posebej ne v zadnjem obdobju. Nazadnje ko sva se srečala in sva si segla v objem je bilo ob smrti njegove mame, ko sem mu izrekel sožalje.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Matjaž Nemec (@matjaznemec)

Zdaj je pred vami novo obdobje, kako bosta z Nino usklajevala družinske obveznosti. Oba prihajata iz politike, kjer velja, da je zaradi svojega urnika praviloma manj naklonjena usklajevanju dela in družine. Sta že kaj razmišljala, kako bosta peljala naprej?

To je eden od izzivov vseh novopečenih staršev. Prihajava iz političnih strank, ki imajo velik posluh do očetovstva in materinstva, kar me veseli, in mislim, da nama bo uspelo sproti se prilagajati.

Zdi se, da si želite biti skrben in aktiven oče, kar je tudi močan moški ideal pri nas. Nimate nikakršnih predsodkov do gospodinjskih opravil?

Nisem jih že prej imel in nimam jih sedaj. Zdi se mi, da oba starša morata truditi enakovredno za nemoteno delovanje družine in ohranjanje odnosov med družinskimi člani. Tukaj kolikor le lahko z Nino sodelujeva, da razbremeniva drug drugega in si biti v veliko pomoč.

Ste si torej nakupili dovolj bele tehnike za deljenje gospodinjskih opravil?

(Smeh) To spada v tiste pripravljalne izzive v času pričakovanja otroka, tako da sva takrat vse nakupila.

Si pa verjetno želite biti tudi enakovredni partnerji pri vzgoji. Bi torej lahko v primeru 14-dnevne ženine odsotnosti poskrbeli za otroke?

V tem prvem mesecu skušam odigrati tisti del, ki ga oče lahko opravi.

V trenutnih okoliščinah v DZ vsak glas šteje, zato se sam nisem odločil za očetovski dopust.

Vse več je očetov, ki povedo, da mu hčerke, sinovi pomenijo vse in da je biti oče njegovo najljubše opravilo. Je v poklicu politika sploh predstavljivo, da bi se lahko povsem posvetil družini?

Težko bi rekel, da povsem, a z dobro organizacijo in s pomočjo družinskih članov se ta cilj da doseči. Stremeti k temu je pa nuja. Nimajo vsi sreče, da kot otroci doživijo toplino družine, na vsakemu posamezniku pa je, da se za to potrudi po najboljših močeh, da jo preda naprej.

Koliko je govora o vzgoji in očetovstvu na hodnikih državnega zbora?

Veliko. Že prej sem to doživljal, ko nisem bil oče. V teh mesecih, ko sem izgubil zaupanje v človeške odnose, pa sem ravno na to temo obudil neko vero, da je vendarle v nas ogromno človeškosti, ki jo skrivamo. In ne boste verjeli, kdo vse mi je namenil toplo besedo ob rojstvu otroka. Bili bi presenečeni. In to mi vpliva upanje tudi za politiko naprej.

Malo posplošujem, pa vendar: so slovenski poslanci dobri očetje, v smislu, koriščenja očetovskega dopusta, pogovorih o vzgoji, občutkom za prenašanje vrednot kot je ljubezen …

Menim nasploh, da smo Slovenci dobre očetje. Imamo pa tudi kar nekaj mladih očkov v parlamentu, kot v ministrskih vrstah in so pogovori o starševstvu kar pogosti.

Koristijo vsi očetovski dopust? Ste ga vi?

V trenutnih okoliščinah v DZ vsak glas šteje, zato se sam nisem odločil za očetovski dopust.

Bi Slovenci rabili očeta naroda?

Vedno bolj sem prepričan, da ja in predvsem tiste, ki bi znali združiti Slovence tako, kot znajo to žal samo še športniki. Želel bi si, da bi iskali med nami to, kar nas povezuje in ne, kar nas razdvaja. Priznam, da je v sedanji situaciji to izjemno težko. Povezovanje naroda je proces. Najverjetneje se bo to začelo z novim začetkom, ko se bo zgodila nova prelomnica in ko bodo politiki 30+ let prisotni v politiki le še spomin. Ko se bodo mlajše, nove generacije, neobremenjene s preteklostjo nehale z njo obremenjevati in bodo skušale narediti nekaj dobrega za to državo in otroke te države.

Se vam zdi Slovenija v redu država za odraščanje otrok?

Absolutno. Zelo bi si želel  vzgajati otroka v Sloveniji, še bolj bi si želel to početi v rodni Goriški.

Zdaj ste si uredili dom v Ljubljani. Torej vseeno razmišljate o selitvi?

Zdaj je Ljubljana zaradi službe in med opravki čez teden priročna. Ob vsakem prostem dnevu pa se zatečem v domače kraje. Želeli pa bi si, da ko se bomo odločali o vpisu v vrtec in šolo, to storili na Primorskem.

Z Nino živita na koruzi. Nekdaj verjetno zaradi tega ne bi bili politično perspektivni. Časi so se spremenili, pa vendar, morda razmišljate, da se boste v kratkem poročili?

Moram reči, da resno puščam odprto to možnost, takrat ko bova z Nino začutila, da je pravi čas. Za naju poroka ni potrditev ljubezni, za naju je največja potrditev predvsem rojstvo otroka, je pa poroka nekaj, česar bi si oba želela v prihodnje.

Preberite še: Irena Joveva: Človek mora imeti zasebnost, ne glede na poklic ali položaj

Morda vas zanima tudi: Alen Kobilica razkril, kako se je začela ljubezenska zgodba z Majo

 


oddajte komentar

preberite tudi

Seks po dekadah ali kaj vas čaka glede seksualne prihodnosti

Ženske spregovorile, v katerih pozah najtežje doživijo orgazem

Dimenzije vagine: Kaj je malo, kaj veliko in kaj povprečno

ne spreglejte