Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Marko Juhant: Prihodnost naših otrok je svetla (intervju)

Marko Juhant je dolgoletni pedagog, ravnatelj, vzgojitelj, avtor številnih knjig o učenju in vzgoji, o čemer že 20 let predava po Sloveniji tako učiteljem kot staršem.

4.10.2019 ob 5:45 | Foto: Dejan Javornik | Avtor: Mateja Blažič Zemljič (revija Suzy)

Marko Juhant: Prihodnost naših otrok je svetla (intervju)

Sicer srečno poročeni oče dveh odraslih otrok Marko Juhant pravi, da teme za pisanje najde povsod – tudi na plaži, kamor se odpravi s prenosnikom in si, medtem ko žena bere, vestno zapisuje ideje pri opazovanju vzgojnih pristopov staršev in otrok na sosednji brisači. Zagovarja zdravo kmečko pamet in marsikaj pove brez dlake na jeziku. Po zadnji knjigi, ki govori o trmi, že pripravlja novo o mačehah.

Pretekle generacije si niso pustile kaj dosti pridigati o vzgoji, starši so imeli nesporno avtoriteto. Kaj se je spremenilo, da zdaj potrebujemo toliko nasvetov?

Mislim, da se je zadeva podrla z jemanjem avtoritete učiteljem. Vzeli so jim pravico odločanja in s tem moč. Kar je tako, kot ko so policisti stavkali in niso dajali kazni. Ni bilo rezultatov in čez čas je bilo stanje na cestah slabše. Enako se je zgodilo s šolo. Hkrati so iz nje izgnali vzgojo in vzgojne predmete. Vse to je bilo namerno, a se je sčasoma pojavila luknja in otroci v šoli niso bili več uspešni. Nato so iz tujine privlekli pedagoški trikotnik, in kar naenkrat so morali starši na veliko hoditi v šolo. Odgovornost za šolske zadeve so preložili nanje, njihov vpliv se je povečal. Pojavilo se je obilo informacij v medijih, vzorcev pa ni bilo več. Starši so se ob tem trudili vzpostaviti dobro materialno osnovo, s tem pa je ob osemurnem delavniku ostalo malo časa za vzgojo. Sovpadlo je torej več dejavnikov, najizrazitejša pa sta, da šola nima več vzgojnega momenta in jemanje pravic učiteljem. Večina ljudi seveda misli, naj učijo, kot je treba, pa bodo imeli avtoriteto. A kako naj jo imajo, če doma starši grdo govorijo o njih, otroci berejo le slabo o učiteljih in starši hodijo z odvetniki v šolo ter iščejo pomoč v medijih. Če je kaj narobe, pravijo, da je treba učiteljico spraviti v red namesto otroka. No, zdaj bo sicer srednješolskim učiteljem narasla avtoriteta, saj bodo po novem lahko odslovili učenca od pouka, kar jim daje moč.

Verjetno se temu pridruži še permisivna vzgoja …

Seveda, saj z njo pride zaščitništvo. Se pravi, da otroku ni treba delati in biti odgovoren za svoje stvari, ko se od zunaj začnejo pritiski in zahteve, pa se govori o zaščiti in obrambi njegovih pravic. S Simono Levc sva izdala knjigo Varuh otrokovih dolžnosti. Tedaj so vsi začeli govoriti o dolžnostih, zdaj pa imamo že nove oblike vzgoje, ki so prikrile permisijo. Pravimo, da je z otrokom treba delati rahločutno, v resnici pa ne vzgajamo rahločutnih otrok, ampak horde sebičnih narciskov. Vsi so glavni in vse vedo, in to je problem. Potem srečate nekoga s fakultete, ki vse ve, a se ne znajde v praksi. Zabava me branje diplom na internetu, saj to niso diplome, ampak imeniki. Naštetih je 120 avtorjev, o vsakem nekaj piše. Toda kje je ob tem prispevek študenta razen zlaganja skupaj?! Kaj je odkril, kakšno spoznanje je ponudil?! Redke fakultete podpirajo miselnost, da diploma ni le citiranje že znanih dejstev. Pa še moških je v izobraževanju premalo in bi bilo treba narediti moško kvoto. Fantje potrebujejo moški zgled, tega pa ni.

Ko preboliš poraz, pa je treba začeti proslavljati, da je najhujše mimo.

In ko pridejo s fakultete, imajo predstave, da bodo vsi dobili odlične službe in visoke plače brez truda. Kaj bo, ko bodo padli na realna tla?

Ko se ti zgodi kaj hudega, se sproži adrenalin in sproži napad ali beg. Velik del jih bo torej pobegnil, kar se že dogaja. »Če mi ne gre kot po maslu, bom šel pa v tujino!« pravijo. Mislijo, da bodo tam postali direktorji velikih podjetij, ko spoznajo, da ne, pa se vračajo. Od tistih, ki ostanejo, bodo šli nekateri skozi sistem z malo truda, kar bi se zgodilo ne glede na vzgojo, tretji pa bodo dosegli dno, se od njega odgnali in splavali na površino. Trdno sem prepričan, da bo nazadnje vse v redu. Prihodnost naših otrok je svetla. Vidim kar nekaj takih, ki jim gre slabo – delam z vedenjci, ki so na dnu ali malo nad njim in ga morajo pogosto doseči, da zadihajo. Tisti, ki dobijo izkušnje, se potem drugače obnašajo, razmišljajo, ravnajo, drugače vidijo svoja partnerstva – in ti pogledi so precej podobni tistim, ki smo jih imeli pred dvema generacijama. Torej zahtevajo od svojih otrok, da so korektni do sebe in partnerjev, da se zavedajo, da se šivalni stroj in avto peljeta na servis, če ne delujeta, da pa je treba tudi partnerstvo vzdrževati in občasno popravljati, ne pa da se ga zavrže z SMS-om, kar se pogosto dogaja. Nove generacije so bistre, a nimajo izkušenj. Te jim življenje prinese, če si to želijo ali ne. Nobene izbire nimajo, v vsakem primeru jih dobijo.

Je pomembno, da jih ne forsiramo, ker je uspeh edino merilo, pred neuspehom pa jih je treba zaščititi?

Otroci morajo doživeti neuspeh, saj je zelo pomembno, da doživiš katero zmago in se dostojno obnašaš in da doživiš kateri poraz in ga dostojno preživiš. Nič od tega te ne sme vreči iz tira. Ko preboliš poraz, pa je treba začeti proslavljati, da je najhujše mimo. Če ne boš proslavljal drobnih zmag, boš imel namreč občutek, da je življenje ena sama žalost. Če slaviš male zmage, se ti zdi, da je veliko veselja. To je naravnanost, ki jo izberemo, in ni odvisna od vzgoje ali kogar koli drugega.

 

A če ima otrok rutino, red in zna postopno priti do stvari, ima boljšo osnovo za soočanje z neuspehom ...

Vedno mu je treba dovoliti, da je uspešen sam, da dobi različne izkušnje, negativne in pozitivne. Kako naj se sicer odloča?! Takrat nam upravičeno reče, da so bili v naši mladosti drug družbeni red, država, uradni jezik, kar ni primerljivo. Mi pa vlečemo nostalgične stvari iz spomina, ker so možgani poskrbeli, da smo slabo odrinili, ter si predstavljamo, da je bilo krasno. Ne, ni bilo. Prav tako nismo radi hodili v šolo, prav tako smo imeli sošolce, ki jih učitelji niso mogli prebavljati in so bili težki do nas. Stvari so bile podobne, a jih idealiziramo. Pozabljamo, da je bilo tudi tedaj težko reči punci rad te imam, da so nam šle intimne izjave težko iz ust. Zato je danes to lažje prebrati in napisati po telefonu, vendar sporočilo ni tako močno. Ko se začneš osebno pogovarjati, je čisto drugače. Vodil sem tabore z mladimi spremljevalci, tedaj študenti, ki so danes starši in uporabljajo svoje izkušnje – ne razvajajo otrok, ker so jih videli razvajene, delajo z njimi, so vztrajni, se prepirajo, a se tudi pobotajo, oboje je normalno. To je tisto, kar morajo današnji otroci videti pri starših – da se spreta, a se tudi pobotata.

Starši so namreč le nadzorni organ, ne inštruktorji. To je ključno. 

Je kljub temu vredno vzeti kaj iz svojih izkušenj?

Vrednote, ki ostanejo. Ena je delo – učno, za šolo, ki ga ni pametno ločevati od preostalega dela. Jaz ga štejem k domačim opravilom, kot je umivanje zob. Vprašanje pa je, kako se ga opravlja. Mi smo delali na drugačen način kot današnji otroci. Cilj je poiskati način, ki da otroku rezultat – ni nujno, da je tak kot naš. Težava je tudi v različnosti dela med spoloma: za fante je učenje projektno delo – lotim se tega in tega, toliko časa delam in konec. Poleg tega redko sami rečejo: 'Zdaj bom pa delal toliko časa, da bom končal!' To zanje ni merilo, raje si določijo čas. Če jim ne gre, pa je treba izboljšati kakovost učenja, ne le dolžine. Težava naše osnovne šole je tudi, da se pričakuje pridnost, ne pa inovativnost in radovednost. Treba je verjeti, kar učiteljica reče. Fantje pa ne verjamejo, ampak preizkusijo, ali je to res.

Tehnološko podprto novo okolje ima prednosti in slabosti. Kaj je treba spodbujati po starem?

Ljudje danes še svoje telefonske številke ne znajo na pamet. Moja generacija si ni nikoli zapisala, kaj je za nalogo, saj smo vedeli na pamet, kaj je treba narediti. Pomnjenje nam pride prav še danes. Če pa si odvisen od tehnologije, ti crkne baterija in si na nuli. Kaj boš potem? Tehnika sicer ni ne dobra ne slaba, odvisno, kako jo uporabljamo. Enako je s krušnim nožem – z njim lahko odrežeš kruh ali nekomu vrat. Isto orodje, ista poteza.

Otrok nujno potrebuje brezpogojno ljubezen, sicer vedno misli, da ni dovolj dober, izpostavlja Juhant.

Jih je treba spodbujati, naj si kaj zapomnijo, pridejo nekam z zemljevidom itd.?

To se jim zdi težko. A če imaš različno težke uteži in rečeš otroku, naj dvigne dve, nihče ne vzame najlažjih, ampak srednji in potem še težji. Napredujejo – to je v njih in so prinesli s sabo na svet. Če je nekaj lahko, je zanje drekec pekec, ni nič vredno, ne šteje ne med vrstniki ne starši. Slednji pa so problem: »Naš pa ne bo dvignil, ker si je pretežko izbral, ga bo treba peljati k pedopsihiatru,« itd. za vsako malenkost, ker ga niso frustrirali pravi čas. Človek ne jezi se je treba igrati tako kot nekoč, ne pa kot danes, ko sta lahko dva pajacka na enem krogcu. Kakšna dva pajacka?! Eden! Zabrišeš mulčevega dol – in tudi on bo tvojega. Morda bo vrgel vse skupaj po tleh – in naslednjič igrate brez njega. Če bo rekel »jaz se grem tudi«, odvrneš, da ne, ker meče po tleh. In se bo moral nadzirati, ker se hoče igrati. Tega izziva pa nima, če ima v rokah računalnik, tablico in igrice. Tam izgubi življenje in gre še enkrat. Stvari morajo biti težke.

 

Kakšen je nov model vzgoje, ki nadomešča permisivno?

Dva pogoja sta, da bodo otroci dosegli optimalne rezultate. Prvi je, da samostojno obvladajo veliko domačih opravil. To pomeni, da če otrok vidi na tleh papirček, ga pobere in odloži v smetnjak. Če sneži in je mama na govorilnih, skida zanjo. Če dlje dela, jo doma čaka kuhan krompir, ki ga ni naročila. Otrok se sam odloči za to – to je samostojno obvladovanje domačih opravil. Sam se loti, ko mu ne gre, pa ne išče informacij pri mami, ampak tolažbo – »tako sem jezen, ne gre mi«. »Tu imaš sok, korenje, zgrizi ga in sam najdi pot,« odvrne mama. Starši so namreč le nadzorni organ, ne inštruktorji. To je ključno. Posledično so odnosi normalni, saj otrok skrbi zase in za druge. Že osemletnik lahko odnese vrečke iz trgovine v tretje nadstropje. Kolikokrat? Tolikokrat, da bo vse gor. Ko želi pred televizor, mu povemo, da je treba zložiti hrano v omare. Če zna vzeti čokolado s police, jo zna tudi položiti tja. To je del, ki je težek in pri katerem je treba zahtevati, čeprav gre za preproste stvari. In drugo – otroci potrebujejo brezpogojno ljubezen. Brez tega ne bodo uspešni. Veliko pogojne pa je tudi pri otrocih, ki šolsko blestijo. »Pet sem pisala,« reče hčerka. »Odlično, koliko je bilo točk, zakaj nimaš vseh, koliko je pa pisala soseda?« reče mama. Dobila je pet, in to za mamo ni dovolj. To ni brezpogojna ljubezen, ampak pogojevana. Ta otrok bo vse življenje iskal priznanje, da je dovolj dober, vse bo naredil, kar bo treba, a še ne bo prepričan, ali je to dovolj, ker je taka njegova izkušnja. To je pa zelo kruta stvar, saj bodo razpadala partnerstva, ker bo dobil premalo signalov, da je v redu.

Da bo otrok dobro, morajo starši ločiti neuspešno partnerstvo od starševstva.

Formula, da pridnost prinaša uspeh, ne drži več …

Če delaš le, kar naj bi bilo prav, je tvoj uspeh omejen, ker je premalo raziskovanja, iskanja, prepričanosti vase, premalo drznosti, da bi naredil več. Pridni otroci se znajdejo v predvidljivih okoliščinah, drugače pa ne, ker nimajo vzorca in ne vedo, kako. Taki so tisti, ki niso smeli po svoje poskušati in so bili vodeni, jim je bilo vse dovoljeno in nič zahtevano – zrasli so npr. v hišah, ki so ena sama igralnica. In potem starši rečejo, da otrok ne funkcionira. Kako? Saj ni nobene strukture, ne loči, kje gledamo televizijo, kje se pocrkljamo, beremo – in se ne igramo z barvicami. Spalnica ni videoigralnica, v njej ni hladilnika, računalnika, telefona, tudi če je otrok obljubil, da ne bo igral.

Je najbolje vzgajati z zgledom in po zdravi kmečki pameti?

Da, del tega je presoja, kaj je res dobro za otroka. Ko se ločujejo, starši pogosto razmišljajo o svojih pravicah, ne o otroku. Otrok npr. potrebuje strukturo dneva – to je več kot urnik, ampak tudi, kje se dela, zakaj in kako. To je dnevna izkušnja, kako stvari potekajo. Nič hudega, če pri enem in drugem ločenem staršu ni poenotena. Otrok se navadi na to. Ni nam treba vsega prilagoditi, otrok se prilagaja. Starši pa so vodje tropa in vedo, kaj je dobro zanj, modreci, ki imajo več izkušenj in jih je dobro upoštevati.

Kaj je pomembno pri ločenih starših in sestavljenih družinah?

Da bo otrok dobro, morajo starši ločiti neuspešno partnerstvo od starševstva. Če ne, je slednje avtomatično neuspešno. Pri sestavljenih družinah pa so ključna vzgojna pooblastila. Če je mama podedovala partnerjevega otroka, je pomembno, da mu oče pove, da opravlja funkcijo mame, čeprav ga ni rodila, zato jo mora poslušati in ubogati. Njena vloga je popolnoma enaka. Na dolgi rok pa je formula vedno enaka – če vlagamo veliko ljubezni in dela, se nam bo z vzgojo izšlo. 


oddajte komentar

preberite tudi

Orgazem med masturbacijo, ne pa tudi med seksom (to so glavni krivci)

Finančna varnost ali ljubezen? Izkušnja dame, ki je bila v zvezi z bogatašem

Šest tipov žensk, od katerih moški bežjo (čisto vsakič)

ne spreglejte