Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Mamina zgodba o posvojitvi: Najin Fantek je tako neverjetno dišal. Stisnila sem ga k sebi … (izpoved Slovenke, ki podira tabuje)

Mamica, ki se ne izpostavlja s polnim imenom in priimkom, a je vseeno ganila številne Slovence.

29.1.2021 ob 11:15 | Foto: osebni arhiv

Slika avtorja - Petra  Kalan Piše:

Petra Kalan

petra.kalan@delo.si

Mamina zgodba o posvojitvi: Najin Fantek je tako neverjetno dišal. Stisnila sem ga k sebi … (izpoved Slovenke, ki podira tabuje)

Najdemo jo pod spletnim profilom Mamina zgodba, kjer deli svoje najbolj intimne zapise. Zgodba slovenskega para, ki se je po sedmih neuspešnih postopkih umetne oploditve in številnih padcih odločil za posvojitev otroka. Imela sta veliko srečo in danes vsak dan v objem stiskata svojega fantka, ki jima je življenje obrnil na glavo. V pozitivnem smislu. Svojo zgodbo delita s svetom, da bi ljudem približala tematiko, o kateri beseda preredko teče.

Kako bi se predstavili?

Odločna, srečna, srčna oseba, ki je pred mesecem dni odprla nov profil na instagramu na temo (ne)plodnosti, posvojitve in rejništva, in zdaj vse zanima, kaj sem, kdo sem, zakaj sem odkrito spregovorila o svoji zgodbi.

Po prebiranju vaših zapisov na spletu sem dobila občutek, da so res prišli iz nekega iskrenega vzgiba. Kako to, da ste se odločili deliti najbolj osebno zgodbo? 

Motilo me je, da sama nisem našla podobne vsebine na slovenskih profilih, ampak sem morala iskati podobne zgodbe preko tujih profilov. Ker se o tem pri nas ne govori, ker so to tabu teme, ki mnoge bremenijo, ker ljudje ne znajo (znamo) odreagirati, ko nam nekdo pove, da se sooča z neplodnostjo, da ima vprašanja o posvojitvi. Moj največji izziv in želja pa je ljudem približati rejništvo. Sploh mladim osebam, mladim družinam, saj pri nas kronično primanjkuje rejniških družin. Otrok, ki potrebujejo varno, stabilno zavetje je ogromno. Rada bi, da stopimo iz plastične podobe družin, kot se jo predstavlja v medijih. Družine so mnogih oblik in ena od teh oblik je rejniška družina. 

Rada bi da stopimo iz plastične podobe družin kot se jo predstavlja v medijih. Družine so mnogih oblik in ena od teh oblik je rejniška družina. 

Za tiste, ki vas še ne spremljajo. Kakšna je vaša zgodba? 

Na kratko. Spoznala super fanta, se poročila, želela imeti otroke, ugotovila, da jih ne moreva imeti, ugotovila, da jih mogoče lahko imava, šla skozi sedem postopkov IVF-ICSI. Vsi neuspešni. Se odločila da se vpiševa v register posvojiteljskih družin, začneva z vpisom v register rejnikov. Vmes dobiva klic. Klic, ki nama je spremenil življenje. In že leto dni nama dneve lepša najin fantek, ki sva ga pred kratkim tudi uradno posvojila. 

Fantek jima je spremenil življenje.

V Sloveniji se o posvojitvah govori predvsem takrat, ko gre za tiste otroke, ki so posvojeni iz tujine. Kako zahteven pa je postopek, da starši posvojijo otroka iz Slovenije?

Postopek je na začetku enak. Tako za posvojitev iz tujine, kot za posvojitev iz Slovenije se je potrebno najprej obrniti na CSD in biti vpisan v register potencialnih posvojiteljev. Opraviti je potrebno razgovore, psihosocialne teste, obiske na domu. Ko si vpisan v register pa ali čakaš na klic, ali pa se odločiš in začneš raziskovati postopke za posvojitev iz tujine. 

Kakšni so bili odzivi bližnje okolice, ko ste povedali, da ste odločili za posvojitev? Je to še vedno na nek način tabu tema?

Da sva vpisana v register so vedeli res le najini najbližji, da bova dejansko posvojila otroka, pa sva širši družini sporočila tisti dan, ko sva spoznala najinega sina. Bili so, milo rečeno presenečeni, ampak izjemno veseli.

Negativnih odzivov ni bilo. Mogoče le veliko začudenja, če sva kdaj komu odgovorila, da sva sina posvojila in pa tišino, ko ne vedo, jim je nerodno, kaj potem vprašati, odgovoriti na to temo. 

Kaj pa po deljenju vaše zgodbe na spletu. Kolikor vas spremljam, ste naleteli na zelo dobre odzive. Se pri nas premalo govori o tovrstnih temah?

99,9 odstotkov odzivov je pozitivnih potem pa je tu 0.1 odstotek ljudi, ki iščejo skrite motive, se ne strinjajo s prikazom moje zgodbe, z mojimi zapisi in mi to dajo jasno vedeti. Presenetilo in rahlo prestrašilo me je, da je profil v tako kratkem času dobil toliko sledilcev. Ampak iz zasebnih sporočil, ki jih dobivam, je videti, da so ljudje željni informacij in da komaj čakajo, da z mano, s svetom delijo tudi svojo zgodbo. 

Kako ste doživljali celoten proces posvojitve. Ste otroka takoj začutili kot svojega ali gre pri tem za dolgotrajen proces?

Dan, ko sva spoznala najinega sina, se je začel presenetljivo mirno. Zagotovo sem se nekaj naučila iz pretekle izkušnje z neuspešno izpeljano posvojitvijo. Takrat je bila paleta mojih čustev neverjetno široka, obenem pa navita do neba - upanje in pričakovanje 130%, sreča 145%, strah 315%, mirnost 0%. Tokrat je bilo drugače. Upanje, sreča in mirnost, vsi nekje na 85-95 odstptkih.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Plodnost Posvojitev Rejništvo (@maminazgodba)

(Zapis iz spletnega profila Mamina zgodba) Ko sva hodila proti sobi se mi je v glavi odvijalo: "Kaj, če ne bom nič začutila? Kaj, če bo imel hecen nos? Kaj, če ..." Prideva v sobo, ležal je v posteljici, stopiva do njega in prvo kar zaznam je vonj. Dišal je. Tako zelo je dišal! Popolnoma drugače kot pri prvi izkušnji, tam je bil prav tako vonj tisti prvi čut, ki se je vklopil, ampak tam ni bil prijeten vonj, bil je vonj po operacijah, intenzivnem oddelku, zdravilih, razkužilu. Dojenček je bil popolnoma prekrit z bolnišničnim vonjem. Tu pa tako drugače. Najin Fantek je tako neverjetno dišal. Stisnila sem ga k sebi, možev izraz je bil ena sama pristna sreča. Ne vem koliko časa je minilo preden zaznam, da so v sobi še vedno zdravnica in obe strokovni delavki. Ena naju takrat vpraša: "Sta že izbrala ime, ime bo potreboval, nima ga še?" Midva pa: "Kaj? Ne, kdaj, zdaj morava povedati?" Strokovna delavka: "Ja, čimprej, da mu začnemo urejati dokumente." Iz porodnišnice sva odšla zmedena kot le kaj. 

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Plodnost Posvojitev Rejništvo (@maminazgodba)


Je celoten postopek pri nas podprt tudi s psihološke strani. Kako je s pomočjo strokovnih služb?

S psihologom se srečaš na samem začetku, ko preverjajo tvoje psihofizično stanje, preverjajo ali obstajajo morda kakšni zadržki, mogoče kdo ni pripravljen posvojiti otroka druge narodnosti, otroka z zdravstvenimi težavami ... Kasneje, po sami posvojitvi pa velja enako kot za vse druge starše, če potrebujejo podporo lahko pokličejo na center in zaprosijo za dodatno pomoč, svetovanje pri izvajanju starševske skrbi. Z možem sva se večkrat šalila, da bi po tolikih preverjanjih, kakšna bi bila kot starša, še preden sva to dejansko postala, lahko dobila vsaj kakšno mini diplomo na to temo (smeh).

Kakšne so možnosti, da se biološka mama premisli in otroka želi obdržati? 

Zdaj te možnosti nima več. Po novem družinskem zakoniku, ki je v veljavo stopil lansko leto, se je meja za to, do kdaj si lahko biološka starša premislita znižala na 8 tednov po rojstvu otroka. Takrat morata ponovno podati izjavo, da potrjujeta svojo odločitev. 

Boste svojo zgodbo tako podrobno delili tudi s sinom? Si želite, da si morda nekoč prebere te vaše zapise?

Sinu že od rojstva dalje govoriva o dnevu, ko sva ga spoznala, o telefonskem klicu, ki sva ga prejela, ko so nama sporočili, da je tam nekje en mali fantek, ki mu iščejo družino. Z leti bo dobil vse več in več informacij. Vesela bi bila, če bi kdaj prebral vse moje zapise. 

Kdaj ste prvič začutili, da sta s sinom povezana?

Prvi mesec mi ni dal nobenega jasnega znaka, da sem mu sploh zanimiva, vsaj malo všeč, da mu je ok, da mu zdaj tukaj igram mamo. Potem pa je prišel dan, čisto navaden dan, ko sem kuhala kosilo, njega pa postavila v gugalnik blizu sebe, da se je igral z rokicami, a me vseeno imel na vidiku. V ozadju je igral radio in kar naenkrat se zavrti tista prava, dalmatinska, Oliverjeva pesmica. In seveda začnem poleg prepevati na ves glas, le kdo ne bi. S kotičkom očesa pogledam proti Fantku in vidim, da me gleda s tako bistrostjo in rahlim nasmeškom, da sem prav čutila kako mi sporoča: »Ej, to je to, štekam te! Ti si moja!« Vzela sem ga v naročje in skupaj sva zaplesala in odpela vse do zadnje note. Od takrat dalje, sem mu pela ves čas. Mislim, da se nekaj časa sploh nisem nič pogovarjala z njim, vse sem mu odpela!

Kot sem opazila na vašem profilu delite tudi zgodbe drugih mam. Se vam zdi, da je to zdaj postalo novo poslanstvo? 

Zdi se mi da sem odprla neko okno v svet odprte komunikacije pri teh temah. Ideja je, da delim tudi zgodbe drugih. Zgodbe mam, zgodbe tistih, ki bodo to še postale, zgodbe tistih, ki upajo na to, da jih bo nekdo nekoč klical mama. Pa tudi zgodbe oseb, ki so bile posvojene, v rejništvu, zgodbe rejniških družin, zgodbe očetov, bratov, sinov... Skratka zgodbe o družinah, zgodbe, ki jih piše življenje. 

Kakšno bi bilo vaše sporočilo vsem, ki še vedno ne vedo kako reagirati na takšne zgodbe? Ljudje včasih preprosto ne najdemo pravih besed … 

Če ne veš, preveri. Preprosto dovoli sebi in tistemu, s katerim se pogovarjaš priznati, da ne veš kaj reči. Ljudje smo si različni, pa tudi v različnih fazah žalovanja/življenja smo. Stavek, ki danes nekomu prizadene bolečine, mu lahko jutri prinese voljo, moč, pogum. Zelo značilen stavek je 'vse se zgodi z razlogom'. V začetnih fazah, ko je nekdo izgubil otroka, bil soočen z diagnozo neplodnosti ... V tisti fazi tega stavka noče slišati. Ko pa sam s časom morda pride do te iste ugotovitve, pa potem sliši potrditev še pri komu, takrat mu lahko ta stavek da zagon za naprej, potrditev, da razmišlja v pravi smeri. 

Stavek, ki danes nekomu prizadene bolečine, mu lahko jutri prinese voljo, moč, pogum.

So pa stavki, vprašanja, za katera je bolje, da jih pozabimo. To so: Kaj pa vidva čakata? Saj sta še mlada, bo že, samo sprostiti se morata. Dobro, da se je nosečnost končala tako hitro, to še ni bil pravi otrok ... Na profilu počasi odstiramo stavke, ki niso primerni in jih zamenjujemo s stavki, besedami podpore, besedami, ki ne zabolijo. 

Kam želite peljati svojo zgodbo, Mamino zgodbo?

Imam službo za polni delovni čas, službo, ki jo zelo rada opravljam, mi je v izziv in je ne mislim izpustiti iz rok. Zato na profilu nisem tako aktivna, kot tisti, ki so svoj delovni čas polno posvetili temu. Nekako upam in računam na to, da kljub temu, da obstajajo razni algoritmi pri družabnih omrežjih, ki "kaznujejo" tistega, ki ne objavlja redno, ki ne objavi dnevno vsaj nekaj vsebin. S tem, da potem njegovih objav ne prikazuje niti tistim, ki ga že sledijo, da so moji sledilci tisti, ki me bodo kljub temu poiskali in prebrali zadnje objave, saj jih zanima tema, o kateri pišem, zanima jih moja zgodba.

Preden sem odprla ta profil, o instagramu nisem vedela veliko. Imela sem deset sledilcev na svojem osebnem profilu, facebook profila nisem imela že kar nekaj let. In ko sem začela malo bolj spoznavati svet družbenih omrežij, svet influencerjev, sem ugotovila, da ja, to je lahko služba za polni delovni čas, služba, ki bi morala biti bolj cenjena. Moj profil ni moja služba, je moj hobi, je nekaj za mojo dušo, zato ne sledim vedno navodilom, ki mi jih dajejo izkušenejši ustvarjalci vsebin, pa čeprav bi s tem pridobila več sledilcev, obdržala tiste ki jih imam. V glavi imam vizijo, da bo profil odprt dve, tri leta, potem pa se bodo opogumile tudi druge in začele pisati njihove zgodbe, odprle druge profile na to temo in nadaljevale, kar sem sama začela. Mogoče pa celo katera prevzame ta profil in ga pelje dalje z njeno mamino zgodbo.

Preberite še: Prazno naročje in zlomljeno srce: zgodba žalujočih angelskih mamic

Morda vas zanima tudi: Urša Trebušak: Z RTT hipnozo ljudem pomagam, da na novo programirajo svoj način razmišljanja 


oddajte komentar

preberite tudi

Vse prednosti in slabosti seksa pod prho

Kaj pomeni, če vas v sanjah vara ali zapušča partner

Največji sovražniki dobrega seksa

ne spreglejte