Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Ljudje smo taki packi …. (Piše: Mateja)

Obožujem naravo. Vzljubila sem jo že v otroštvu, ko sem se s sovrstniki podila po travnikih in gozdovih, poleti vonjala vonj posušene trave, v jeseni pobirala njene darove in pozimi gazila visok sneg.

26.9.2019 ob 6:00 | Foto: Gettyimages

Slika avtorja - Mateja Florjančič Piše:

Mateja Florjančič

mateja.florjancic@delo.si

Ljudje smo taki packi …. (Piše: Mateja)

Do nje se nisem ohladila tedaj, ko sem postala mama in smo z otroki raziskovali bližnje ter daljne gozdne poti, opazovali živali, spoznavali drevesa in grmičke ter se sladkali z divjimi jagodami ali češnjami. V njenem zavetju smo preživeli nešteto ur, vedno našli kaj zanimivega, vselej odkrili kaj novega.

Dandanes, ko podmaldek prijazno, a vztrajno zavrača moja povabila na sprehod, pohajkujem v družbi psa. Ta neusmiljen motivator me dvigne s kavča ne glede na to, ali zunaj sije sonce, lije dež ali ostra zima kaže zobe. Včasih bi z velikim veseljem raje ostala pod toplo odejo. A potem, ko vsa tečna, ker mi to ni dano, obujem superge (po potrebi tudi gumijaste škornje) in ko po desetih korakih začne srce utripati hitreje ter sveži kisik pride v čisto vsako celico mojega telesa, prvotna ideja o kratki hajki propade in se iz načrtovanega enega, dveh kilometrov, še sama ne vem kdaj, podaljša na tri, štiri.

Kajti vedno znova se zavem, da je narava moja velika prijateljica, ki me vselej dobrodušno sprejme v svoje zavetje. Me potolaži, ko sem žalostna, z menoj poje, ko sem vesela, me napolni z novo energijo, mi pomaga iz sebe stresti vse slabo ter s prsi vzame tisti kamen, ki včasih sede na dušo in je v zavetju štirih sten tako težak. Zunaj … kot da ga ni.

Da tako imenovana gozdna kopel dela čudeže, sem spoznala še preden so Japonci idejo o njej poslali v svet.

V objemu gozda se spočijejo moje oči, razmigajo moje kosti, izginejo moje skrbi, pridejo ideje. Narava je moj terapevt, moj tolažnik, moj zaupnik. Tako čudovita je. Vedno: ko se spomladi komaj prebuja, ko v visokem poletju dneve preseka nevihta, ko se v jeseni obarva v tisoče barv ali ko pozimi tiho počiva.

Da tako imenovana gozdna kopel dela čudeže, sem spoznala še preden so Japonci idejo o njej poslali v svet.

In sram me je, da sodim med tista bitja, ki so njeni največji sovražniki, ki ji povzročajo največ škode in ji zadajajo največje bolečine.

Boli me, ko hodim ob cesti ter na vsaka dva metra uzrem prazno pločevinko. Ugotavljam, da so energijski napitki in piva zelo popularne pijače. Ter da so tisti, ki jih imajo radi (vsaj nekateri), zelo grdo vzgojeni. Saj veste, kako pravijo: kjer se osel valja, dlako pušča. Verjemite, tudi kozel na zmečkani pločevinki piva, ki je brez dvoma priletela kar iz avtomobila, je ob cesti grd. Čisto vseeno je, ali je češki ali tisti iz naših planin. Skoraj na jok mi gre, ko ob poti vidim odvrženo polno plenico ali uporabljen vložek (da, tudi to se dogaja). Jezi me že, če je na tleh papirček in v bes me spravi odslužena vrečka, katere vsebina jasno priča, kaj je nekdo imel za malico.

Kar ne sodi v naravo velikokrat poberem in odnesem v smeti. Verjamem, da marsikdo, ki me vidi, kako se s prazno pločevinko v roki sprehajam do prvega smetnjaka misli, da ga po poti malo cukam. Ali ko v eni roki držim povodec, v drugi pa vrečko svinjarije meni, da imam preveč časa.

In sram me je, da sodim med tista bitja, ki so njeni največji sovražniki, ki ji povzročajo največ škode in ji zadajajo največje bolečine.

Saj ne, da bi me brigalo, le ne morem razumeti, kako lahko nekdo v času, ko so smetnjaki res povsod, za seboj pušča svoj nečeden podpis. Kako lahko za prvi grm brezbrižno zavrže tisto, česar ne rabi več. Ali kako lahko skladovnica drv ob cesti sodobnim nomadom služi kot javni WC. S potičkami. Pardon, poticami. Čeprav so se pred nekaj kilometri peljali mimo gostilne, kjer dvomim, da bi komu odrekli olajšanje na školjki.

Če bi zato moral popiti kavo ali kozarec soka, pa tudi najbrž ne bi bankrotiral. A kaj, ko smo ljudje res veliki egoisti.

"Moj travnik ni pasje stranišče, moja travica je pokošena do milimetra natančno, moji grmički skrbno obrezani, moj dovoz pometen, tisto, kar je za lično belo ograjo, pa me ne briga. In če je tam kup smeti, bom nanj kaj vrgel še sam …

Seveda bom podpisal peticijo za čistejši zrak in prav takšne vode, bom glasen na podnebnem štrajku (mimogrede na Instagram dodal še kakšno fotko, da bodo vsi videli, kako prispevam za lepši planet). Samo tiste plastenke, mimo katere grem vsak dan, pa ne bom pobral in odnesel v smeti. Ni moja." Zaplankanost do skrajnosti.

Ali je bolje zamahniti z rokami in v malodušju dopustiti, da še zadnji kotički postanejo naše odlagališče?

Vsako pomlad pri nas poteka čistilna akcija. Sovaščani po bližnjih poteh naberejo nenormalne količine smeti. Že čez tri dni … so spet tam … v enem letu se jih nabere prav toliko, kot jih je bilo lani. Tako bo vse dotlej, dokler se ne bo v glavi slehernika zgodil nekakšen premik. Dokler ne bodo vsi dojeli, da ni pomembno le, da je njihov avto čist in dvorišče brezmadežno. Da je vendarle treba gledati širše. Se bo to kdaj zgodilo? Pravijo, da upanje umre zadnje …

Pred kratkim je v družbi beseda nanesla na ločevanje odpadkov. Nekdo je izjavil, da je zadeva nesmiselna. Tako ali tako se ozračje segreva, zemeljska sredica ohlaja, ozonski plašč se tanjša in metanje odpadkov v pet različnih smetnjakov tega ne bo rešilo. Resno?!? Ja, veliko je zamujenega, veliko uničenega in ogromno nepopravljivega. A človek, halo! Malo pa se vendarle lahko vsak potrudi, da bi vsaj kanček prispeval za lepši danes in jutri. Nihče ne pričakuje, da bo velike okrcal tako, kot mlada Greta Thunberg, a plastenke pa lahko meče med odpadke za embalažo. Če bo, namesto da bi se usedel v avto, kakšen kilometer prehodil peš, tudi ne bo škodovalo. Njegovemu zdravju, če mu že za vse drugo ni mar.

Dejstvo je, da mora vsak začeti pri sebi in storiti vsaj tisto malo, kar lahko. Saj ni tako težko. Ali pač? Ali je bolje zamahniti z rokami in v malodušju dopustiti, da še zadnji kotički postanejo naše odlagališče?

Moramo res na čisto vsakem koraku pustiti svoj umazan pečat ter vedno znova dokazovati, da smo ljudje eni veliki packi?

Preberite še: Obsedenka z ličili je šla nazaj k naravi! #kolumna

Morda vas zanima tudi: O zviti pločevini in zavarovalniških zdrahah ali kako sem se pustila nategniti (izkušnja naše novinarke)

Priporočamo tudi: 

Urška Košir: Veste, koliko industrije bi propadlo, če bi bile ženske zadovoljne v lastni koži

Vse o kisanju zelja in repe

Iz nove knjige Tasty sladice: 12 idej za zaključevanje pit


oddajte komentar

preberite tudi

Starost, ko ženske najbolj uživajo v seksu

Vas po seksu boli nožnica? Tu se morda skrivajo razlogi

Presenetljivo: To je skupno parom z izjemnim seksom

ne spreglejte

Nikoli ne zamudite vaših najljubših vsebin! Prijavite se na mične e-novice!