Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Sobivanje z naravo ali lisica na dvorišču, srna na vrtu in medved ob poti (Piše: Mateja Florjančič)

Mojega doma si večina ne predstavlja kot safarija na domačem dvorišču.

7.1.2021 ob 5:50 | Foto: Gettyimages

Slika avtorja - Mateja Florjančič Piše:

Mateja Florjančič

mateja.florjancic@delo.si

Sobivanje z naravo ali lisica na dvorišču, srna na vrtu in medved ob poti (Piše: Mateja Florjančič)

Med pandemijo velikokrat slišim, da smo lahko srečni, ker živimo na podeželju, kjer imamo naravo na dosegu roke in se, ko je doma vsega preveč, lahko odmaknemo v tiho zavetje gozdov ter travnikov.

S tem se strinjam in hvaležna sem za vse, kar nam ponuja domače okolje. Ne morem si niti zamisliti, da bi živela v mestu v majhnem stanovanju in bi bila vsaka zelena površina, kamor bi lahko šla odklopiti, se nadihati zraka in za trenutek poslati možgane na pašo, stičišče množic z maskami.

Zato me že v prvemu valu epidemije, ko so v naš kraj prihajali izletniki iz večjih mest, to ni prav nič motilo. V drugem jih je veliko manj, a prostora je bilo vedno za vse dovolj in nihče od tistih, ki sem jih na varni razdalji srečevala, ni izzival zdravja. Povsem razumljivo se mi je zdelo, da je nemogoče 24/7 ždeti v stanovanju v kombinaciji: dva energije polna malčka, dva vsega sita starša in po možnosti še pes. Samo za primer.

Ne predstavljam si, da se jaz ali kdo od mojih otrok ne bi imel priložnosti vsaj včasih skriti pred ostalimi.

Skratka, naneslo je, da smo se znova vrnili k naravi. Vendar opažam, da tudi narava kaj rada prihaja k nam. Kajti včasih imam občutek, da sem na brezplačnem safariju. Saj ne, da bi se (načeloma) pritoževala, se pa velikokrat čudim.

Nekega večera, ko je že padla tema, sva s sinom stala na dvorišču in opazila, da se pri avtu nekaj premika. Žival. Ne prevelika in ne ravno majhna. Gledava, kaj bi to bilo in si misliva, da je najbrž mačka. Ni bila mačka. Bila je lisička. Počasi in previdno je stopala proti nama in naju sumničavo gledala. Stala sva čisto pri miru, da je ne bi prestrašila, a ona se naju ni prav nič bala.

 

Počakala je celo, da sva šla po telefone in ni zbežala niti, ko se je ob vsaki fotografiji prižgala bliskavica. Pomislila sem, da je morda bolna, ker je tako neustrašno zrla v naju. A na pogled je bila lepa, njena dlaka gladka, kot bi jo nekdo ravno skrtačil. Prisežem, skoraj bi jo lahko pobožala. Še kar nekajkrat je ponovila obisk in dobila je tudi ime: Harry.

Ježka smo na dvorišču ali zadaj na vrtu večkrat videvali. Najprej bodičarja slišiš, kajti res spušča smešne zvoke in potem ugledaš gozdnega dedka, ki vohlja po tleh, pregleduje, če je morda kje košček jabolka ali če je pes pozabil pojesti kakšen briket in se, če se mu preveč približaš, zvije v klobček. Tudi letos nas je nekajkrat obiskal, se po svoje zahvalil za prigrizke ter potem kar izginil. Klicali smo ga Jakob in upam, da ni končal povožen kje ob cesti.

Skratka, idila sobivanja z naravo res preseneti. Včasih žal v negativnem smislu. S sosedo si deliva vrt. Nekega dne sem se s posodo in nožem odpravila po posevke ter se sama pri sebi čudila: "Pa kako je rezala to solato, da je samo srčke pobrala." Po natančnem pregledu pridelka sem ugotovila, da to ni bila moja sovrtnarka, temveč so se na najin vrt prišle pogostiti srne.

Najprej bodičarja slišiš, kajti res spušča smešne zvoke in potem ugledaš gozdnega dedka, ki vohlja po tleh, pregleduje, če je morda kje košček jabolka ali če je pes pozabil pojesti kakšen briket

Naj povem, da imava gredice sredi vasi, okoli in okoli so hiše, ljudje, tudi psi. A one se očitno niso dale motiti ter so veselo popasle okusnejšo pašo od trave, katere je bilo tedaj vse naokoli še v izobilju. Ja, jezna sem bila nanje. Čeprav so me otroci ob negodovanju kregali, da sem nesramna, da tudi srnice ne smejo biti lačne. Ne privoščim jim lakote, a lahko bi jedle tisto, kar raste v naravi in ne na mojem vrtu.

Zagovorniki tatov so nekoliko znižali toleranco do njih potem, ko so postali šoferji. Kajti povem vam, vožnja ponoči po cestah v naši okolici je lahko prava loterija, glavni dobitek pa ne ravno v veselje. Težko bi naštela vsa bitja, ki sem jih v mraku ali temi opazila iz avta: jazbeci, lisice, zajci, srne in srnjaki, košute in jeleni, ni da ni. Včasih moraš ustaviti, da se gospe ali gospodje počasi umaknejo in gredo svojo pot.

Nikoli ne veš, kdaj ti bo kaj skočilo na cesto. V strahu pred bližnjim srečanjem voziš dobesedno po jajcih in za vsak štor v grmovju se ti zdi, da je nekaj, kar bo vsak hip prečkalo tvojo pot. Dokler ostane pri tem, je čisto okej. Sem pa videla, kako izpade zadeva, ko se srečata avto in jelen.

A če bližnja srečanja z omenjenimi prebivalci gozda ne zbujajo ravno groze, je nekoliko drugače pri … medvedu. Živimo na območju, kjer rad prihlača tudi v vas, potrese kakšno hruško, podre kakšen panj in vsake toliko se zašušlja, da ga je znova zaneslo v bližino človeka. Jaz ga nisem še nikoli videla. Morda zato, ker se po gozdu ne sprehajam sama, če nihče drug, mi dela družbo pes, morda zato, ker po temi res ne hodim po gozdnih poteh. Kajti tedaj naj bi kosmatinec dejavno raziskoval okolico. Tako sem vsaj mislila do nedavnega.

Pot, po kateri se velikokrat sprehajam, vodi mimo čistilne naprave, ograjene z žičnato ograjo. Za ograjo je panj, ki ga je medved že obiskal in se pogostil z medom. 

Pa hodim nekoč znova tam mimo in vidim, da je ob ograji še električni pastir. "Upsi," si mislim: "Najbrž zaradi medveda."

"Da, zaradi medveda," mi je kasneje povedal en od tam zaposlenih in dodal, da je nazorna kamera kosmatinca ujela, kako se je blizu stavbe sprehajal … ob štirih popoldne. Ob štirih popoldne sovpada z mojim terminom ... Malo me je zvilo. Ja vem, vsi pravjo, da medved zbeži, če le lahko, da se umakne in da ne izziva. Verjamem, ker to hočem verjeti, vendar je nekje zadaj misel, da naj bi pred ljudmi bežale tudi srne, lisice in jeleni. A glede na moje izkušnje, so vse bolj pogumni.

Priznam, sicer priljubljeni poti sem se nekaj časa izogibala. Potem sem vse skupaj pozabila in znova obiram običajne trase. Le ko grem tam mimo, malo večkrat pokličem psa ali si kakšno bolj na glas zapojem.

Konec koncev se je očitno treba sprijazniti z dejstvom, da sobivanje z naravo pomeni tudi lisico na dvorišču, srno na vrtu in medveda ob poti.

Preberite še: Ljudje smo taki packi …. (Piše: Mateja)

Morda vas zanima tudi: 11 načinov, ki v trenutku prikličejo dobro voljo


oddajte komentar

preberite tudi

7 očitnih znakov, da je tvoja poletna romanca pravzaprav tvoj sanjski partner

Zakaj me še ni zaprosil? Pet najpogostejših razlogov za njegovo odlašanje

Odkrito, zakaj moški lažje od žensk dosegajo orgazme

ne spreglejte