Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Imeti ali ne imeti otroka (piše: Danaja Lorenčič)

Odločitev za otroka se mi je od nekdaj zdela zelo osebna, zato sem vedno znova presenečena, ko mi katera od prijateljic pove, kako nanjo pritiskajo sorodniki in znanci, češ, kdaj si bo že končno ustvarila družino.

28.2.2022 ob 11:05 | Foto: Urška Lukovnjak

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Imeti ali ne imeti otroka (piše: Danaja Lorenčič)

Nekatere se zaradi pritiskov okolice počutijo manjvredne, ker čutijo, da odstopajo od družbenih pričakovanj, ki ne narekujejo le tega, da je otroke treba imeti, temveč tudi kdaj in koliko. 

Nenazadnje je pred meseci eden od ministrov kot kakšna samooklicana Baba Vanga napovedal, da bo Slovencev do leta 2031 tri milijone – in ob tem dodal, da moramo nekaj storiti, če želimo, da se to uresniči. Toda, kdo je tisti, ki mora nekaj storiti?!

Je s tem ciljal na tiste, ki nočejo imeti otrok in so nemalokrat označeni za lene, razvajene in egoistične? Na tiste, ki otrok ne morejo spočeti po naravni poti? Na tiste, ki se odločijo za splav? Ali morda na tiste, ki zaradi ekonomske situacije niti sanjati ne upajo o potomcih?

Ne glede na to, kakšni so motivi ljudi, ki skušajo druge prepričevati, naj se odločijo za otroke, se mi zdijo njihova ravnanja nedopustna in nespoštljiva. Kajti s tem posegajo v osebno sfero in le poglabljajo razkorak med tistimi, ki otroke imajo in tistimi, ki jih nimajo.

Kar nekaj mojih prijateljic iz takšnih ali drugačnih razlogov nima otrok in niti na pamet mi ne pade, da bi posegala v njihove odločitve ali jim prigovarjala, da ne vedo, kaj zamujajo, ker niso mame.

Vem namreč, kako neprijetno se lahko počutiš, ko slišiš: »Zakaj nočeš biti mama?« ali »Kaj še čakaš, saj boš stara skoraj 40 let?!« In kako te zbode pri srcu, ko te označijo za ambiciozno karieristko. Prav nobena od tovrstnih pripomb ni povečala moje želje po materinstvu, temveč so le poglabljale moj občutek, da sem čudna, ker si ne želim podobnih stvari kot večina. 

Toda, ko sem rodila prvega (in zaenkrat edinega otroka), še vedno nisem ustrezala pričakovanjem okolice. Mame dveh ali treh otrok so me brez zadržkov prepričevale, naj imam še hitro drugega, kar me nikakor ni spodbudilo k temu, da bi še isti trenutek skočila s partnerjem med rjuhe in poskrbela, da bo moja hči dobila bratca ali sestrico.

Še najmanj prepričljive pa so se mi zdele ugodnosti, ki pripadajo večjim družinam in zaradi katerih se menda izplača imeti več otrok – pravzaprav vse do danes nisem spoznala para, ki bi se zaradi otroškega dodatka, znižanega plačila vrtca in olajšave za vzdrževane družinske člane odločil za tri ali štiri otroke.

Prepričana sem, da bi se tudi po rojstvu drugega otroka našel kdo, ki bi mi predlagal, naj imam še tretjega. Neka znanke, sicer mama dveh sinov, me je namreč pred kratkim pošteno nasmejala z argumentom njene tašče, zakaj je dobro imeti tri otroke: »Ker če gre en na stranišče, se dva še vedno lahko igrata in imaš mir.« 

Morda zveni nekoliko nenavadno, vendar se po tem, ko sem rodila, nisem počutila nič bolj ženstveno, odraslo, razsvetljeno ali upravičeno do dajanja nasvetov ženskam, ki niso povsem prepričane, če si želijo postati mame. Ker materinstvo še dandanes zame ni tako preprosto kot ga prikazujejo družbena omrežja, menim, da je edini smiseln razlog za to, da imaš otroka, pristna želja po njem. Torej, nihče drug ne more niti ne sme odločati o tem, če si pripravljena postati mama.

Kajti noben minister, prijateljica ali daljni sorodnik ne bo namesto tebe ponoči bedel, če otrok ne bo spal; menjaval plenic, plačeval položnic in opravljal vseh tistih neprijetnih reči, ki se jih v razpravah o potomcih običajno ne omenja.

 

Nihče drug, razen najbrž tvojega partnerja, ne bo brisal tvojih solz, če se ti bo zdelo, da si edina, ki ni kos izzivom materinstva. Malokdo bo razumel tvojo stisko, če boš začutila, da hočeš svoje staro življenje nazaj in bi najraje pobegnila stran od svojega vsakdana. 

Najverjetneje te bodo celo obsojali in označili za razvajeno nehvaležnico, če boš priznala, da si izčrpana, čustveno uničena, otopela in da potrebuješ čas zase – in da s partnerjem živita drug mimo drugega, saj sta nazadnje seksala, ko je bil še Trump ameriški predsednik.

Ne bodi presenečena, če te bo kdo celo podučil o tem, da odslej ni več prostora za tvoja (egoistična) hrepenenja, sanje in želje. In ti v trenutkih, ko se ti bo zazdelo, da se je porušil tvoj svet, namesto tolažbe navrgel: »Dobrodošla v realno življenje!«

Nikakor ne trdim, da starševstvo ni čudovita izkušnja, a lahko je naporno tudi do te mere, da nekateri to odločitev obžalujejo. To potrjuje mednarodno gibanje I Regret Having Children, ki se je pojavilo pred približno štirimi leti in ima na Facebooku že več kot 44.000 sledilcev, na njem pa lahko spremljate iskrena priznanja staršev, ki jim je žal, da so se odločili imeti otroke.

Njihove izkušnje odstirajo drugačen vpogled v starševstvo, kot smo ga vajeni, saj družinskega življenja ne prikazujejo kot idealnega, ampak odkrito priznavajo, da so le še lupine ljudi, kakršni so bili pred rojstvom otrok, saj se v bitki za preživetje soočajo s strahovi, stresom, skrbmi, pa tudi z vprašanji, zakaj niso sposobni biti dobri starši.

V zadnjih dveh letih sem se v marsikateri od teh zgodb prepoznala – ob izgubi dela sem se ničkolikokrat spraševala, kako se bomo prebijali iz meseca v mesec, obenem pa se mi je zdelo, da sem edina ženska na svetu, ki ne zna 365 dni v letu uživati v materinski vlogi.

Včasih sem si resnično želela pobegniti od vsega, ker se mi je zdelo, da so me vsakdanje obveznosti postarale za dvajset let in spremenile v nergavo, sitno babnico, ki ni zadovoljna z ničemer. In ni me sram priznati, da sem občasno zavidala samskim ljudem, ki so lahko ob deževnih nedeljskih popoldnevih brali knjigo ali gledali serije. 

Čeprav nikakor ne obžalujem svoje odločitve, da sem postala mama in obožujem svojo hčerko, pa še toliko bolj verjamem v to, da je želja po otroku nekaj, kar se pojavi v globinah naše duše – in če je ne začutimo, s tem ni popolnoma nič narobe. Pomembno je le, da je resnično naša.

 

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mične.


oddajte komentar

preberite tudi

Zakaj ne morem nehati razmišljati o svojem bivšem? To so pravi razlogi!

'Nedolžno' spogledovanje je lahko škodljivo (in to je razlog, zakaj)

Dobrega poljubljanja se lahko naučimo (to je najboljša tehnika)

ne spreglejte