Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Katja in Katka Bogataj: Za otroka si želiva, da bo s ponosom povedal, da ima dve mamici (INTERVJU)

Odprto in iskreno sta spregovorili o istospolni zvezi in ustvarjanju družine. Avgusta bosta dobili prvega otroka.

15.2.2022 ob 9:33 | Foto: Jana Šnuderl in Simon Gasparovič, Neja Jesenko in Nika Pfeifer

Slika avtorja - Špela  Robnik Piše:

Špela Robnik

spela.robnik@delo.si

Katja in Katka Bogataj: Za otroka si želiva, da bo s ponosom povedal, da ima dve mamici (INTERVJU)

Ko se pogovarjaš s Katjo in Katko Bogataj, takoj začutiš njuno pozitivno energijo, njuno vedrino in odprtost ter tudi trdno ljubezen, ki ju povezuje. Presrečni sta, da sta našli sami sebe ter druga drugo v istospolnem partnerstvu, v zakonu, ki bo kmalu postal tudi družina. Ko sta sporočili novico, se je z njima iskreno veselila njuna velika virtualna skupnost, ki se je spontano ustvarila skozi njune objave o iskreni ljubezni in povezanosti.

Tam zatočišče najdejo vsi, ki se zaradi svoje spolne usmerjenosti znajdejo v stiski ali v primežu družbenih oznak. Četudi je njun profil navdihujoča pozitivna zgodba, se Bogatajevi dobro zavedata, da ni vedno vse pravljično in mavrično. Je pa njuna zgodba korak naprej k sprejemanju in odpiranju vrat vsem vrstam ljubezni, kot pravita.

Katja te dni že ponosno pokaže svoj nosečniški trebušček. Zanosila je s pomočjo umetne oploditve in darovalca na kliniki v Avstriji. V Sloveniji namreč istospolni partnerji nimajo pravice do teh medicinskih postopkov, niti do posvojitve. Uspelo jima je v drugem poskusu, poleg največje življenjske sreče pa sta dobili tudi neprecenljivo življenjsko izkušnjo.

Čestitke! Ne le, ker bosta postali mamici, temveč tudi, ker tako odprto govorita o istospolni zvezi in zdaj o pričakovanju otroka. Kako in kdaj sta se sploh odločili, da bosta vse to delili z javnostjo?

Katja: Ta prepoznavnost na instagramu se nama je kar spontano zgodila, že od vsega začetka sva odprto govorili o najinem življenju, o najini zvezi. Tako sva začeli pridobivati sledilce. Veliko odziva je bilo zlasti na profesionalne fotografije, ki sva jih objavili. Odtlej je šlo samo še navzgor, pravilno in logično se nama je zdelo, da tudi doživljanje same nosečnosti in oploditve ne skrivava, da tudi to deliva javno, saj se zavedava, da lahko to marsikomu pomaga.

Katka: Spremljava veliko istospolno usmerjenih parov, ki bodo šli ali pa so že na enaki poti. Tudi vsi ostali, ki se srečujejo z neplodnostjo, lahko izvejo veliko informacij, kot na primer dejstvo, da je v Sloveniji mogoče veliko ceneje dobiti hormonske injekcije kot v drugih državah. Če imaš možnost nekomu olajšati že tako občutljivo situacijo, zakaj ne? Ni vedno lahko, pogosto moraš stisniti zobe, a s svojo težko preizkušnjo lahko situacijo olajšaš drugemu.

Poročili sta se maja 2019. Foto: Jana Šnuderl in Simon Gasparovič

Kakšne odzive dobivata iz okolice?

Tega ne bereva. Ne, ker bi naju to prizadelo, temveč nama je enostavno škoda izgubljati energijo za negativne komentarje.

Katja: Se najdejo negativni komentarji, sploh v rumenih medijih, v komentarjih pod članki. A tega ne bereva. Ne, ker bi naju to prizadelo, temveč nama je enostavno škoda izgubljati energijo za kaj takega. Mislim, da imava na instagramu nek varen mehurček, kamor res redko zaide kdo, ki bi nama želel slabo.

Katka: TikTok je aplikacija, kjer je nestrpnosti največ, pa je dejansko tam največ populacije stare pod 15 let. Grozno je, da so tako mladi že tako nestrpni. Ko sem tam izpostavila nekaj teh tematik, sem ugotovila, da je prežet z groznimi komentarji, v smislu: upam, da vama otrok umre, da se vama todi otrok z Downovim sindromom. Taki komentarji me ne prizadenejo, ker sem ji pričakovala. Moja naloga na tem svetu je, da o tem ozaveščam. In če vsaj enemu spremenim mišljenje, sem zmagala.

Kakšna pa so vajina splošna opažanja, kako nestrpna je slovenska družba? Smo naredili kakšen napredek v zadnjem desetletju recimo?

Katja: Zdi se mi, da smo naredili korak naprej. Sploh z družinskim zakonikom, zaradi katerega se je začelo o problematiki istospolnih partnerjev več javno govoriti, naša vidnost v družbi je čez noč postala zelo velika. Res, da je hkrati naraslo tudi več nestrpnosti, so pa ljudje videli, da homoseksualci obstajajo tudi v njihovih okoljih, ne le v tujini.

Katka: Sama sem se v magistrski nalogi posvečala mavričnim družinam v šolah in vrtcih, misleč, da bom dobila veliko informacij o tem, kako so ljudje stereotipni in nestrpni. Pa sem ugotovila, da so pravzaprav te družine zelo lepo tretirane, da ni nobenih žaljivk ali diskriminacije. Rezultat je bil zelo pozitiven, vidiš, da se Slovenci znamo obnašati situaciji primerno.

Kljub stigmatizaciji v družbi, pa nekateri pravijo, da jim je bilo najtežje od vsega sprejeti samega sebe kot homoseksualca. Kakšna je bila vajina izkušnja?

Nikoli ni lahka pot, ni bilo pa pri meni nikdar sekunde dvoma, da bi se skrivala. 

Katja: Zase lahko rečem, da od vsega razkrivanja, je bilo najtežje prav to. Da sem sprejela samo sebe. Ko pa sem enkrat šla čez ta proces in si priznala, da sem to jaz, da se imam rada takšno kot sem, potem mi nihče več ni mogel do živega. Sploh, odkar imama Katko in imava tako trdno zvezo. Ne pustiva se nikomur.

Katka: Prvič, ko sem začutila, da so mi všeč ženske, sem začutila, da ni prostora za prikrivanje. Nikoli ni lahka pot, ni bilo pa pri meni nikdar sekunde dvoma, da bi se skrivala. Ko sem se enkrat razkrila javno, sem kazala le ponos.

So pa verjetno družbena omrežja prinesla večjo odprtost do istospolnih ali biseksualnih zvez, tudi  do transspolnosti in drugih podobnih tematik. Se je mladim danes lažje razkriti?

Katka: Lažje in težje. Lažje je najti krog ljudi, ki te bodo podpirali, lažje je dobiti tudi informacije o tem, kaj je transspolnost, o čemer se doslej ni veliko govorilo, zdaj pa se nekdo lažje prepozna znotraj teh kategorij. To prinaša tudi večjo svobodo pri izražanju spolnega jaza. Po drugi strani pa je tudi nastrojenost proti temu mnogokrat močnejša, sovražna nota je lahko zaradi družbenih omrežij še bolj slišana.

Katja: Ljudje se pri razkrivanju morda čutimo bolj varne na družbenih omrežjih, saj lahko to te negativne opazke hitro izklopimo, ignoriramo. Je pa veliko lažje tudi za tiste, ki pišejo negativne komentarje, saj si upajo napisati veliko več, kot bi si dejansko upali povedati v obraz.

Del njune družine je tudi psička Kali. Foto: Neja Jesenko in Nika Pfeifer

Sta imeli kdaj težave s sprejetostjo v družbi? In pri vajinih družinah?

Katja: Mislim, da lahko govorim v imenu obeh, da negativnih izkušenj res nisva imeli. Je res, da nekateri, zlasti starejša populacija, potrebujejo nekaj več časa, morda par tednov, da dojamejo in sprejmejo. Moja mama mi je vedno govorila, da dokler vidi, kako sem srečna in zadovoljna v svoji koži, nima druge izbire, kot da to povsem sprejema in me ima do popolnosti rada.

Če si brez hrbtenice, se bodo spravili nate. Če pa imaš pokončno držo in ne dovoliš, da hodijo po tebi, pa ti nihče nič ne more. 

Katka: Tudi mene so popolnoma sprejeli, vedno sem imela podporo s strani prijateljev in družine. Je pa veliko odvisno od tega, kako se predstavljaš. Če si brez hrbtenice, se bodo spravili nate. Če pa imaš pokončno držo in ne dovoliš, da hodijo po tebi, pa ti nihče nič ne more. Tako se nihče niti ne vtika vate. Ker vedo, da ne bodo nič dosegli oz. ne bodo z opazkami dobili zadoščenja, ki ga iščejo.

Je bilo za vaju od nekdaj samoumevno to, da si bosta ustvarili družino?

Katja: Že od malega vem, da si želim imeti otroke: Tudi Katki sem na začetku zveze rekla, da je to zame 'deal-breaker': če si ne želiš otrok, je bolje, da zdaj nehava. Od nekdaj sem vedela, da otroka želim, na takšen ali drugačen način, tudi, če bom mama samohranilka.

Katka: Tudi sama sem si tega vedno želela. Morda ne do te mere, da bi bila mama samohranilka, a se je ta želja takoj povečala, odkar sem s Katjo. Nisem pa imela nikoli velike te telesne želje, da bi otroka nosila, tako kot Katja.

V Sloveniji dejansko ne moreta posvojiti otroka ali zanositi z umetno oploditvijo. Morali sta v tujino, kjer pa postopki precej stanejo. Kako hitro sta našli rešitev, kako je vse skupaj steklo?

Katja: Veliko nama je bilo prihranjenega že, ker sva obe študirali na fakulteti za socialno delo, kjer sva imeli dostop do teh informacij in smo imeli tudi predavanja iz gejevskih in lezbičnih študij. Vedno smo imeli podporo in nek vir informacij o zakonodaji.

Katka: Bili sva tudi vključeni v skupine gejevskih in lezbičnih družin na facebooku, to je bil pravzaprav največji vir informacij.

Katja: Tam sva spoznali družine, ki so že šli skozi vse te procese, tam sva se spoznali z vsemi možnostmi, ki jih imava in vse nama je bilo tam zelo olajšano.

Katka: Hudo je, ker zunaj nimaš veliko informacij o tem. Če si heteroseksualen par, greš na kliniko in tam te vodijo skozi postopke umetne oploditve. Ko pa moraš v tujino, pa ne veš natančno, v kaj se podajaš, kakšne dokumente potrebuješ, opraviti moraš preiskave, za katere ne veš, ali jih boš lahko opravil pri nas. Nihče si ni povsem na jasnem, kako in kaj, zato so bile te informacije za naju zlata vredne. Zato sva se tudi odločili, da jih združiva v nek video, ki bo morda kakšnemu paru prišel prav.

Skupaj sta že sedem let. Foto: osebni arhiv

Treba je veliko neke iznajdljivosti, kajne? A se zdi, da v tej vajini veliki želji in zagonu, kar ni meja.

Ko se podaš v to, moraš imeti veliko zagona in veliko željo, oba partnerja morata biti za in temu predana 200-odstotno, sicer se lahko hitro zalomi.

Katja: Ko se podaš v to, moraš imeti veliko zagona in veliko željo, oba partnerja morata biti za in temu predana 200-odstotno, sicer se lahko hitro zalomi. Že pri heterospolnih parih so umetne oploditve velik križ, gre za psihično naporen proces, ki ga morata partnerja prestajati skupaj. Ko moraš poiskati že darovalca, iti na kliniko v tujino in sam iskati vse informacije, pa potrebuješ še toliko več energije, moraš biti res popolnoma predan temu.

Katka: Plus, biti moraš še finančno stabilen, da si to sploh lahko privoščiš. Toda, ko sva se podali v to, je bila zame to velika dogodivščina, ni bila muka, bilo je nekaj, česar sva se veselili. V drugo je že bilo malo drugače, sicer, ampak, če to vzameš kot nekaj, kar te s partnerjem lahko še bolj poveže, je lahko to nekaj zelo lepega, tudi v primeru, če oploditev ne uspe.

Katja in Katka sta se za postopek umetne oploditve odločili na kliniki Kinderwunsch pri Gradcu. Najprej sta poskusili z manj invazivno metodo IUI, ki pa ni bila uspešna. Drugič sta se odločili za IVF, ki pa je bil uspešen že v prvo. Kot ocenjujeta, ju je vse skupaj stalo okoli 6000 evrov.

Je bil prvi neuspeli poskus velik šok? Sta bili pripravljeni na negativno informacijo?

Katja: Mislim, da nikdar nisi pripravljen. Čeprav sva se o tem veliko pogovarjali in bili sva realni, da je veliko možnosti, da ne uspe. Poznava veliko parov, ki so se odločili za to metodo, poskusiti so morali po petkrat, ali še več, da jim je uspelo. Nekako sva bili pripravljeni na to, da v prvo ne bo šlo, morda tudi v drugo in tretje ne. Vseeno pa globoko v sebi upaš, da ti bo uspelo.

Katka: Ni vedno vse tako, kot bi moralo biti. A verjamem, da ti življenje določene stvari prinese z razlogom.

Sta v drugo šli že z večjim cmokom, postopek IVF je še toliko bolj naporen …

Katka: Postopek je bil res bolj naporen za Katjo, vseeno pa nama je vlival veliko novega upanja. Vedeli sva, da imava veliko več možnosti, da uspe in zdelo se je, kot da greva poskusiti šele prvič. Bi pa bilo težko, če bi spodletel tudi ta poskus, ko niti ne bi več vedeli, kaj še lahko narediva drugače.

Otrok se jima bo rodil avgusta. Foto: Jana Šnuderl in Simon Gasparovič

Pravita, da je ta odločitev, katera bo nosila otroka, prišla povsem naravno. Kako Katka spremljate nosečnost partnerke kot ženska?

Katka: Ves čas sem mislila, da me bo zelo ganilo in me tudi zamikalo, da bi se tudi sama odločila. Pa me ni. Sem pa zelo vključena v ta odnos. Vsakič bi šla zraven h ginekologu, če bi lahko, povsod bi bila rada zraven, poslušala dojenčkov utrip. Še vedno nimam želje nositi otroka, vseeno pa želim rasti z njim tudi skozi nosečnost.

»Že od začetka, odkar sva bili skupaj, nama je bilo jasno, da bo to Katja. Obe dve sva si želeli postati mamici, a razlika je bila v tem, da je bila Katjina potreba po tem, da nosi otroka vedno zelo močna, moja pa neobstoječa. Zato se že od nekdaj šalim, da sem želela biti fotr. Želela sem postati starš, nimam pa telesne po trebe po tem, da bi otroka nosila ga dojila.«

Kaj si želita za svojega otroka, za njegovo prihodnost, tudi sprejetost v družbi?

Katja: Preveč utopično je pričakovati neko normalno sprejetost v družbi, smo še daleč od tega, da bi vsi to normalno sprejemali. Bolj si želim zanj, da bi bil stabilen, močan, neodvisen in da bo s ponosom povedal, da ima dve mamici.

Preveč utopično je pričakovati neko normalno sprejetost v družbi, smo še daleč od tega.

Katka: Majhni otroci nimajo predsodkov, šele pozneje se to spremeni. A če odraščaš na neki šoli, se tudi šola s časoma privadi na to, skupaj lahko rastete. Pomembno je, da bo otrok zdrav in znal ustrezno reševati konflikte in težave. In da bo spoštljiv do vseh, tudi do tistih, ki mu spoštovanja ne bodo zmožni dati. Da se bo zavedal, da je šibek tisti na drugi strani.

Kaj pa tista vprašanja, ki vaju nekoč čakajo – o otrokovih koreninah in darovalcu?

Katja: Glede tega sva zelo odprti. To bo njegova odločitev, kar si bo zaželel, to bo naredil. To bova spoštovali.

Katka: Glede spoznavanja darovalca je tako: otrok lahko pri 16 letih na kliniki zaprosi  za to, da bi ga spoznal. Vendar le, če darovalec to možnost dopušča. Otroka učiš, da nima očeta, ima pa dve mami. Nekateri drugi otroci imajo denimo samo mamo, različni pari obstajajo, različne vrste ljubezni. Bova pa poskrbeli tudi za to, da se bova družili z istospolnimi pari z otroki, da ne bo imel občutka, da je sam na svetu.

Preberite še: Beti Strgar: Ne verjamem v to, da človek lahko počne samo eno stvar v življenju

Morda vas zanima tudi: Skakalka Urša Bogataj iskreno: Če želiš preživeti, moraš imeti odlično sezono


oddajte komentar

preberite tudi

»Slaba izkušnja, zaradi katere mi seks za eno noč ne pride več na misel« (resnična izpoved)

5 lekcij iz razmerja, v katerem ljubi le ena stran

»Nisem iskala popolnega, ampak dobrega moškega« (resnična zgodba, kako je našla pravo ljubezen)

ne spreglejte