Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Kar bi nas Greta Thunberg rada naučila, mi že znamo (piše: Goga)

Vrnitev v prihodnost z malo Greto Thunberg.

24.10.2019 ob 6:00

Slika avtorja - Goga Gordana Sredojević Piše:

Goga Gordana Sredojević

Kar bi nas Greta Thunberg rada naučila, mi že znamo (piše: Goga)

Pretekli mesec je minil v znamenju male Grete Thunberg. Nekaterim je všeč, drugim ne. Enim ustreza, da je lutka v rokah določene politike, drugi to vneto zanikajo. Jaz pa sem se začela spraševati, česa me Greta uči? V tem trenutku mi je všeč njena mladostna bojevitost in naslanjanje na znanost. A uči me nekaj, kar sem nekoč v veliki meri že živela – potem pa kot nekdo, ki so mu ponudili vse pisane cukre, ki jih je prinesel Božiček z zahoda, vse to za nekaj časa opustila. Zdaj se vračam tja, kjer sem nekoč že bila.

Me je pa ob vsej poplavi pisanja o Greti Thunberg vrnitev v neke stare čase popolnoma zaobjela. Ravno zadnjič sem bila na potovanju z novinarskimi kolegi iz republik nekdanje države pa smo razpravljali o ekologiji in kako se kdo sooča z njo. Seveda smo se tudi smejali izjavi hrvaške predsednice, da v pretekli Jugoslaviji ni imela sadnih jogurtov ipd.

Ampak, v čemer smo se strinjali, je bilo to, da smo mi ekološko živeli daleč pred drugimi, zdaj pa se od drugih, ki so bili za onesnaževanje večji krivci, učimo ne-osnaževanja.

Tisti, ki ste iz moje generacije in starejši, se verjetno spomnite steklenic za mleko, sok, coca colo … Spomnite se tudi tetrapakov in jogurtov v trikotni kartonasti embalaži. Plastike je bilo veliko manj, meso se ni jedlo vsak dan, saj ga nenazadnje ni bilo vedno na policah, jedli smo sezonsko zelenjavo in sadje ali pa vloženo ozimnico, slamice so bile ozke in tanke in niso bile samoumevne. Papirnatih brisač v kuhinji tudi ni bilo, prav tako ne mokrega toaletnega papirja. Vate je bilo vsekakor manj. Ko so nam govorili, da v Franciji kupujejo vodo v trgovinah, smo se smejali in si mislili, da so Francozi padli z Lune. V trgovino in na tržnico smo hodili s cekarji, košarami, pletenimi vrečkami in zložljivimi vrečkami. Pa z elektriko in vodo smo ravnali veliko bolj skrbno kot danes, saj smo vedeli, tako smo bili vzgojeni, da nič ne pride v neomejenih količinah in da je vse plačljivo.

Mi smo ekološko živeli daleč pred drugimi, zdaj pa se od drugih, ki so bili za onesnaževanje večji krivci, učimo ne-osnaževanja.

Za oblačila smo porabili veliko manj denarja. Pa tudi popravljali smo stara oblačila, šivali, pletli in kvačkali in imeli svojo šiviljo, ki nam je iz Burde in ostalih revij kreirala nedosegljive blagovne znamke. Veselili smo se kupljenih oblačil, ker niso bila samoumevna, še posebej, če je šlo za kakšen kos boljše blagovne znamke. Spali smo v pižamah Beti Metlika in nosili plašče Labod ali Mura, ter pletenine Rašica, superge Borovo, planinske čevlje Alpina, čevlje Peko. Pa nogavice so bile iz Polzele. Če smo imeli veliko srečo, smo se veselili čokolade, kave in praškov iz Avstrije in kosov oblačil iz Italije. Tam smo kupovali predvsem jeans in čevlje. Veselili pa smo se plastičnih nakupovalnih vrečk iz tujine z logotipi, ki smo jih potem obrabili do konca, da smo v njih nosili ostale stvari, na primer, kaj za šolo, pa v pločevinke od gaziranih pijač, ki smo jih tihotapili čez mejo, smo shranjevali kemične svinčnike in barvice.  Torej smo že takrat “reusali” (tj. ponovno uporabljali). Pa ne samo to, tudi zbirali smo jih, kar tako za zabavo, kot tudi cigaretne škatlice.

Ker ni bilo vse takoj tu, ko smo si nekaj zaželeli, smo vse veliko bolj cenili. Danes smeti odnašamo bistveno pogosteje - tudi večkrat na dan. Takrat je bilo to enkrat na tri dni. Vsako sezono, ko pospravljamo omare, zavržemo ali, upam, podarimo, kar nekaj oblačil, ki smo se jih naveličali in ko pridejo novi bivanjski trendi, menjamo pohištvo. Radi imamo okoli sebe lepe stvari. Sestavljamo si sezname želja na Pinterestu in uživamo ob oddajah, ki nas učijo kuhanja, dekoriranja, oblačenja. Pa vse moramo imeti takoj!

Smo se ustrašili te močne deklice, te Pike Nogavičke, ki, tako pomenljivo, prihaja ravno s Švedske.

Žal ali na srečo, vlak želja, se bo moral ustaviti. To nas uči mala Greta. Lahko rečemo, da je lutka v rokah kapitala, lahko rečemo, da je neprijetna, da nas njena pojava nervira, ali pa smo se ustrašili te močne deklice, te Pike Nogavičke, ki, tako pomenljivo, prihaja ravno s Švedske. Kot je lepo dejal Slavoj Žižek, te deklice bi se najbolj morala okleniti politična desnica, ki jo najbolj napada. Zakaj? Zato, ker če njene ideje ne zaobjamejo glavnih odločevalcev na svetu bodo določene države, na primer v Afriki, še bolj brez vode, še bolj brez pogojev za dostojno življenje in države Evrope bodo še bolj na udaru migracij.

Torej, nekoč so bili časi. Hrana je imela vrednost - ni je bilo preveč, ni se je kupovalo na zalogo, zato, da bi lepo rejeni sedeli v udobju naslonjača in gledali svoj serijski maraton. Ne, nekoč smo najprej porabili čisto vse, kar je bilo v hladilniku in na policah shrambe. Kuhali smo tisto, kar je bilo doma. Veliko nas je dobivalo domače stvari od starih mam in očetov, tet in stricev, ki so živeli izven mest. Še danes, ko zaznamo vonj nekaterih sadežev, se spomnimo trenutkov iz otroštva. Vedno bolj cenimo, to kar smo imeli. In danes to drago plačujemo. Še posebej, če je eko. Sladkarije so bile namenjene praznikom in vikendom, prav tako pršut in posebna delikatesa, zato nismo uvažali pujskov iz Nemčije in Poljske, ker jih nismo toliko rabili. Ko je bila redukcija elektrike (kar takrat sploh nismo imeli radi), smo se igrali ob svečah družabne igre in slepe miši. Si predstavljate, da bi bili danes štiri ure brez elektronike? Koliko časa bi imeli zato, da bi ga kvalitetno preživeli s svojo družino.

Vračamo se nazaj k naravi, ker se vedno bolj zavedamo, da smo si pustili ukrasti en velik lep svet, za katerega nam pravijo, da je pravzaprav že prepozno.

Zanimivo je, da se tudi v turizmu vračamo na hojo in kolesarjenje. Vračamo se nazaj k naravi, ker se vedno bolj zavedamo, da smo si pustili ukrasti en velik lep svet, za katerega nam pravijo, da je pravzaprav že prepozno. Zato verjetno bogati iščejo nove svetove. Raja bo ostala tu. Torej, kdo naj reši naš svet? Moramo ga rešiti sami - takšni malo nori posamezniki, kot je mala Greta. Tu so zato, da nam pokažejo, da je v resnici vse mogoče. Mi pa že poznamo bližnjico. Nekoč smo že vse to znali.

Kaj je dobro za nas? V Sloveniji si veliko posameznikov prizadeva za zdravo okolje in zdravo hrano - solidarnost na projektih nam ni tuja - imamo možnost, voljo in znanje, da zavrtimo kolesje nazaj v prihodnost in podarimo Zemlji prijazen način življenja. S tem pa tudi nam.

Kolumno je napisala Goga Gordana Sredojević, dolgoletna urednica in avtorica revij za ženske, danes lastnica podjetja MGM Media Optima d.o.o. za odnose z javnostmi v turizmu in kreativen PR ter predavateljica na Visoki poslovni šoli B2.

Morda vas zanima tudi: Dušan Mravlje: Ljubljanski maraton je skupinski seks

Preberite še: Feministke bi me najbrž raztrgale, a za mamo je dovolj, da je samo to (Piše: Katarina M. Bajt)

Priporočamo tudi: Največji zločin ... biti nedosegljiv (piše Mateja)


oddajte komentar

preberite tudi

Lovijo nedolžne mladeniče in druge zmote o pumah (po izkušnjah ene od njih)

Starost, pri kateri ženske najlažje doživijo orgazem

To vsak moški na skrivaj občuduje pri svoji izbranki

ne spreglejte