Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Kako so mi knjige spremenile življenje (piše: Danaja Lorenčič)

V dneh, ko v Ljubljani poteka 38. Slovenski knjižni sejem, sem postavila še zadnjo piko v svoji knjigi, ki izide v začetku januarja.

24.11.2022 ob 10:33 | Foto: Urška Lukovnjak

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Kako so mi knjige spremenile življenje (piše: Danaja Lorenčič)

Čeprav se izida knjige veselim (in obenem bojim, saj ne vem, kako bo sprejeta), sem hvaležna, ker jo imam sploh priložnost izdati in ker so pri največji založbi v državi pokazali zanimanje zanjo.

Knjige so namreč močno zaznamovale moje življenje. Podobe mojega otroštva so prežete z osupljivo lepimi ilustracijami Jelke Reichman, Ančke Gošnik Godec, Marlenke Stupica.

Pravljice kot so Muca Copatarica, Kdo je napravil Vidku srajčico, Pajacek in punčka, Moj dežnik je lahko balon so še dandanes redne spremljevalke dolgih zimskih večerov, saj jih pod toplo odejo berem hčerki.

In edini družabni dogodki, ki se jih z možem udeležujeva, so Pravljične ure v mariborski knjižnici, kjer pravljičarka Zdenka tako doživeto bere pravljice, da se tudi odrasli preslikamo v drug svet – ki je nežnejši in precej drugačen od stvarnega. 

V najstniških letih sem po knjigah redkeje posegala, vendar se jim nisem mogla izogniti, saj je bila moja stara mama navdušena bralka in je skušala ljubezen do literature prenesti tudi name.

Ne le da je prebrala celega Dostojevskega (tudi v ruščini), ampak je, ko ji je vid že zelo pešal in je bila skorajda slepa, s povečevalnim steklom drsela po Gospodarju prstanov, za katerega je takrat le malokdo vedel.

Ure in ure mi je pripovedovala o tem, kaj je odkrila v knjigah, kako jo je kakšen avtor navdušil ali pa celo ujezil.

In še danes mi je žal, da ni dočakala dneva, ko sem tudi sama v knjigah odkrila zaveznice, ki so mi nudile uteho, kadar je bilo življenje preveč grobo. 

Nekje proti koncu študija sem vse pogosteje iskala odgovore na vprašanja o svetu, ljudeh in zgodovini človeštva na domačih knjižnih policah. Starša – še posebej oče - sta namreč strastna bralca.

Nekoč, ko je mama očetu v šali »zagrozila«, naj neha kupovati knjige ali pa naj kupi nove omare, ni trajalo dolgo in že je naročil nove omare.

»Knjige je treba kupovati,« je bil stavek, ki ga je oče, sicer oboževalec ruske literature, ponavljal v nedogled. In sedaj, ko sama pišem, urejam, pregledujem knjige, se z njim še kako strinjam.

Knjige so odigrale pomembno vlogo v mojem življenju – ne nazadnje so me privedle celo do mojega moža.

Ko sva se dobila na zmenku (česar takrat nisem štela za zmenek, ker si niti v sanjah nisem mislila, da sem mu všeč), je med čakanjem, da se končno prikažem, bral knjigo.

Še danes vem, da je imel takrat v torbi Rilkejevo poezijo in Salingerjevega Varuha v rži.

Ob tem mi je srce zaplesalo od vzhičenja, saj sem leto pred tem v Rimu svoji najboljši prijateljici zaupala, da bo ljubezen mojega življenja moški, ki bo rad bral knjige.

In le enkrat lahko ugibate, kaj sem si zaželela, ko sem takrat vrgla kovanca v Fontano di Trevi.

Branje mi je nudilo tolažbo tudi v težjih trenutkih.

Ko sem bila pred več kot desetimi leti v neki službi izgubljena in se mi je zdelo, da je še zadnja kapljica veselja iz mene odtekla, sem med malico brala knjigo Mance Košir Žareti upanje – v njej sem prepoznala toliko iskrivosti, radosti in ljubezni do življenja, da sem si po tihem želela, da bi tudi sama nekega dne premogla toliko optimizma kot ona.

In ko sem napisala svojo knjigo, so se mi kmalu zatem odprla vrata v svet literarnih ustvarjalcev, ki sem jih spoznavala kot novinarka. Najbrž ni naključje, da je bila moja prva intervjuvanka prav Manca Košir, ki me je s svojim trdovratnim optimizmom povsem očarala. 

Med porodniško, ko sem se počutila osamljeno in nekoliko odrinjeno, sem v knjigah našla sočutne prijateljice – zgodbe so mi povrnile navdih, ljubezen do ustvarjanja in me opolnomočile.

In ko sem pred enim letom iz meseca v mesec trepetala, kako bomo preživeli, saj sem zaslužila precej manj kot je minimalna plača, sem se opogumila in pisala urednici ene od mariborskih založb, če morda iščejo kakšno sodelavko.

Še isti dan me je povabila na sestanek in v uredniško branje sem dobila prvo knjigo.

Čeprav je sledilo nekaj težav, delno zato, ker nisem zaupala v svoje sposobnosti, sem nekje v začetku pomladi končno dojela, da dejansko počnem tisto, kar sploh nisem vedela, da si tako zelo želim – brati, pregledovati, urejati knjige v delovnem času.

V prostem času sicer preberem manj knjig, a tiste, ki jih, skrbno izberem – tako kot ljudi, ki jih ohranjam v svojem življenju. Najpogosteje se odločam za tiste, ki me spodbujajo k sočutju, razmisleku o odnosih, življenju in ljubezni.

Tiste, ki me soočijo s predsodki in mi jih pomagajo raztopiti. Tiste, ki zarežejo v moje srce in me pretresejo, ker ne obljubljajo nujno srečnega konca. 

Ne predstavljam si, kakšno bi bilo moje življenje, če ne bi brala. Zagotovo ne bi mogla opravljati dela, ki me osrečuje. Vsekakor ne bi srečala ženske, ki naju je zbližal moj prvenec in je ne doživljam le kot urednice, temveč predvsem kot prijateljico.

Tudi s starši in bratom bi imela drugačen odnos, saj so prijetno bližino med nami pogosto ustvarjale prebrane knjige.

Najbrž ne bi spoznala moškega, ki sem mu že ob najinem drugem srečanju podarila zbirko najljubšega pesnika, nato pa sva več let zleknjena na kavču brala knjige.

In tudi s hčerko se ne bi povezovali preko zgodb, ki me vračajo v pravljični svet otroštva. 

Knjige so moj kompas, saj mi pomagajo pri orientaciji v tem čudnem svetu – brez branja bi namreč precej težje razumela ljudi in razlike med nami, ki pogosto ustvarjajo sovraštvo in čustveni razkol, saj me knjige spodbujajo k sočutju.

Kar je v teh časih skorajda pozabljeno, a potrebno. 

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: To je edina odločitev v življenju, za katero sem prepričana, da je prava (piše: Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Kam lahko za novo leto poletite iz Ljubljane (in koliko vas bo to stalo)


oddajte komentar

preberite tudi

Tako pretiravanje s pornografijo uničuje ljubezensko življenje (in vaše možgane!)

8 erotičnih scenarijev, ki si jih ženske večinoma NE želimo!

Ta (destruktivna!) navada lahko uniči vsako zvezo

ne spreglejte