Kako gre človek po takšni ljubezni dalje sam? (piše: Katarina M. Bajt)

Popila sva zadnji kozarček, ne da bi vedela, da je zadnji.

24.5.2019 ob 7:21

ljubezen_moski_zenska_meznost.jpg

Pravzaprav je bila cela steklenica. Vedel je, da imam rada penino, zato ni okleval – ko je šel v shrambo, je prinesel, kar se mu je zdelo najboljše iz njegove zbirke. Naredil je lep uvod, kot je znal to on – prebral je, kar je pisalo na etiketi, povedal zgodbo, od kod vino, izrazil upanje, da bi mi bilo všeč. Uglajeno in s posebnim občutkom, kot je znal le on.

Rada sem ga imela, čeprav mi ni bil – kot se grdo reče – nič, niti sorodnik niti prijatelj. Za prvo ni izpolnjeval pogojev, za drugo je bil mnogo prestar. Lahko bi bil moj oče.

Zdel se mi je neskončno uglajen in moder človek, njegove posebne, vedno žalostne oči so vedele nekaj več. Imela sem ga preprosto za nekoga, ki mi je blizu. Z njim se je dalo pogovarjati o marsičem, njegova širina je bila izjemna, galantnost, s katero je izražal misli, izrekal stavke, pa božajoča.

Znal je dati kompliment, ne da bi se ženska, ki bi lahko bila njegova hči, ob tem počutila, kot da je starec prestopil mejo. Tolikokrat mi je rekel kaj lepega, ampak v tem je bilo eno samo spoštovanje.

Zadnja penina pri njem doma se je odprla na božični večer. Tekel je drugi mesec, odkar je bil sam, brez žene. Umrla je. Ni se mogel sprijazniti. Več kot 40 let ljubezni in obojestranske skrbi. Zaradi spleta okoliščin sta imela samo drug drugega.

Razumela sem ga, čutila z njim – čeprav mi tudi ona ni bila nič, mi je bila enako blizu kot on. Vsi smo vedeli, da je bolna in da ne bo dočakala visoke starosti, a ko je odšla, je bil za vse šok. On se s tem ni mogel sprijazniti. Na božični večer si ne bi mogla predstavljati lepše in globlje izkušnje, obiska pri njem. Da ne bo sam.

Točil je penino in se je spominjal. Skrivala sem, da ves čas jokam, medtem ko poslušam o njunem odnosu. Nisem mu želela dati zlomljenega vtisa, če pa se je on tako potrudil. Tudi on se je zadrževal. Njuna ljubezen je bila zavidanja vredna.

Ljubeča skrb, spoštovanje, predanost. Dva preprosta človeka, ki so jima bile jasne velike resnice in skrivnosti življenja.

Včasih sem se zalotila, da jima zavidam – to, kako sta predano skrbela drug za drugega, kako sta si zrla v oči s spoštovanjem, ljubeznijo … koliko parov po 20, 30 letih odnosa zmore to? Jokala sem, ko je razlagal, da ne spi več v njuni postelji, odkar je ni.

Spominjal se je vsega na tisti večer in ni dal vedeti, ali opazi, da sem posmrkala že precej robcev. Lilo je iz mene, kot da bi mi neka višja resnica kričala: To je ljubezen, uči se!

Razgrinjal je zemljevide in kazal, po katerih poteh sta hodila, dokler sta še lahko. Z ljubeznijo v očeh je povedal, kaj je imela rada njegova draga, katera opera jo je prevzela in katera roža spravila v jok.

Orisal je njuna potovanja, njene najbolj ljubke lastnosti in medtem poskušal skriti solze. Ta izkušnja, pozitivno podoživljanje pokojnika, iskanje lepih spominov z njim je bila tako izjemno lepa in globoka, da sem jokala še zato.

Njuno stanovanje, v katerem je taboril sam že drugi mesec, na prvi pogled ni nikjer kazalo znakov, da je ni. Trudil se je vzgajati njene rože – ne zato, ker bi imel moč za to, ampak ker je vedel, koliko bi pomenilo njej.

Pogumno je povedal, da stokrat vsak dan pade v brezno obupa, a se potem pomeni z njeno sliko, ki jo ima v kuhinji, in nekako preživi dan. Z zadrego je dodal, da jo včasih vpraša tudi za kuharski nasvet, in ona ga potolaži, naj ne komplicira.

Medtem ko sem sedela v njuni dnevni sobi, sem ves čas čakala, da bo od nekod prišla ona s svojimi posebnimi piškoti ali nečim drugim, zaradi česar je bila vedno izstopajoča. Njen duh in njena energija sta bila še vedno povsod, v vsakem kotičku njune hiše, ki je ob podrobnem pogledu v resnici kazala znake, da se je čas ustavil že mesece pred njenim odhodom – ko je ona že usihala, on pa je poskušal poskrbeti za vse, čeprav je v resnici komaj zmogel poskrbeti zanjo.

Tudi on je bil bolan.

Ni je bilo s piškoti, čeprav se jo je čutilo povsod. In bolj ko je mineval večer, bolj je bilo težko tisto neizrečeno v zraku. Kako naprej? Kako gre človek po takšni ljubezni dalje sam?

Govoril je, da nekako pride skozi dan, teden, da se prebije čez noči, poskušal je dati vtis, da obvladuje situacijo. Ko sem ga gledala v oči, sem vedela, da čuti drugače, kot govori.

Nisem vedela, da je bilo to močno in globoko srečanje na božični večer z njim zadnje. Na prvi pomladni dan je prišel klic. Našli so ga doma, mrtvega. Izdala ga je njegova bolezen.

Čutila sem čudno srečo zanj: zgodilo se mu je tisto, kar je želel, ampak ni hotel izreči. Bil je preveč spoštljiv do življenja, do tega, kar v zvezi z življenjem čutimo mi – zdravi, srečni, mladi ljudje, ki še nimamo toliko bremen.

Zadnji večer, ko je točil penino, je z zanimanjem poslušal o mojem življenju, čeprav vem, da ga je ob tem bolelo. Pravila sem mu o stvareh, ki so se zanj nepreklicno končale ali pa sploh niso bile nikoli aktualne. In čeprav sem hotela, da ne bi govorila o tem z njim, je vztrajal. Se veselil z mano.

Na pogrebu sem imela občutek, da sploh ni odšel. Nisem zmogla začutiti, da se poslavljamo od njega. Čakala sem, da pride od nekod v cerkev in se usede zraven mene. Najbrž samo zamuja. Nobene solze nisem zmogla.

Njegove besede, ko smo se videli na zadnjem družinskem srečanju in so ga posedali na različne stole, so mi ostale za vedno: Jaz bi se usedel h Katarini!

So ljudje, katerih duh ostane ne glede na smrt. In vprašanje, ki mi ostaja in ne da miru: ko bom njegovih let, bom lahko govorila o takšni ljubezni?

katarina_m_bajt_ljubezen.jpeg

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt.
Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Unsplash in osebni arhiv Katarine M. Bajt


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)