Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

"Kaj nas preganja? Biološke ure in prizidki." (piše: Maja Fister)

"Zdaj so drugi časi", zavzdihne babi, ko jo že desetič letos razočaram, da do božiča ne bo novih pravnukov.

6.9.2018 ob 3:52

kolumna_starsi_poroka_otroci_druzba.jpg

In ne, tudi nakupu lastnega stanovanja nisem nič bližje. Ampak hej, že eno leto si brez težav plačam prispevke za s.p., imam svoj avto, v katerem lahko spim, če mi zasede spontan izlet na morje in svoj kovček ter backpack, ker teh stvari se ne izposoja! Pa štiri službe, kot se za freelancerja spodobi. Ja, kaj pa stanovanje? Ok, imam tudi že kup obešalnikov iz Ikee in še od mamine in atijeve poroke zapakiran beštek. Pa še kakšno tupperwarko, ki vztrajno pada iz omare, jima lahko izmaknem, ne da bi opazila. Tudi to je nekaj, ne?

Facebook me vsako drugo jutro preseneti s kakšnim spominom. Pokaže mi objave izpred 3, 5, 7, 9 let, ko smo bili res še mulci. Fak, ja, že 11 let imam Facebook! Takrat smo objavljali predvsem fotke iz žurk in sramotne selfieje v ogledalo. Z bliskavico! Kasneje smo dojeli, da se tega na svetovni splet ne spodobi lepiti, saj pijanskih noči ne želite deliti z direktorjem, ki vas "profesionalno" doda na Facebooku. Ta je postal sodobni CV in kaj dajemo na svoj virtualni zid, ni več hec. 

Kakorkoli. Namesto žurk, zadnjih nekaj let (ko so že vsi diplomirali in magistrirali) srčke zato najpogosteje lepim pod:

a) fotke norih potovanj, ki niso zgolj dopust v Umagu, ampak večmesečna iskanja duše nekje daleč čez luže
in
b) naznanila o zarokah, porokah in naraščajih – ne nujno v tem zaporedju.

In na takšni dve skupini se v grobem delijo tudi moji prijatelji. Na tiste, ki si počasi ustvarjajo svojo mini družinsko celico, opremljajo stanovanja, zidajo hiše, živijo za tiste tri tedne dopusta, kupujejo večje enoprostorce in malčke prvič pospremijo v vrtec. Na tiste, ki svoje življenje vsaj naslednjih 20 let vidijo tu. Doma, z ljubečo družino. In kreditom. Precej manj ljubečim.

In druga skupina? V njej so tisti, ki se ne pustijo ujeti. Tisti, ki ne želijo zgraditi prizidka ob hiši svojih staršev. Čeprav bi bila finančno gledano to najbolj optimalna rešitev. To so tudi tisti, ki na svojo poroko ne želijo povabiti vse žlahte, s katero nimajo posebej globokih odnosov in stikov. Še posebej ne tete Magde, ker je vedno sitna in nergava. To so tisti, ki si morda celo upajo na glas reči, da si sploh ne želijo poroke. Morda niti otrok. Delijo se torej na tiste, ki osrečujejo svoje starše in stare starše ter na tiste, ki jih bodo spravili v grob. Pa ne za res. S tem jim stari lisjaki samo grozijo. Čustveno izsiljevanje je bila vedno dobra taktika …

Čeprav mislimo, da imamo izbiro, nam ta "pravila", kako in v kakšnem zaporedju moramo živeti svoja življenja, vsak dan bolj glasno vreščijo v obraz. MORAŠ se poročiti. MORAŠ imeti otroke. Ok, lahko tudi živita na koruzi, ampak otroke bosta pa ja imela? Zakaj tisti, ki si upa na glas povedati, da ne želi ne prvega ne drugega, še vedno naleti na osuple poglede. Zakaj njegovo življenje ne sme biti točno to – njegovo?

Poganjanje korenin pač ne diši vsem. Vsaj ne še zdaj. Zdaj bi zgradili kariero. Zaslužili in se osamosvojili. Nato bi raziskali svet. Potovali. Dihali. In kričali na glas. Šele potem bi se mogoooče vrnili nazaj in nekaj posadili. Počasi. Naj se korenine razlezejo po svoje. Pa ne, da vsega tega ne moreš početi, če imaš otroke in isti priimek kot tvoj partner. Le drugače je. Manj odgovorno, bolj sebično, če želite. A zagotovo drugače. In ne, da ne bi verjeli na besedo, da je reprodukcija najbolj čudovita izkušnja življenja. Prepričani so, da to drži. A to ne pomeni, da morajo na to pot skočiti tukaj in zdaj. Ali sploh kdaj. 

Ampak v bistvu ne preganja samo babi. In tetke. Tečna je tudi tale čudovita gospa. Mtka. Mtka vseh mtk. Mati narava, no. Pravijo, da bo evolucija poskrbela, da kmalu ne bomo imeli več modrostnih zob. Preprosto ne bodo več zrastli. Ker jih res ne potrebujemo. Pa tudi nohtov na nogi ne bo več. Ker v sodobnem svetu ti pač ni več treba praskat lukenj pred jamo v kateri živiš kot jamski človek. Naša telesa se bodo KONČNO prilagodila na življenja v stanovanjih s centralnim ogrevanjem. Ja, to pomeni tudi manj poraščenih hrbtov – gledam vas, moški. Ampak glavna stvar, za katero upam, da se bo prilagodila kmalu, je tole. Dejstvo, da lahko deklice pri DESETIH (in še prej) zanosijo, medtem ko ima ženska pri 35-ih s tem lahko že resne težave, je nekaj najbolj neumnega, kar nam je mtka zapisala v usodo. A se ti hecaš? Pri 35-ih bo moje telo torej že tako zgoneno, da ne more več čez noč (no, časa ima 9 mesecev, če smo natančni) oblikovati še enega popolnega mini telesa? Kakšna bedna šala je to? Kam se ti tako mudi? 

Pa da ne boste mislili, da so pod časovnim in družbenim pritiskom zgolj tisti, ki bežijo pred oltarjem in pleničkami. V bistvu nikoli ni dovolj. Če je prvi korak poroka, bodo tetke mladoporočenca kmalu s komolcem dregnile med rebra in pomežiknile z besedami: "Zdaj pa en dojenček, ane?" Morda je v njunem načrtu kmalu. Morda sploh ni. Morda pa se, glede na to, da smo mladi v resnici že prekleto stari in naša telesa v boju z biološko uro, že več let trudita. Pa ne gre. In vsak dregljaj med rebra, kdaj bo, je za njiju nov boleč opomnik, da ga še ni.

A recimo, da pride. Tu je. Dojenček! In zdaj? Zdaj se tetke vrnejo z novim dregljajem med rebra. "Zdaj pa še enega fantka, ane?" In kaj, ko na svet spravita še enega otroka, ki bo istega spola kot prvi? Prav ste uganili, nov dregljaj! Ker dve punčki pa res ne smeta biti brez bratca! Se sploh kdaj konča?

maja_fister.png

Želim si, da bi ljudje svoje komolce držali bolj ob sebi, jih nehali riniti v rebra življenj drugih in najprej pometli pred svojimi maternicami. In želim si, da bi naše maternice končno kdaj preverile naše urnike in ugotovile, da moramo najprej malo v službo, da bomo imeli za pleničke. In da otrok ne bo spal v predalu med tupperwarjem. Ker zanj hočemo več.

Pa malo v svet, po širše poglede, da ga bomo lahko vzgojili v karseda čudovitega človeka. In preprosto, malo na pivo in na kakšen neobremenjen brezskrben koncert, ne da bi nas na smrt skrbelo, če bo ta miniaturna ljubezen našega življenja lahko tokrat zaspala v varstvu, brez nas.

Ja, babi, saj vem, kaj boš rekla. Ti si pri teh letih delala, imela stanovanje in drugega otroka na poti. Ko je treba, se pač že znajdeš. Ampak si tudi sama že ugotovila - zdaj so drugi časi. In s tem ni prav nič narobe.

Kolumno je napisala Maja Fister.
Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Unsplash


oddajte komentar

preberite tudi

Preden se vrnete k bivšemu, obvezno odgovorite na teh pet vprašanj

To je razlog, da si po rekreaciji želite seksa

Osem najboljših položajev za hitri seks

ne spreglejte